Smokvica

Heni Erceg

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Vse se je začelo, ko je predsednik Franjo Tuđman pred zbrano množico vzkliknil: »Imamo Hrvaško!« in si nemudoma uresničil sanje – preselil se je v ogromno vilo v elitnem delu Zagreba, seveda pa je iz nje najprej izselil tedanje stanovalce. Še danes v tem skritem poslopju živi njegova družina: sinova, žena, hči, vnuki, pravnuki. Po istem modelu je kmalu tudi njegov najljubši trgovec od države dobil dvorec, katerega fotografije so se v medijih začele pojavljati šele zdaj, ko se je po Agrokorju razširil vonj po propadu. Še včeraj je Ivica Todorić sanjal, kako bo v svojih trgovinah iz ljudi izmolzel še kako kuno več s tem, da bo v njih uredil priročne ambulante, da bi tisti, ki bi prišli po kruh in mleko, lahko na istem kraju dali še kri, si izmerili tlak … Nekako so mu le dopovedali, da to ni najprimernejša rešitev. Ko se je naučil plavati, si je privoščil nesramno drago jahto, potem še helikopter, da bi bil čim hitreje v svoji novi vili Medeji v bližini Opatije, veliki zgradbi na kilometrski parceli in nedostopnih morskih čereh.

Razširil se je po celotnem območju, čeprav je v glavnem prodajal nekakovostno uvoženo blago, vedno s podporo hrvaških vlad, levih, desnih, sploh ni pomembno. Kajti Ivica Todorić je bil temelj hrvaškega gospodarskega in družbenega nereda in voluntarizma, čigar jahta, helikopter in deli imetja se pravkar razprodajajo, ker tujim bankam, državi, dobaviteljem dolguje ogromne zneske. Toda niti sumljiva dokumentacija niti ponarejanje bilanc ga še do danes nista pripeljala do sodnega procesa. Ker je v njegov poslovni »uspeh«, največji uspeh v regiji, vpleteno vse živo s političnega prizorišča in med vladajočimi, desnimi in levimi, ni nikogar, ki ne bi podmazoval različnih sumljivih poslov tega priljubljenega tajkuna.

Potem je nekega dne pri družinskem kosilu mali Ante, bingljajoč z nogami pod mizo, zakričal: »Očka, kupi mi otok!« Oče mu je odgovoril: »Toda sine … to pa res ni lepo, saj imamo vendar Medejo.« »Hočem otok, hočem otok,« je še naprej vreščal mali Ante in očka je slugi pomignil, naj mu poda telefon. Potem je telefoniral premieru, ni pomembno, ali je bil ta član HDZ ali SDP, in ga vprašal, ali ima morda na voljo kak otok. »Hm, ta hip ne vem, toda ne skrbi, bomo že kaj našli, zagotovo,« je dejal Glas. Telefon je pozvonil že čez pol ure, na Todorićevem obrazu pa je sijal srečen nasmešek, ko je nežno prigovarjal sinku: »Tako, Antiša moj, dobil si otok. Imenuje se Smokvica.« Že dan pozneje je Todorić kupil podjetje Grafoplast, ki je koncesionar otoka Smokvica v šibeniškem akvatoriju. Prav Smokvica, otok v lasti ministrstva za obrambo, je odličen primer ravnanja z javno lastnino, kot bi bila zasebna. V glavnem, Todorić je dobil v uporabo Smokvico, si na otoku zgradil poletno rezidenco in famiglia je lahko uživala v morskih radostih, ne da bi jo pri tem motili vsiljivci, saj so vsak čoln, ki je priplul v bližino otoka, budno pričakali Todorićevi telesni stražarji.

Potem pa se je že leta 2009 izkazalo, da ima mož do države približno tolikšen dolg kot Grčija do upnikov, da se je znesek neplačane koncesije za Smokvico povzpel na skoraj 300 milijonov kun, toda na to se nista odzvala niti državno tožilstvo niti vladni oddelek za gospodarjenje z državno lastnino. Priljubljeni državni tajkun, to je bilo samo po sebi umevno, je imel vso pravico do prisvojitve javne lastnine in neplačevanja vsaj minimalnih obveznosti svoji najljubši državi. Tako je spretni trgovec, z najrazličnejšimi korupcijskimi nitmi povezan z vsemi hrvaškimi vladami, užival na svojih otoku, jahti, helikopterju … vse dokler se cesarstvo ni zrušilo in upniki niso zahtevali svojega. Šele zdaj se razkrivajo sramotne podrobnosti o milijonskih dolgovih, povezanih s koncesijo za Smokvico, in nadutosti človeka, ki je izšel iz kriminalne povojne privatizacije, šele zdaj se začenja rubež, s katerim naj bi Smokvico vrnili v državno last. Seveda je tisti gromozanski dolg zastaral, zato lahko država od Gospodarja zahteva samo 26 milijonov kun za zadnjih pet let.

Primer je pošastno smešen, saj je država, ki je Todoriću omogočila večletno uživanje celotnega otoka, ne da bi mu bilo za to treba plačati koncesijo, in je celo legalizirala objekte, ki jih je protipravno zgradil na tej pomorski dobrini, prav ta država je torej danes, ko je zgrmel v stečaj, začela nujni postopek rubeža. To zgolj pomeni, da bi, če Todorić ne bi tako zaigral svojega regionalnega cesarstva in propadel, ista državna oblast še naprej spregledovala njegove ogromne dolgove, mu priznavala sumljive pristojnosti in ga obravnavala kot državljana s posebnim družbenim položajem. Kajti na Hrvaškem je zdaj kar 300 tisoč državljanov v stečaju, imajo blokirane račune, številni so eksistenčno ogroženi ali so ostali brez stanovanj, čeprav gre neredko za neplačilo položnic za elektriko ali vodo in za smešno nizke zneske nekaj tisoč kun. Ali če vzamemo za primer Tovarno lahkih kovin v Šibeniku; ta je šla v stečaj, v stečajno maso pa je vključenih tudi 43 delavskih stanovanj. Todorićev dvorec je recimo izvzet iz dolgov njegovega Agrokorja. Zato ker država plebsu ne pogleda skozi prste, od Todorića pa, to je zdaj popolnoma jasno, ne bo mogla izterjati niti tistih 26 milijonov kun za Smokvico, ki še niso zastarali.

Kazenski pregon Ivice Todorića bi zato moral biti povezan s pregonom številnih premierov, ministrov in birokratov, ki so sodelovali pri vzpostavljanju in ohranjanju njegove oblasti in so mu omogočili uživanje oziroma udejanjenje tiste sarkastične Tuđmanove mantre: »Imamo Hrvaško!«

Kolumno si lahko na tej povezavi preberete tudi v hrvaščini.