Grega Repovž

Grega Repovž

20. 1. 2017

Mladina 3

Uvodnik

Koliko človečnosti?

Ne edini, brez dvoma pa glavni krivec, da ima velik del prebivalcev Slovenije občutek, da je država resno obremenjena z begunci, je predsednik vlade Miro Cerar. Nič ni naredil, da bi bil občutek nasproten ali vsaj bliže resnici, nasprotno – ne mine mesec, da ne bi vsaj z eno potezo, izjavo on sam ali njegova vlada javnosti dala občutek, da so begunci slovenski nacionalni, predvsem pa vladni problem. Slovenija pa je dejansko država, ki ima tako malo beguncev, da celo iz statističnih obravnav malodane izpade: pač, Slovenija ima tako čez palec le okoli 0,005 prošnje beguncev za dodelitev statusa na tisoč prebivalcev. Ni evropske države, ki bi imela tako malo beguncev, ki jim je priznala status obravnavane osebe in jim pomagala.

Seveda, Cerar tako ravna zato, da bi nacionalistu Janezu Janši izbil orožje iz rok, gre za politični razmislek – ki ga dejansko ne gre lahkotno odpraviti kot čisto nerazumnega. In vendar je imel Cerar več priložnosti, da bi državo glede begunske problematike umiril. Najboljšo priložnost mu je ponudila predsednica konservativne krščanske Nove Slovenije Ljudmila Novak, ko je pred približno letom dni javno sporočila stališče, da bi po mnenju NSi Slovenija sprejela okoli 5000 beguncev – kar je tudi najvišja številka, ki jo je javno izrekla kakšna politična stranka razen Združene levice. Ta lanska poteza Ljudmile Novak je bila priložnost, da se vse stranke povežejo (vse, razen nacionalistične SDS) in oblikujejo konsenz o jeziku in etiki govora o beguncih.

Takrat je to še bilo mogoče interpretirati kot nerazumevanje priložnosti, kot pomanjkanje politične modrosti predsednika vlade. A danes je vse jasno: ne gre za politično ravnanje, ne gre za razmislek o blokiranju nacionalizma, za boj proti populizmu s populizmom – za nič od tega. Ne, stvari so točno take, kot so videti: Cerar v svoje ravnanje dejansko verjame, do tu seže njegovo sočutje, človeškost, kar nam kaže tudi konstantno namigovanje, da so danes konvencije o človekovih pravicah presežene. Kako je to sploh mogoče, kako so lahko človekove pravice danes obravnavane kot nekaj, kar ljudi ogroža, kot nekaj motečega, kot nekaj, kar je treba odpraviti, da bi lahko svobodno zadihali? Če imamo namreč vlado, ki to tako jasno zagovarja, potem se moramo zavedeti, da je bil boj zoper nacionalizem v Sloveniji že izgubljen – namreč nacionalistično politiko, za katero naj bi se bali, da se bo razrastla, pač vodi že ta vlada. Cerar torej ne blokira Janše, Cerar je nacionalistično zastavo zavestno in skrbno vzel v svoje roke. Nobenega drugega razloga namreč ni mogoče najti za predlagane spremembe zakona o tujcih – gre za v tem trenutku popolnoma nepotrebno obujanje javne polemike o beguncih in absurdno zapisovanje določila, ki dejansko pravi: Slovenija se ne bo držala mednarodnih konvencij. Slovenija tako v očeh mednarodnih partnerjev, zlasti znotraj Evropske unije, dobiva podobo politično vprašljive države, vse pogosteje je našteta med problematičnimi. Naj še enkrat zapišemo: zgodilo se ni nič, zaradi česar bi bili ukrepi potrebni. In četudi bi se odvili najslabši mogoči scenariji, na katere namiguje vlada, za morebitno ukrepanje Sloveniji ni treba spremeniti zakona o tujcih.

Problem je seveda drugje. Ne moreš biti malo za človekove pravice, malo pa ne, ne moreš biti za človekove pravice za bele Slovence in odrekati človekove pravice na primer beguncem iz Sirije. Ko se na tak način razlikuje ljudi, to ni nacionalizem, temu se reče rasizem. Leta 1994 je Južnoafriška republika ukinila politični sistem z imenom apartheid – drži, le dobrih 20 let je od takrat. Temelj apartheida je bilo razlikovanje med ljudmi. Seveda se zdi danes že misel, da se je to dogajajo, nekaj nezaslišanega, nekaj, kar se ne more ponoviti. A segregacija se zgodi tudi na bolj mehke načine, pa zato ni nič manj grozna in nečloveška.

Evropa danes s takim ravnanjem izgublja svoj temelj, svoje bistvo, svojo predanost človeku, ne glede na njegov izvor, spol ali druge značilnosti. In to bi morali imeti pred očmi slovenski poslanci, ko bodo obravnavali zakon o tujcih. Saj imamo že ograjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.