Jezikovni žandarji

Heni Erceg

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Hrvaška

Mlada ženska je stopila za govorniški pult v parlamentu in spregovorila o slabem položaju hrvaških upokojencev. Govorila je v glavnem o splošno znanih stvareh in dodala, da se na Hrvaškem najslabše godi srbskim upokojencem, ki so »zaradi okoliščin, na katere niso mogli vplivati, prikrajšani za pokojnine, s čimer so kršene njihove temeljne človekove pravice«. To zadnje se nanaša na čas vojne in množičnega pregona državljanov srbske narodnosti, od katerih večina vse do danes nima priznane pravice do pokojnine, hiše, stanovanja … Vse to so znana in tisočkrat prežvečena dejstva, zakaj je torej ta nastop dvignil toliko prahu v parlamentu, medijih, javnosti? Menda poslanka takšnega vika in krika ter nacionalističnega besnila ni povzročila zgolj s tem, da je govorila o ogroženih pravicah upokojencev?

Ne, za vse te orgije desničarjev, institucionalne in javne, je bila kriva ena sama čisto nepomembna podrobnost. Poslanka je predstavnica Srbov, zato je jasno, da bi v parlamentu, torej na svojem delovnem mestu, morala držati jezik za zobmi. Pa ga ni, nesramno ga je stegnila in spregovorila v ekavščini, torej v materinščini, srbščini. Pravico do rabe te sicer zagotavlja hrvaška ustava. Dokument, ki ga prevladujoča konservativna falanga vztrajno prezira in ponareja, zato so s Hrvaške televizije sporočili, da je bila »z javno rabo ekavščine kršena ustava«, medijski bratje v sovraštvu pa so trditev podprli s prostaškimi sporočili, namenjenimi poslanki, in s svarili, da bomo vsak čas sredi hrvaškega parlamenta verjetno ugledali še četniško kokardo.

Braniteljske skupine, katerih pripadniki komajda črkujejo besedo za besedo v svojem jeziku, so pa ves čas na preži, so od srbske poslanke zahtevale opravičilo zaradi »nasilne rabe jezika, ki spominja na pobijanje in posiljevanje naših najdražjih«. Preplah zaradi razširjanja tega vražjega jezika po čistem hrvaškem zraku pa je do absurda prignal podpredsednik parlamenta, ki je tega dne odpovedal vse druge obveznosti in se panično lotil iskanja »pravnega tolmačenja« rabe srbskega jezika v častitljivem hrvaškem predstavniškem domu. Pozneje je med kretenskimi oglasi v popreproščeni angleščini kulturna urednica na HTV v »čisti« hrvaščini predsednika parlamenta poklicala na odgovornost, ker ni ustavil govorjenja v ekavščini, in se pri tem sklicevala na zgodovinarja in politika Ivana Kukuljevića Sakcinskega, s čimer je nazorno pokazala, da sovraštvo zvesto hodi z roko v roki z neizobraženostjo in neznanjem. Kajti prav Sakcinski je poučil kolege v saboru, da »narodni jezik ne more cveteti brez svoje ekavske komponente«, zato so na seji pred 170 pozabljenimi leti, na kateri je govoril o tem, sprejeli njegov predlog o rabi hrvaškega jezika v javnosti. Toda kakšna groza! Sakcinski je govoril v ekavščini.

Kaj naj torej napravimo s Hrvaško televizijo, katere kulturna urednica drzno manipulira z zgodovinskimi dejstvi v korist svoje nesrečne nacionalistične topoglavosti? Kaj je sploh mogoče napraviti s tragikomično hrvaško zgodovino, v kateri so pred 170 leti hrvaški jezik uzakonili v ekavščini? Naj bi »ubili« starega Sakcinskega, ga prepovedali in vrgli iz rabe, kot so na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja – ko so Hrvatje nenadoma »prepoznali« odtenke dveh tako rekoč identičnih jezikov in na teh malenkostnih razlikah začeli graditi svojo veličastno samozavest – storili s knjigami srbskih piscev, ki so jih takrat odstranili iz vseh knjižnic. O prvem drastičnem primeru knjižničarke na Korčuli, ki je v zabojnik za smeti vrgla vse knjižnične knjige v cirilici, so poročali novinarji Feral Tribuna, ženska pa se je branila, češ da je to, kar je naredila, naredila v skladu z zakonom in po direktivi »od zgoraj«. In res ni lagala, ravnala je dosledno po črki zakona. Točno tako, kot so nacisti v Nemčiji popolnoma zakonito zažgali knjige neprimernih piscev, da so plameni švigali pod nebo. Enako so hrvaški Goebbelsi ob zori samostojne in slabo pismene države uzakonili polnjenje zabojnikov za smeti z nekaj tisoč knjigami srbskih piscev. Kajti ti so pisali v jeziku, »ki spominja na pobijanje in posiljevanje naših najdražjih«. S tem je kulturno že tako ali tako siromašna država ostala brez pomembnih del srbsko-hrvaških ali hrvaško-srbskih piscev, takrat so z javnega prizorišča pometli tudi Miroslava Krležo, ker je v knjigah kar precej osiral topoglavo malomeščansko Hrvaško, poleg tega pa se je rad družil z jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom. Preganjali so tudi Iva Andrića, nič mu nista pomagali ne Nobelova nagrada ne vsa njegova vrhunska književnost, zaman je bilo celo to, da je bil po rodu Hrvat, ko pa je, grešnik, živel v Beogradu in pisal v ekavščini.

Spodobni ljudje so imeli v tistih mračnih časih doma za izobrazbo pomembno Enciklopedijo Jugoslavije, za katero se je nato v suvereni Hrvaški kulturni minister odločil, da jo bo razglasil za sovražno propagando, posledica tega pa je bilo barbarsko uničenje več deset tisoč izvodov tega dela. Kakor bi šlo za strupene odpadke! Pozneje so se književni bardi, predstavniki omejene nacionalistične kulture, opravičevali, češ da v skladiščih akademije ni bilo prostora za enciklopedijo z gesli o državi, v kateri jezik ni bil orodje sovraštva. Mala in nepomembna Hrvaška ima danes svojo profašistično, revizionistično wikipedijo, ima institucionalno jezikovno žandarmerijo in njene eksekutorje na terenu, ki »šerajo« in »tvitajo« zgolj in samo sovraštvo. Kajti s kulturo sovraštva se v resnici zdravi kompleks »nečistega« jezika. Torej hrvaško-srbskega ali obrnjeno, srbsko-hrvaškega.