Temni oblaki

dr. Bogomir Kovač

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Letošnje leto, skoraj vsak mesec, nas spominja na desetletnico finančne krize, ki je hitro postala globalna in najdlje trajajoča gospodarska kriza po letu 1929. V tem izgubljenem desetletju se je marsikaj spremenilo. Imamo jasnejše predstave, kaj jo je povzročilo, vemo, zakaj se ji nismo mogli izogniti, pa tudi kako to, da je bilo malo učinkovitih protikriznih politik. EU je bila pri tem še posebej prizadeta. Velika recesija razvitega sveta (2008–2012) se je prevesila v veliko politično krizo, vojne postajajo realna grožnja. Liberalna demokracija je že dolgo farsa, država se je podredila tiraniji trga, splošno socialno amnezijo spremlja umiranje kritične zavesti.

S finančnimi krizami ni šale, poznamo jih stoletja, povezane so s skrivnostno vlogo denarja, kreditne cikličnosti in finančnimi posredniki. V zadnjih 140 letih lahko najdemo 71 sistemskih finančnih kriz, ponavljajo se vsakih deset let, kot dokazuje finančni zgodovinar Kindleberger. Zadnjih trideset let so predvsem posledica financializacije, prevlade finančnih zasebnih institucij nad državo, množičnega kreiranja fiktivnih vrednosti nad realnimi, hegemonije neoliberalistične ideologije samoregulacije trgov. In potem je prišlo leto 2007. Februarja je banka HSBC razglasila, da ima petino zelo tveganih terjatev, junija je Bear Stearns za dva svoja »hedge« sklada razglasila bankrot, avgusta je podobno storila PNB Paribas … V petek, 17. avgusta 2007, je Fed začel obrambno operacijo znižanja obrestnih mer. In potem se je finančni crescendo dokončno zlomil septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothers. Učinek snežne kepe je sprožil globalni finančni plaz.

Odziv je bil hiter, drugačen kot v veliki krizi 1929–1933 in predvsem bolj usklajen. Skupina G-20, nekakšen globalni Bretton-Woods II, je leta 2008 preprečila unilateralne ukrepe in protekcionizem. Nov odbor za finančno stabilnost (FSB) je usklajeval pristope centralnih bank, finančnih ministrov in mednarodnih institucij. Kratkoročno so centralne banke zagotovile visoko likvidnost z nizkimi obrestnimi merami, dosedanjo sporno deregulacijo so nadomestili z novimi pravili glede kapitalske ustreznosti bank in nadzora. Leta 1988 so bila mednarodna bančna pravila (Basel I) napisana na 30 straneh, leta 2013 je Basel III obsegal 600 strani. Trg finančnih derivatov in sivo bančništvo, epicenter zadnjega finančnega potresa, so zamejili, kartelnim bonitetnim hišam pristrigli peruti. Državne pomoči bankam so bile enormne. V ZDA so v sanacijo vložili več kot 700 milijard dolarjev (EESA), Nemci 480 milijard (SoFFin), EU je po letu 2010 začela reševati peterico držav. Desetletje po krizi je mednarodni in tudi evropski finančni sistem bolje nadzorovan in reguliran. Toda kljub robustnosti velja za nestabilno ravnotežje. EMU je dober dokaz tega.

Njegov trikotnik bančne, finančne in fiskalne unije ni povezan, koordinacija ekonomskih politik tudi ne. In rezultat je jasen. Banke so še vedno polne slabih kreditov, recesija se nadaljuje, ad hoc rešitve ECB in evropske komisije pa tudi. Tu so izredni ukrepi, vedno nove domislice glede previdnostne dokapitalizacije, posebnosti državnih pomoči, striženja lastnikov in upnikov, celo varčevalcev. In vse to velja, če regulatorji presodijo, da bodo banke verjetno propadle. Večja regulacija se tu meša s komaj dojemljivim voluntarizmom pod krinko neoprijemljivih ekonomskih napovedi. Oboje koncentrira moč odločanja v tehnokratskih centrih moči, zunaj držav in demokratičnih procedur. Finančna kriza je naplavila krizo demokracije in ekonomske stroke, njuno vdajo diktatu finančne oligarhije.

Temni oblaki se namreč po desetih letih gostijo, leto 2018 je kot nalašč za začetek nove krize. Trump obljublja Wall Streetu poenostavitev regulacije bank (Dodd-Frank Act šteje s pojasnili skoraj 30.000 strani), z brexitom prihaja v ospredje renacionalizacija regulacije, na G-20 v Hamburgu so nedavno govorili o preprečevanju tveganj kibernetskega »terorizma« v svetovnem bančništvu. Povsod se krepi protekcionizem, grozijo nam nove valutne vojne, ki vodijo v trgovinske in gospodarske, pa tudi prave spopade. ZDA pravkar uprizarjajo eno od teh norosti v razmerju do Rusije, EU muči sindrom »anticipirane ubogljivosti« (Snyder), povsod prevladuje politika neizbežnosti, tržnega ali političnega enoumja, ki tlakuje pot fašističnim silam. Zgodovini velike depresije (1929) smo po desetih letih bližje, kot smo upali.

Toda zakaj smo pri vodenju ekonomskih in poslovnih politik naredili v teh desetih letih toliko napak? Zakaj smo tako dolgo finančne trge razglašali za učinkovite, države omejevali na nerazumno prociklično fiskalno uravnoteženost proračunov, centralne banke na brzdanje inflacije, ki je v recesiji ne more biti? Zakaj smo pri tem pozabili na veliko neenakost v razdelitvi bogastva, ekološko računovodstvo, na probleme rasti in brezposelnosti? Odgovor je preprost. V ozadju je ideologija tržnega fundamentalizma, nevmešavanja države, kjer ciklična nihanja veljajo za imaginarne zunanje šoke. Poganjajo jo seveda strogo politični interesi, za njimi stoji fantastičen ustroj prerazdelitve bogastva. Vse to že desetletja nekomu koristi, manjšini bogatih na račun revnih.

Ekonomisti so ponudili pokritje tega. Začelo se je s Friedmanovo raboto, nadaljevalo s Kydlandovo in Prescottovo analizo realnih poslovnih ciklov, končalo z Lukasem in Sargentom glede (ne)kredibilnosti ekonomskih politik. Ekonomija se je spremenila v meta znanost, imaginarnost predpostavk slovitih modelov DSGE je odprla problem identifikacije, postrealni ekonomski modeli so postali mistično pokritje političnih odločitev.

Velika recesija 2008–2012 po desetih letih ni prinesla pravih sprememb, zato grozi, da bomo leta 2018 doživeli nov velik finančni lom. Do takrat je še nekaj mesecev, premalo za rešitev, preveč za odrešitev. Bog, pomagaj!