MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kolumna

Novi, stari, starikavi

Izmuzljivi fenomen novih obrazov

Ah, spet nov obraz! V politiki so se začeli redno pojavljati v praznini, ki jo je pustil za sabo zaton leve LDS. Desnica, kjer še gospoduje SDS, je stabilnejša, a zaradi muk in naslad našega lokalnega trumpa tudi tam glasno brbota. K fenomenu novih obrazov prispeva svoje proporcionalni volilni sistem, ki politično sceno drobi, tako da lahko pri sestavljanju koalicij celo majhni in novi postanejo veliki ali vsaj jeziček na tehtnici. Tretji vir novih obrazov je naraščajoča personifikacija politike – vedno večja vloga štrlečih, ne nujno pozitivnih posameznikov. V ozadju pa so tudi širši evropski premiki – večanje ksenofobije, neenakosti in družbene konfliktnosti, težave EU. To maje stabilnost in meče na površje nove obraze/stranke.

Med vidnejše lahko štejemo Golobičev Zares, Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, Meščevo Levico, strančico A. Bratošek, Cerarjevo SMC, novoobraznega naraščajnika Šarca ter staro-novi, se pravi starikavi obraz M. Tonina, površno zakrinkanega neoliberalca, ki Janši pomaga iz izolacije (takoj je korigiral Novakovo), hkrati pa ga volilno ogroža. To bo zanimivo razmerje. Nekateri od omenjenih so že pokojni ali na robu izumrtja. Na vprašanje, ali se je fenomen novih obrazov že izpel, ni mogoč trden odgovor. Za izpetost bi lahko govorila razočaranja, ki praviloma sledijo volilnim uspehom novih obrazov in dušijo veselje nad takim eksperimentiranjem. Toda dokler bodo omenjeni vzroki fenomena živi, se bo nadaljeval, še zlasti zaradi globokega nezaupanja v politiko.

Težnja ljudstva po novih obrazih ni enoznačna. Po svoje je iskanje novih obrazov naivno. Samoten nov obraz z na hitro zbobnano stranko pač ne more prinesti globljih sprememb. Hkrati gre spričo nezadovoljstva s politiko za logično ravnanje – kazen za tistega, ki ni izpolnil obljub in pričakovanj, in upanje, da bo nov izbranec boljši. Tako eksperimentiranje tudi pomeni, da zaupanje v moč demokracije in volitev še ni povsem umrlo. Če bo, volivcev ne bo več, bo pa diktatura ali revolucija. Vsekakor gre za početje, ki raje kot odrešenike rojeva trumpe.

Vsak prodor novega obraza (stranke) je svarilo za etablirano politiko. Bolj ko takih opozoril ne jemlje resno, bolj je ogrožena. To se zdaj dogaja na vsem Zahodu. Prav zato nagnetena politična sredina, ki pa ni zlata, ampak nagnita, saj vztrajno zanemarja interese večine, volilno peša in odstopa prostor populistom in skrajni desnici, manj pa levi protikapitalistični alternativi. Tudi srednji razred ni zlata sredina, če dopušča, da gre vse po starem, čeprav sam kopni in pospešeno izgublja vpliv.

Novi obrazi so po definiciji neznanka. Njihov pravi obraz lahko preveri šele politična praksa, ki nakazane odlike in prednosti potrdi ali pa jih razkrinka kot blef. Nove, nepreverjene figure skrivajo v sebi vse, tudi skrajne možnosti. Z volitvami lahko pridejo na oblast pozitivci ali pa ljudje, ki se prelevijo v antidemokrate (pri nas Janša). Skratka, novi obrazi so uzakonjeno hazardiranje, hkrati tvegano in dobrodejno, saj je politično tekmovanje eno osnovnih gibal politike, s tem pa tudi morebitnih sprememb. Zato pa so tako nujne alternativne stranke – kaj ti pomagajo volitve, če so vse stranke enako neoliberalne, klientelistične, zanikrne. In – žal – kaj ti pomaga alternativna ponudba, če se volivci zanjo ne zmenijo.

Brez trdnega odgovora je tudi vprašanje, ali je bolje, da se nov obraz (stranka) dvigne iz anonimnosti, tako rekoč iz nič, ali da se drugačen posameznik (struja) pojavi znotraj etablirane stranke. Novi obrazi (stranke) so kot rečeno neznanka, hazard, nimajo izkušenj itd. Stare, preverjene stranke res vratolomnih zasukov praviloma ne morejo prinesti, poznajo politično obrt itd. Po svoje je boljše, da se obetavni, potencialno alternativni novi obrazi uveljavijo v njih (tak je Corbynov primer). Toda v starih, etabliranih strankah je kontinuiteta močna, corbyni so redkost, svet pa potrebuje radikalne spremembe.

Za zdaj kaže, da bo najpomembnejši novi obraz na letošnjih volitvah Šarec. Kamničan ve, da predsedniške volitve niso parlamentarne. Vprašanje pa je, ali si priznava, da je dobil tolikšno podporo tudi, ker naj bi bil manjše zlo od Pahorja. Kakšen je v resnici, v kaj se lahko razvije, ostaja neznanka. Dva močna pomisleka pa je že mogoče izreči.

Prvi: Šarec doslej ni kazal, da bi bil tip politika, kakršnega narekuje čas. Danes je lahko res pozitiven in – rečeno po starem – napreden le politik, ki se trudi za večjo družbeno enakost in za čim večji delež skupnega dobrega ( javne infrastrukture, javnih služb itd.). Hkrati mora vedeti, da je sedanji tip družbenega razvoja zgrešen in uničujoč za ljudi in za okolje. Tega osnovnega uvida Šarec po vsem sodeč ne premore.

To je, drugič, tesno povezano z ideološkostjo. Vsi naši vidnejši novi obrazi s častno izjemo Mesca se imajo za »neideološke«. Tudi Šarec pravi, da ga ideologija ne zanima. Pri nas velja ideologija za nekaj nedostojnega, strupenega, muzejskega ali revolucionarnega. Kako zgrešeno: diskurz o ideologiji je zelo potreben. Neoliberalizem zase vztrajno trdi, da ni ideološki, čeprav je izrazita, nehumana, tudi moralno zavržena ideologija in praksa. Tisti, ki govorijo, da so ne- ali nadideološki, so ali nevedni ali zabiti ali oportunisti. Taki obrazi, novi, stari ali starikavi, Sloveniji pač ne morejo prinesti nujnega zasuka. Šarec, se zdi, bo samo okrepil politično sredino, ki, kot rečeno, ni zlata. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.