Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 30  |  Uvodnik

Uvodnik / Država enega odstotka

Razkritja novinarjev Boruta Mekine in Luka Volka v tokratni Mladini so dejansko grozljiva in postavljajo na glavo tako pogosto izpostavljene domnevne majhne razlike v dohodkih v Sloveniji. Že leta namreč velja, to pa domnevno dokazujejo tudi podatki, da naj bi bila Slovenija ena najbolj egalitarnih držav na svetu. A to v dejanskem življenju ne drži. V Sloveniji so namreč nekateri neprimerno »bolj egalitarni« kot drugi, deležni so neprimerno več solidarnosti družbe, države in vseh slojev prebivalstva. In to so najbogatejši, ki jim je politika v letih naredila cel sistem davčnih in drugih izognitev, zaradi katerih je njihova davčna obremenitev dejansko enaka davčni obdavčitvi, ki naj bi bila namenjena tistim z najnižjimi dohodki. Podjetniki so namreč po uradnih podatkih leta 2021 plačali v povprečju le 11,1-odstotni davek na svoje prihodke. To pa ustreza odmeri davka zaposlenih z minimalno plačo – ti so leta 2021 po analizi ministrstva za finance plačali, z upoštevanjem vseh olajšav, 11,9 odstotka dohodnine. Torej so dejansko dali državi večji del svojega dohodka kot najbogatejši, ki se ves čas prikazujejo kot najbolj obremenjeni del prebivalstva. Pa ne samo to: kot razkriva Borut Mekina, ima odstotek najbogatejših prebivalcev Slovenije v lasti 23,2 odstotka premoženja, kar je izjemno visok delež. Za primerjavo: v Belgiji ima najpremožnejši odstotek recimo v lasti le 15 odstotkov premoženja, na Danskem 21 odstotkov, na Nizozemskem 16 odstotkov, v Veliki Britaniji, zibelki neoliberalizma, pa imajo najbogatejši v lasti 21,3 odstotka.

A najhuje pri vsem skupaj je, da ne gre za transparentno boljšo davčno in siceršnjo obravnavo najbogatejših, ampak je zadeva prikrita, gre za sistemsko izigravanje zakonodaje v korist najbogatejših. Borut Mekina to prikaže pri avtomobilih in nepremičninah. V Sloveniji je za dejavnost oddajanja vozil in plovil v najem registriranih najmanj 7789 podjetij. A sklepanje, da gre za dejavnost, ki smo jo Slovenci razvili do zadnje podrobnosti in smo v njej vodilni na svetu, je seveda napačno. Gre za lažno dejavnost, prek katere ob nakupu vozil, ki jih nato uporabljajo sami, podjetnikom ni treba plačati 22-odstotnega davka na dodano vrednost. In enako je pri nepremičninah, torej stanovanjih: zakonodaja jim omogoča, da jih uradno kupijo kot poslovne prostore, zaradi česar ob nakupu nanje ne plačajo davka, nato pa na podjetje prenašajo tudi vse stroške svojega življenja v njem.

Slovenija je dejansko tako na državni kot lokalni ravni organizirana tako, da dejansko največ dobijo bogatejši – pri čemer gre za sistem, ki taka razmerja generira tudi v prihodnost. Poglejmo samo najsodobnejše prijeme na področju varstva okolja in boja zoper podnebne spremembe. Gradnjo lastnih zmogljivosti za proizvodnjo sončne energije si danes privoščijo predvsem bogatejši, oni so tudi tisti, ki dobijo državno pomoč za gradnjo njihove lastne proizvodnje elektrike. Na drugi strani revnejši tega ne morejo, zato na dolgi rok ostajajo odvisni od države, s tem pa pomeni, da bodo tudi v prihodnosti tisti, ki bodo plačevali več in vzdrževali javni energetski sistem. Pa ne gre le za solarne panele: enako velja za električna vozila. Zakaj država danes s 4500 evri sofinancira premožnejšim nakup električnih vozil, ko si ga ti že tako lahko kupijo, pri čemer pa ob tem tudi ne plačajo ne davka na dodano vrednost niti zanj ne plačujejo bonitete? Zakaj tega denarja država ne usmeri na primer v nakupe električnih avtobusov, ki jih v Sloveniji praktično ni? Zakaj ne razporedi tega na vse?

Ministri, visoki javni uslužbenci in poslanci praviloma ne prihajajo iz vrst najpremožnejših. Zakaj so torej tako podredljivi in ubogljivi, ko se oglasijo najbogatejši? Zakaj jim vedno znova strežejo? Zakaj njihovim željam tako pridno prilagajajo zakonodajo?

Prvi razlog je tudi najbanalnejši: ker pač hočejo močnim ustreči, želijo si njihove pozornosti, vabil, naklonjenosti. Želijo biti v njihovi družbi. Drugi razlog pa je morda najbolje pretekli teden opisal Marko Crnkovič v Večeru: »Slovenski poslovneži in menedžerji – vsaj ti najbolj glasni, najbolj vidni, kao najuspešnejši, kot Batagelj, Pečečnik, Brodnjak, Šimonka … – imajo izjemen talent za public relations in samopromocijo. Človek bi jim skorajda verjel, da si dividende dobesedno trgajo od ust in da jim je treba roke zvijati, da blagovolijo od vlad(e) vzeti olajšave, pomoč in subvencije. Seveda pa jim tudi medijske podpore ne manjka. Mediji so z roko v roki s samooklicanimi svečeniki neoliberalizma razširili ta občudujoči kult produktivnosti in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, jadikovanja nad obremenjenostjo plač, pa tudi pripovedk, da s svojim nesebičnim obračanjem kapitala gor držijo slovensko gospodarstvo. Največjih ovir ta falanga ne vidi v globalizaciji, omejitvah domačega trga, izumiranju poklicev in dejavnosti, spremembah potrošniških navad, podizobraženosti in neinovativnosti in nemotiviranosti kadrov, ampak v ljudeh, ki se ne znajo ali ne morejo znajti v življenju in poslu tako dobro kot oni in zato od njih in od države pričakujejo neko solidarnost.« To toksično razmerje bi bilo težko bolje opisati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Andrej Slokar, Ljubljana

    Enakost

    Uvodnik urednika Mladine in razkritja novinarjev Boruta Mekine in Luke Volka so dejansko alarmantna. Več