Komentar / Vzpon nemške skrajne desnice
Ein anderes Deutschland
Nemčija velja za državo, ki se je nekaj naučila iz svoje mračne preteklosti in tragedij 20. stoletja. Dolgo je bila sinonim za moderno, politično stabilno, trdno demokratično, gospodarsko uspešno državo.
Novejše dogajanje kaže, da je ta podoba v marsičem idealizirana. Država ekonomsko caplja na mestu in je po nekaterih opisih gospodarski bolnik Evrope. Take ocene so najbrž pretirane, a Nemčija razvojno stagnira in v digitalizaciji, na primer, zaostaja. Za deželo nenavadni stavkovni valovi govorijo, da je načeta tudi opevana nemška odlika: visoka družbena konsenzualnost. Predvsem pa nevarno brbota v politiki.
Vladajoča koalicija je izjemno nepriljubljena (kanclerjevi SPD ne zaupa 80 odstotkov volivcev, ankete kažejo, da bi na volitvah na Saškem dobila le tri odstotke glasov). Hkrati naglo napreduje Alternativa za Nemčijo (AfD), nemška varianta evropske skrajne desnice, ta čas v anketah za konservativci (CDU) druga najbolj priljubljena stranka v državi. Krasijo jo podobne značilnosti kot evropsko skrajno desnico nasploh: nacionalizem, evroskepticizem, ostro nasprotovanje migrantom, zanikanje podnebnih sprememb … Je tudi trdo neoliberalna, a se pretvarja, da ji gre za blaginjo večine. Sorodne so metode delovanja: jezik sovraštva, razglašanje manjšin in ranljivih skupin za grešne kozle, delitev politike na naše in nasprotnike, ki jih gre uničiti. Taka stališča očitno podpira lepo število Nemcev.
Od tod strahovi pred drugačno Nemčijo. Najbolj črnogledi analitiki se bojijo nekakšne reprize Hitlerjevega vzpona na oblast, zmernejši govorijo o nevarnosti melonizacije ali orbanizacije dežele. Giorgia Meloni in Viktor Orbán, oba pri evropski skrajni desnici v velikih časteh, ne stavita na naglo odpravo demokracije, na politični državni udar, ampak na postopno predelavo države in družbe. V ta namen se je treba na začetku potuhniti. Orbán je postopoma osvajal institucije in se po korakih dokopal do skoraj monarhične moči, začetne demokratične okraske pa z utrjevanjem oblasti počasi odmetaval. Giorgia Meloni je opustila evroskepso, se izrekla za Nato, sprejela evro-ameriško politiko do Ukrajine … in začetni strah pred njo se je naglo razblinil.
Podobno odevanje v ovčjo kožo se deloma gre AfD, ki pa za vzpon na oblast ali udeležbo pri njej potrebuje zaveznike. V Nemčiji bi to lahko bili konservativci; skupaj z AfD so nedavno prisilili oslabljene Zelene, da so zmehčali zakonodajo, ki bi omejila ogrevanje domov s fosilnimi gorivi. Na ravni EU zeleni prehod podobno upočasnjuje konservativna Evropska ljudska stranka.
Skratka, novega Hitlerja ni na vidiku, nevarnost vzpona skrajne desnice na oblast ali sooblast pa se zdi realna. Nemčija s tako oblastjo bi bila živo nasprotje nekdanje demokratičnosti in stabilnosti. Burna rast AfD marsikje v Evropi zbuja nelagodje – pač zato, ker Nemčija ni kdorsibodi, ampak najmočnejša evrodržava z nevarno zgodovino in velikim vplivom na vso celino. Z nacionalistično in nedemokratično AfD na oblasti bi Nemčija verjetno razbila že tako krhko Unijo, zavrla spopadanje s podnebno krizo, strašila sosede s svojim oboroževanjem (ki v senci ukrajinske vojne pospešeno poteka že zdaj) in še opogumila skrajneže drugje po Evropi. Skratka, iz države, ki je celino umirjala in poganjala naprej, bi se spremenila v epicenter nestabilnosti in negotovosti. S tako Nemčijo ne bi bilo lahko živeti.
Politično dogajanje v njej je specifično, a hkrati evropsko univerzalno. Napredovanje skrajne desnice od Mediterana do Skandinavije, od Atlantika do Urala ni naključje; res se skrajneži medsebojno oplajajo, res so med njimi tudi razlike, a povsod jih žene naprej predvsem mešanica nemira, negotovosti, konfliktnosti, ki jih v družbe vnašata trdi kapitalizem in še prevladujoča liberalna in demokratična politika, ki pa bolj kot večini streže premožni manjšini in zato izgublja zaupanje. Skrajneži se krepijo zaradi slabokrvnosti in anomalij zmerne politike in to je trend, ki mu ni videti konca. Prepoved AfD bi najbolj koristila njej, saj bi se lahko slikala kot žrtev. Najbrž lahko skrajneže v Nemčiji ustavita samo odločitev konservativcev, da ne bodo sodelovali z AfD, in streznjena leva sredina, ki bi gradila na javnem in skupnem in znala to predstaviti množicam. Žal se zdi tak zasuk malo verjeten. Ta čas je edina večja neznanka volilni potencial Sahre Wagenknecht, ki ustanavlja nekakšno konservativno levo stranko.
Za zdaj v Evropi še prevladuje zmerna politika – ki pa je vso to godljo zakuhala. Ker se oklepa statusa quo, se bo vzpon skrajne in populistične desnice najverjetneje nadaljeval. Pospešuje ga tudi zgoščanje kriz, od vojn v Ukrajini in Palestini, prek podnebne krize do geopolitičnega preurejanja sveta. Preureja se tudi Evropa – za zdaj prej v nevarno kot dobro smer. V takem kočljivem položaju je izjemno pomembno, da skrajnežev, če že pridejo na oblast, tam ne pustimo. Tudi v opoziciji so destruktivni, a obvladljivi, če so na oblasti dva mandata ali več, pa se utrdijo in prej ali slej odvržejo ovčjo kožo. Ta nauk velja tudi za Slovenijo in njeno lokalno surovino.
Če se zmerna politika (zlasti leva sredina) ne bo temeljito preuredila, bo postopoma izginila ali postala nepomembna. Zmernost je lep pojem, a politična zmernost take sorte je sprijaznjenost s stanjem, kakršno je, to stanje pa – vidijo še slepci – koti krizo za krizo. Streznitev nujno potrebuje ne le Nemčija, ampak vsa Evropa oziroma ves Zahod. Najnevarnejša je utvara, da si lahko zmerna politika opomore s posnemanjem skrajne desnice. Če jo posnema do konca, ji postane enaka in nevarna tudi sama, če se ji prilagaja delno, bo za skrajneži vedno zaostajala in jih še krepila, saj jim s posnemanjem daje verodostojnost. Taka drža vodi v propad zmernežev, v konec demokracije in Unije.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.