Francoski poduk

Heni Erceg

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Hrvaški premier se je tistega dne, 16. septembra, gotovo namrgodil, prezirljivo pa je zapihala tudi šefica države, ko je slišala govor, ki ga je imel francoski predsednik Emmanuel Macron pred člani vlade, preživelimi taboriščniki, rabini in župani. S tem govorom je pretrgal 70-letno zavezo molka in priznal francosko odgovornost za Vel’ d’Hiv – leta 1942 so v Franciji aretirali več kot 13 tisoč Judov in večina jih je končala v Auschwitzu, med njimi pa je bilo tudi 4115 otrok. Vsekakor je bilo teh Judov precej manj od Srbov, Judov in komunistov, ki so umrli v hrvaškem Jasenovcu.

»Obsojam vsako sprenevedanje tistih, ki danes trdijo, da Vichy ni bil Francija; seveda ni predstavljal celotnega francoskega naroda, toda to sta bili francoska oblast in uprava.« Ključne besede, ki jih je Macron izrekel o tem zločinu, deportaciji Judov, večinoma beguncev, ki so leta 1938 pobegnili pred nacizmom, so se glasile: »Pri tem ni sodeloval niti en sam Nemec.« Tudi pri jasenovškem genocidu ni sodeloval niti en sam Nemec. Macron se poleg tega ni sramoval povedati, da so njegovi predhodniki to, za francosko prihodnost pomembno temo namerno potvarjali, menda je bil razlog ohranjanje narodove enotnosti, lažne seveda, kajti »ponosa,« kot je dejal, »ni mogoče graditi na laži.« S tem je pretrgal dolgo zgodovino francoskega zanikanja zločinov vichyjskega režima, tudi Vel’ d’Hiva, ki je trajala od predsednika De Gaulla do Mitterranda; uradna Francija se ne bo sklicevala na dediščino vichyjskega režima, kaj šele na glavnega komisarja za judovsko vprašanje Louisa Darquiera. Ta je, v varnem zavetju Francove Španije, samo dve leti pred smrtjo leta 1980 javno trdil, da v Auschwitzu ni umrl nihče, da so bile tam edine žrtve ciklona B uši. Prav kakor hrvaški Jasenovac – zdaj je to že tako rekoč uradna razlaga – ni bil uničevalno taborišče, kjer je umrlo več kot 80 tisoč »sovražnikov« režima, ampak prijetno letovišče s pogledom na Savo.

Da hrvaška politična elita do poduka, ki ji ga je dal francoski predsednik, občuti zgolj prezir, je le teden po omenjenem govoru dokazal sam premier na sestanku s skupino prostaških ustašev, s katerimi se je dogovoril, natančneje jih je pregovoril, da so končno dopustili odstranitev tiste odvratne plošče z ustaškim pozdravom »Za dom spremni« iz neposredne bližine nekdanjega koncentracijskega taborišča Jasenovac. S tem škandaloznim srečanjem je bila navsezadnje vendarle uzakonjena nevarna zgodovinska laž, saj so ploščo nespremenjeno samo premestili nekaj kilometrov stran. Seveda bi se ponos vsakega naroda – samo hrvaškega ne – čutil popljuvanega ob cinizmu oblasti, ki je sporno ploščo le premestila, in to h kostnici, v kateri so pokopani posmrtni ostanki več sto partizanov, padlih prav med osvobajanjem Jasenovca. Spomenik so, kot še tri tisoč podobnih, v devetdesetih letih minirali, potem ga niso nikoli obnovili, zato pa danes po milosti oblasti nad kostmi padlih partizanov stoji plošča z ustaškim napisom.

Legalizacija ustaštva nosi mučni podpis hrvaške vlade, ki je sklenila dogovor s črnosrajčniško druščino, s katero se je premier sporazumel, da so fašistična znamenja dobrodošla povsod, razen v Jasenovcu. Kajti tja, kot je rekel, »to res ne sodi«. Za pogajalsko mizo v premierovi pisarni je imel glavno besedo Marko Skejo, možak s hitlerjevskimi brčicami, katerega podoba se je znašla tudi na naslovnicah evropskih časopisov, predsednik vlade pa je s tem Skejom razpravljal o pravici do fašizma, čeprav mož v javnih govorih ves čas ponavlja, da je bila »Neodvisna država Hrvaška onemogočena zaradi izdaje dela naroda, hrvaški narod pa je s tem utonil v najbolj črno komunistično temo«. Premier se je o količini dopustnega fašizma odločal skupaj s tipom, za katerega je vodja nekdanje krvave države »največji sin hrvaškega naroda, ki je za hrvaško državo napravil vse, kar je mogel«, in za katerega je bilo taborišče Jasenovac »bolnišnica odprtega tipa, kjer so umirali samo dokazani sovražniki hrvaške države«.

Si je sploh mogoče predstavljati, da bi francoski predsednik sprejel fašista Louisa Darquiera, če bi bil ta še živ, in se z njim prijateljsko dogovarjal o postavitvi fašističnih znamenj širom po Franciji? No, v pristojnosti hrvaškega premiera očitno ni skrb za prihodnost, ampak za mračno preteklost, zato je tiste, ki naj bi sestavljali obrobne radikalne skupine in naj bi sodili med revizionistične nepomembneže, spremenil v mainstream te onesnažene skupnosti. Leto po prevzemu oblasti je vladi uspela ena sama stvar – še dodatno spreti Hrvaško in jo potisniti še globlje v fašistično blato. Zato je ob smrti uglednega intelektualca Slavka Goldsteina predstavnik cerkve morbidno zapisal, da je vesel te smrti, smrti človeka, ki si je vztrajno prizadeval, da bi hrvaškemu narodu vrnil izgubljeno dostojanstvo. Bil je partizan, antifašist, polnokrven publicist, zanosno je zagovarjal civilizacijski pomen antifašizma in pogosto odločno reševal čast Hrvaške v svetu. Zato nobeden od oblastnikov ni prišel na pogreb tega častnega moža iz druge Hrvaške, so pa Plenkovićevi ministri pohiteli na poroko nekega nepomembnega novinarčka, svojega neformalnega ministra za fašizem. Zato je hrvaški fašizem namesto epizodnega sramotnega spodrsljaja v dolgi zgodovini nekega naroda postal stalnica skupnosti, katere dejavnik identifikacije nikakor ne more biti Slavko Goldstein, lahko pa je to tisti fašist s hitlerjevskimi brčicami.