MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Obrisi prihodnje vlade

Prva javnomnenjska anketa po odstopu premiera Mira Cerarja – in delala jo je verodostojna agencija Ninamedia za Dnevnik in RTV Slovenija – nakazuje, da bodo tokratne volitve drugačne. To sicer pravijo analitiki za vsake volitve, a nekaj pomembnih razlik je. Kljub kritičnosti javnosti tako do vladajoče politike kot do politike nasploh je v nasprotju z volitvami leta 2008, 2011 in 2014 v državi nekakšno mirno obdobje. Gospodarske razmere so stabilne, tudi v sami politiki se ne odvija kaj res ekscesnega. To močno vpliva na politično aktivnost prebivalstva in bo vplivalo tudi na volilno udeležbo. Seveda so volivci nezadovoljni, v tem trenutku tudi še šokirani zaradi premierovega odstopa, odločitev vlade, da zavestno ne poviša plač zaposlenim v javnem sektorju, še ni dobila svojega dejanskega odziva v javnosti, dejstvo, da ljudje ne čutijo gospodarske rasti v življenjskem standardu, v veliki meri vpliva na opredeljevanje do domnevnih uspehov vlade in ekonomije. Dejansko jih jezi, ko se politiki hvalijo z gospodarsko rastjo, saj je večina ne občuti v meri, kot jo želijo predstaviti politiki. Pri čemer so se plače politikov dejansko povečale, saj je vlada že lani sprostila najvišje plače v javnem sektorju in z davčnimi olajšavami za najbolje plačane še razbremenila lastne dohodke.

Razmerja med glavnimi igralci v političnem prostoru so zelo uravnotežena. Med štirimi vodilnimi strankami – Listo Marjana Šarca, SD, SDS in SMC – so razlike tako majhne, da v tem trenutku ni mogoče oceniti, katera bi lahko v naslednjih tednih pridobila resno prednost. Šarm novinca Marjana Šarca popušča, malo zaradi vse bolj izrazitega nastopanja drugih strank, malo pa zato, ker ni več dejansko novi obraz, na enih volitvah je namreč že nastopil, pa tudi koncept »nov obraz« ni več tako privlačen, kot je bil na zadnjih dveh volitvah. Tudi SDS, ki je svojo kampanjo začela že pred enim mesecem z močno kampanjo na socialnih omrežjih, radijskih postajah in velikih plakatih, se ne uspe odlepiti od 10 do 12 odstotkov podpore. Enako velja tudi za SD, ki so ji ankete dolgo napovedovale možno zmago na letošnjih volitvah. In SMC ji je takoj za petami, Miro Cerar pa vodi zdaj odločno volilno kampanjo in poskuša unovčiti tako rezultate vlade (domnevno mirnost političnega prostora) kot sam odstop z mesta predsednika vlade. Če bi bile volitve danes, bi torej te štiri stranke dosegle vsaka okoli 15 poslanskih mest. Ostalih do trideset poslanskih mest bi si verjetno razdelile Levica, DeSUS in NSi. Seveda se tik pred volitvami glasovi začnejo zbirati okoli verjetnega zmagovalca, a ta trenutek še ni nastopil.

Razmerja med političnimi strankami nam torej nakazujejo, da bodo razmere po volitvah verjetno bolj razgrete kot pa med volilno kampanjo samo. Sedanja razmerja namreč nakazujejo, da bo vlado težje sestaviti – ker v parlamentu ne bo stranke z izrazito in res veliko prednostjo. Koalicijo bo torej moralo sestavljati več političnih strank, vsaj štiri. Brez močne vodilne stranke bo vlada avtomatično bolj nestabilna. Sedanji rezultati anket nakazujejo tri možne mandatarje za sestavo vlade: Marjana Šarca, Dejana Židana in seveda Janeza Janšo. Če SDS zmaga, bo imel Janša podporo tako predsednika republike Boruta Pahorja kot tudi mednarodnega okolja. A vrnimo se k v tem trenutku vodilnima: Šarcu in Židanu. Židan in SD se od Janše ograjujeta, Šarec malo bolj previdno, pa vendar se zdi, da to počne le zato, da ne bi odvrnil nekdanjih volivcev SDS od sebe. V najverjetnejši prihodnji vladi bodo torej Lista Marjana Šarca, SD in seveda SMC Mira Cerarja. Kdo bo četrti, pa je odvisno od Šarca in Židana. Če bo zmagal Šarec, bo v vlado zelo verjetno povabil NSi – ne nazadnje z njimi sodeluje v koaliciji v svoji občini in ne skriva, da bi rad vodil nekakšno vlado narodne enotnosti. Ni tudi izključeno, da bo v vlado povabil Levico – čeprav govori podjetniško neoliberalni jezik, se v marsikaterem stališču z njimi strinja. Bi si Židan upal v koalicijo vzeti Levico? Zdi se, da ne – tako kot socialdemokrati po vsej Evropi tudi slovenski rasti radikalnejše levice ne vidijo kot nekaj, kar bi jim koristilo. Nihče ne želi Levici dati kredibilnosti, na to vsi pazijo – kar se kaže tudi z neverjetnim vzvišenim in celo posmehljivim odnosom do predlogov te stranke. A tako je tudi drugod: etablirane stranke povsod z novimi levimi strankami ravnajo enako. A ne gre pozabiti na DeSUS, to priročno stranko, ki jo s podelitvijo mesta zunanjega ministra njenemu predsedniku Karlu Erjavcu v vlado lahko dobi katerikoli mandatar.

In ideološko, kakšna vlada nas torej čaka? Lahko bi jo označili z besedo, da nas čaka kontinuiteta. Vse stranke, ki trenutno vodijo – tudi skrajno desna SDS, ki pa ima očitno vse manj možnosti, da sestavi vlado –, imajo zelo podoben pogled na družbo in državo. Razlike med Listo Marjana Šarca, SD in SMC so minimalne, gre za stranke, ki vse pristajajo na zapovedi današnjega neoliberalnega kapitalizma.

A tako je v tem trenutku. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bo SDS vklopila svoj propagandni stroj, sestavljen iz lažnih medijev in zlorabe socialnih omrežij.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.