Film in druge laži

Heni Erceg

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Hrvaška

Na uradnem obisku pri predsedniku hrvaškega parlamenta je bil te dni – kot da bi bil kaka velepomembna osebnost – Roman Leljak, ki naj bi gostitelja poučil, kako se odpirajo arhivi nekdanje skupne države. Možak je sicer večkrat obsojeni kriminalec, kakopak v Sloveniji. Ta pa je tako daleč, da na Hrvaškem pač ne more nihče vedeti, za kakšnega »izvedenca« pravzaprav gre.

Približno v istem času je delo v laboratoriju in brezplačna predavanja na Medicinski fakulteti v Splitu opustil ugledni znanstvenik dr. Ivan Đikić. To je storil zaradi žalitev in groženj, ki jih je bil deležen, ker si je drznil opozoriti na plagiatorstvo ministra za znanost. Priznani znanstvenik je odšel, njegov odhod je premier pospremil s ciničnim otresanjem o svobodi odločanja, ostal pa je minister plagiator, saj je parlament premierovemu ljubljencu izglasoval zaupnico.

Sočasno je bil s položaja direktorja Hrvaškega avdio-vizualnega centra (HAVC) – popljuvan in razglašen za lopova – prisiljen oditi režiser Hrvoje Hribar, ki je provincialno nacionalistično produkcijo preobrazil v edini še delujoči del sicer popolnoma uničene hrvaške kulture. Za njim ostajajo zanimive filmske stvaritve, ki se ne uklanjajo siceršnji nacionalistični mitomaniji in se ukvarjajo z neprijetnimi temami – mračnimi platmi hrvaške vojne v devetdesetih letih. Prav eden od takšnih filmov, Pokol v Dvoru, ki je nastal v koprodukciji z Danci, je zaznamoval začetek preganjanja režiserja Hribarja in konec centra HAVC, kakršnega je zasnoval. Film opisuje smrt skupine duševnih bolnikov, ki so jo povzročili neznani vojaki, in je strahotno prizadel tukajšnje branitelje, saj so vsemu navkljub v morilcih civilistov »prepoznali« hrvaške vojake, in s tem je bil izstreljen startni strel, ki je napovedal začetek lova na Hribarja.

Ob nesebični pomoči bivšega ministra za kulturo, fašista Zlatka Hasanbegovića, ki ima še vedno glavno besedo pri pacificiranju kulture in medijev, se je začelo sramotenje človeka, ki je omogočil nastajanje dobrih filmov in serij, kar je seveda hud greh, na najhujšega pa je – to je postalo sredstvo dokončnega zrušenja Hrvoja Hribarja – opozorila skrbno opravljena državna ideološka revizija. Hribar pri dodeljevanju zneskov, višjih od 200 tisoč kun, za mnenje ni zaprosil resornega ministra oziroma ni spraševal po partijskem mnenju o tem, kateremu filmskemu projektu naj dodeli sredstva. Počel je torej točno to, zaradi česar je bil HAVC, neodvisna ustanova, sploh ustanovljen. Človeku, ki je bil vržen v mlakužo odvratnih ustaških groženj in najrazličnejših žalitev, se ni štelo v dobro niti to, da so na javni televiziji – na kateri se sicer bohoti najhujša mešanica nestrokovnosti in verskega fanatizma – edini gledljivi prav serije in filmi, ki so v zadnjih sedmih letih nastali v produkciji centra HAVC. Upoštevali niso niti številnih velikih tujih koprodukcij, v sklopu katerih se na Hrvaškem snemajo najbolj priljubljene serije in ki prinašajo precejšnje zaslužke lokalnim skupnostim, kjer snemanja potekajo. Ne priznavajo mu niti konkretnega dobička, ustvarjenega z izvozom filmskih storitev, niti tega, da panoga prvič več zasluži kot porabi. Vse to je delo ustanove z le devetimi zaposlenimi, ki pa ji revizorski ideologi očitajo še en strahoten greh – imela je najeto parkirno mesto, čeprav HAVC nima službenega avtomobila!

Hrvoja Hribarja so vrgli iz ustanove, ki jo je zasnoval, to pa je pospremil gromovit aplavz brezobzirnih, neizobraženih braniteljev in profašistične oblasti. Zdaj bosta Dalibor Matanić in Rajko Grlić le težko snemala, zagotovo pa bodo posneli film General. Gre za plehko nacionalistično sago o Anteju Gotovini, ki ga je haaško sodišče oprostilo krivde za vojne zločine nad srbskimi civilisti zgolj zato, ker se je Amerika sama zaradi sebe odločila, da se nikomur ne bo sodilo na podlagi poveljniške odgovornosti. Zdaj film o nekdanjem legionarju in kriminalcu, ki so ga v Franciji v osemdesetih letih obsodili na večletno zaporno kazen, ter lažnem nacionalnem simbolu snema Antun Vrdoljak. Ta je danes zagrizen nacionalist, čeprav je bil nekoč priljubljen jugoslovanski režiser številnih partizanskih filmov, nato pa direktor Hrvaške televizije v devetdesetih letih, ki je hišo temeljito »očistil« Srbov in neprimernih Hrvatov. V 85. letu Vrdoljak snema veliko nacionalistično fantazmo, za katero je samo od javne televizije dobil skoraj deset milijonov kun – brez javnega razpisa in brez odobritve nadzornega sveta HRT, torej nezakonito. Poleg tega je pri snemanju filma o »neomadeževanosti domovinske vojne« zaposlil tako rekoč vso družino, od zeta do nekaj sinov. Vsekakor je premier Plenković lahko zadovoljen, rušilni pohod skozi institucije odlično poteka, izgnani so jezljivi individualci, vrača se zaupanja vredna golazen, državni denar pa se z lopato meče Vrdoljaku, ki se je goebelsovsko hvalil, da je prav Hrvaška televizija dobila vojno s Srbijo. S čim drugim kot z odvratno hujskaško propagando.

Prav takšno, kakršna je pripeljala do terorističnega napada na LGBT-klub v Zagrebu, med katerim je bilo poškodovanih in prestrašenih deset pripadnikov te nezavarovane, osovražene skupnosti. Ali do zahteve klerofašističnega provladnega združenja (iz katerega oblast novači nevarne homofobne svetovalce), naj se za tri leta prepove izhajanje srbskega tednika Novosti in naj ta vrne denar, saj žali večinski narod, za Hrvaško pa trdi, da je »država v riti«. Kaj pa naj bi drugega rekli za državo, v kateri preganjajo najboljše ljudi, kar jih ima? In v kateri se zahrbtne desničarske riti, ki ji vladajo, tako bojijo svobode, da teptajo in napadajo vsakega, ki si prizadeva nekoliko prezračiti to neznosno ksenofobno skupnost.