Grega Repovž

30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Uvodnik / Ponovitev

Naslednji mesec bo Levica volila nov izvršni odbor in s tem koordinatorja, kakor se v tej stranki imenuje predsednik. Luka Mesec lahko kandidira še za en dveletni mandat, vendar v tem trenutku ni jasno, ali je na ta položaj lahko izvoljen – ali ima torej sploh še podporo – niti ali bo sploh kandidiral. Levo krilo stranke, ki ga najizraziteje predstavlja poslanec Miha Kordiš, je namreč izpeljalo mali prevzem – v novem svetu stranke ima odslej večino. Kordiševo krilo Mescu in ministrski ekipi očita, da sta postala preveč sredinska, da preveč popuščata liberalnim strankam v koaliciji, da nista dovolj leva. Kordiševi očitki so enaki očitkom, ki so doslej uničili tako rekoč vse nove evropske leve stranke.

Vse skupaj je le farsična ponovitev, ker je tako očitno, da se iz propada sestrskih strank niso ničesar naučili. Nič novega ni, nič izvirnega, le še bolj neumno deluje vse skupaj, potem ko so šle skozi to že vse po finančni krizi nastale evropske prave leve stranke. Dejstvo tudi je, da je očitek dosedanjemu vodstvu stranke znotraj slovenske realnosti popolnoma deplasiran: Levici je v desetletni zgodovini uspelo uvesti toliko evropskih levih tem in sodobnih družbenih razprav kot nobeni stranki pred tem, še več, slovenska Levica je edina politična sila, ki je v slovenski prostor že, ko je bila v opoziciji, prinašala sodobne evropske poglede na socialno državo, na probleme družbe, na okolje in podnebne spremembe, na razmerja med kapitalom in družbo – dejansko je še danes edina stranka, v kateri funkcionarji res berejo tujo sodobno literaturo in dejansko vedo, kaj se v sodobnih progresivnih (predvsem evropskih) družbah dogaja. To ni toliko hvala Levice kot kritika drugih strank (pa tudi medijev), ki ostajajo znotraj slovenskega močvirja in zatohlih razprav – vse to je posledica neverjetne zaprtosti te države in nevednosti njenih odločevalcev, ki v tujini spoznavajo predvsem turistične resorte, manj pa vpogledujejo v sodobne evropske družbe in tamkajšnje trende. Ali če to pokažemo na drugem primeru: na Zahodu že deset let izjemno pospešeno gradijo javni promet in na vse več cestah imajo kolesarji praviloma že prednost pred avtomobili, v Sloveniji še vedno razpravljamo, kako graditi avtoceste in parkirne hiše, podiramo stara drevesa in vse podrejamo avtomobilom. Levica je seveda tista, ki v tem smislu edina govori o javnem prometu, pri čemer je to v Sloveniji, kot bi klical prekletstvo nase, ker ne spoštuješ boga Avtomobila. In tako je ves čas: Levica je stranka, ki je govorila o prekariatu. Levica je stranka, ki je govorila o družbeni neenakosti in prikriti revščini zaposlenih. Levica je tista, ki je edina opozarjala na zlorabo delavcev. Levica je prisilila državo – ne samo vlade – v razumevanje, da je minimalna plača kategorija zahodnega sveta, ne socializma. Levica je tudi edina, ki jasno sporoča, da so bogati v Sloveniji bolj privilegirani kot v povprečni zahodni državi in da so davki pri nas dejansko nižji kot drugod, zlasti za premožne. Nihče drug tega ne govori. Levica je toliko časa govorila o zavoženi stanovanjski politiki, da se je po 30 letih končno začelo premikati. Seveda gre počasi, a zdaj je zavedanje, da je stanovanjska politika stvar države, sploh prišlo v zavest. Ideje, ki so jih ob lansiranju v drugih strankah, medijih in organizacijah kapitala razglašali za bogokletne, so danes postale del programov vseh drugih strank in tudi mediji so jih začeli razumevati in podpirati.

Pa ne samo to: očitek Kordiša in njegove linije je toliko bolj deplasiran, ker ministrska ekipa stranke prav v zadnjem mesecu v javnost daje predloge zakonov, ki so za slovensko zakotje male revolucije sodobnosti – skupaj z novo delovno zakonodajo in zakonom o dolgotrajni oskrbi. Pri čemer je res: vse to, kar govori Levica, so na Zahodu že običajni družbeni standardi – na Vzhodu pa to marsikdo imenuje socializem, ker so glavni komunikatorji na tem področju lastniki kapitala in nad njim navdušeni mediji. Slovenska elita je v zadnjih 20 letih iz napredne postala tipično vzhodnoevropsko preprosta, zatohla, vsa prednost, s katero smo iz Jugoslavije prišli v kapitalizem, je zaradi skrajne neoliberalnosti desnice in družbe postala neprimerno bolj podobna vzhodnoevropskim državam, družbena govorica pa preprosta in tudi sama nazadnjaška.

In prav vse, kar smo navedli, so razlogi za zaskrbljenost. Če se bo zgodil dejanski zasuk Levice v domnevno »pravo levo«, bo ta stranka le še ena izmed evropskih levih strank, ki bo propadla. Se zdijo te besede močne? Volivci levice so dejansko levoliberalni volivci, ne pa delavci, o katerih toliko govori Kordiš in ki mu niso namenili glasov na predsedniških volitvah. Levica je dejansko stranka za razmišljujoče volivce, zasedla je prostor stranke Zares in akademskega dela nekdanje LDS. Odstop od zmernosti in dolgoročnosti, ki ju najjasneje zastopa prav ministrska ekipa Mesec-Vrečko-Maljevac, in premik k radikalnosti in kvazidelavskim sloganom, grajenje na jezi (katera stranka v Sloveniji že gradi na jezi?), žal, res pomeni samodejni zaton stranke – ker bo nemudoma izgubila podporo prav v intelektualnih krogih, ki jo ves čas podpirajo in ki sestavljajo njeno volilno bazo. Tako se je zgodilo vsem drugim novim levim strankam po Evropi, Slovenija ni in ne bo izjema.

A zaton Levice bo pomenil tudi zaton idej, ki smo jih našteli – in popolno prevlado konservativne ekonomske in družbene misli, ki danes, žal predvsem zaradi nevednosti in prav neverjetne zaprtosti družbe, ne zmore pogledati, kam je vmes v teh 30 letih prišel svet. Ali kot je Luka Volk zapisal v članku o Levici v tokratni Mladini: Trenutne zdrahe znotraj Levice so voda na mlin njenih političnih nasprotnikov in kapitala. Še več: zmaga Kordiševe linije in njen prevzem stranke sta nekaj, kar so si v različnih kapitalskih lobijih najbolj želeli, ker to stranko avtomatično potisne na margino. Kordiša zato že zdaj politični nasprotniki Levice in kapital vedno znova tako izpostavljajo: ker vedo, da je v svojem populizmu neprepričljiv za volivce same Levice. Pomeni tudi takojšen upad njene nadpovprečne moči v javnosti. To moč je v javnem prostoru stranki dajal prav Mesec, v zadnjem letu skupaj z ministrsko ekipo.

Seveda bi bili lahko neprimerno ostrejši. Vendar je Levica zaradi diskurza in idej, ki jih prinaša v slovenski prostor, preprosto preveč pomembna stranka.