MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Kolumna

Idiot?

Volivec in njegove stiske

Volivci so nekoč izvolili Hitlerja, zdaj Trumpa, pred leti Janšo. To še ne pomeni, da so vsi trije enaki, zelo pa vsako teh imen zamaje krilatico, da ima volivec vedno prav.

Nesrečnega volivca ne gre soditi prestrogo, vsake odgovornosti pa ga tudi ni treba odvezati. Navsezadnje dobro ve, da je politika še vedno glavni odločevalec v državi (in jo prav zato zmerja bolj kot vse druge). Ve tudi, da so volitve kljub izvotljenosti še zmeraj pomembno in najmiroljubnejše orodje za spreminjanje družbe.

Po drugi strani ga marsikaj odvezuje krivde za volilno brezbrižnost in zablode. Omenimo splošno družbeno zmedo, medije, ki so v veliki večini zagovorniki danih razmerij moči in s tem politike, kakršna je, pa lažne predstave volivcev o svojem resničnem položaju na družbeni lestvici, kar vodi v odločanje za napačne stranke, množično propagando glasnih in potuhnjenih zagovornikov prevladujočega reda.

Tu je seveda tudi mimikrija politike. Politika ni z volivci nikoli iskrena, vedno se pretvarja, se kaže v lepši luči, skriva, da bolj kot splošni blaginji služi sebi in interesom petične manjšine. Posebno previden je treba biti pri političnih karizmatikih. To so strahovito dvorezni osebki, saj njihova karizma prekrije vsebino, ki je lahko dobra ali slaba. A bolj ko je družba v stiski, krivična, v slepi ulici, bolj se v duhu časa išče karizmatik, odrešitelj, mesija, posameznik, ki naj bi bil drugačen in boljši. Po malem pa je res, da je drugačnega posameznika, recimo papeža, najti laže kot drugačno stranko.

Vsa kolektivna etablirana politika zbuja nezadovoljstvo in nezaupanje. Od tod fenomen naglega vznikanja vedno novih strank, ki pa so seveda neznanka in na oblasti praviloma razočarajo. V tem je prednost strank z brado – bolj proučene, spregledane in predvidljive so. A vsa ta znana količina se je bolj ali manj spridila, sicer ne bi kar naprej živeli v krizah. Na tem se zdaj najbolj redijo populisti in ekstremisti različnih kalibrov.

Nemir v družbi se počasi vendarle prenaša tudi na tradicionalne stranke. V mnogih se vnemajo spopadi med statusquojevci in reformatorji – izraz tega so Sanders, Corbyn, deloma Schulz itd. Predvsem na razvitem delu Zahoda začenja zmerna levo-desna sredina čutiti, da se bo morala spremeniti, postati manj neoliberalna ali pa jo bo odneslo. S tem se ponuja možnost za zavezništvo med reformirano levosredinsko politiko in novo levico, ki je sama povsod daleč prešibka, da bi prevzela oblast. Za zdaj se ta obetavni proces najbolj nakazuje v ključni članici EU, Nemčiji.

Upanje zbuja, da je proces učinkovitega zastraševanja in zanorjevanja volivca po vsem sodeč že presegel vrh. Volivec zdaj že jasno vidi, da mu gre na splošno slabše, kot mu je šlo, da neenakost postaja prav nora in da je temačna tudi prihodnost. Njegovi ravnodušnost in sprijaznjenost kopnita in to je dobro, čeprav se za zdaj kaže na pretežno slab način – z volilno abstinenco, nazadovanjem tradicionalnih strank in hkratnim napredovanjem populizma in ekstremizma. Gre za novo zaslepljenost, lažno upanje vznemirjenega volivca, ki se lahko zdravo konča le, če mu bo ponujena jasna alternativa za sedanje stanje in za populizem. Se pravi več socialnosti in solidarnosti, manj neenakosti itd.

A to spreminjanje je počasno in nepredvidljivo. Če ga bo volivec hotel pospešiti, bo moral zavestno pogledati vase, ne samo čutiti tja v en dan. Priznati si bo moral tudi, da si je precej čorbe, v kateri tiči, skuhal sam. To, da je svet tako zmeden, spreminjajoč se, poln manipulacij, je le delno opravičilo.

Sedanji volivec pa je približno tak: skoraj vsak drugi sploh ne voli, kar je najslabše od vsega, saj se nevolivec le težko vrne med volivce. Je nezadovoljen, tudi jezen in bolj kot prej pripravljen, da voli kaj ali koga novega. Je zbegan, slabo informiran in sistematično zavajan, med drugim od medijskega glavnega toka. Je strahovito pozabljiv in se ne spominja prelomljenih predvolilnih obljub. Preveč gleda na to, kako politik nastopa in govori, kakšno frizurco ima, premalo pa, kako se njegovo nastopanje ujema z ravnanjem. Z volivci drugih strank se o politiki ne pogovarja.

Tako smo volivci osupljivo podobni čredi ovac. Ovce seveda strižejo, tudi če jih potem zebe. Zato bi bilo iz idiota (za stare Grke človeka, ki se briga samo zase) dobro postati homo politicus, ki nekaj da tudi na skupno dobro, redno opazuje strankarsko ponudbo, zlasti pri svoji stranki, in se na volitve odpravi po temeljitem preudarku. V to bi bilo treba vložiti nekaj truda, a bi se splačalo.

Trud bi lahko zajemal tale priporočila: ko greš volit, ne upoštevaj medijev (kvečjemu redke) in anket. Zapomni si lastnosti povprečnega volivca in voli v nasprotju z njimi. Pomagaj si z bilobilom ali čim drugim za izboljšanje spomina. Ko spremljaš stranko, glej zlasti, kaj predlaga glede sociale in ekonomije, ne samo njenih kulturno-političnih značilnosti. O svoji stranki se pouči tudi pri tistih, ki je ne volijo. Stranki, ki jo tradicionalno voliš, ne bodi brezpogojno zvest. Poglej svojo plačo in dohodke družine in še enkrat razmisli, koga boš volil. Skrbno si oglej tudi morebitno novo stranko in zanjo prav tako uporabi našteta priporočila.

Če povzamemo: volivec nikakor nima vedno prav, lahko pa se izboljša. Morda bi bilo v ta namen dobro ustanoviti zvezo ali celo stranko volivcev. V statut bi si zapisala širjenje vseh omenjenih in še kakega načela. Temeljito bi morala razmisliti tudi o dilemi: ali lahko člani stranke volivcev volijo lastno stranko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.