7. 4. 2011 | Mladina 14 | Kolumna
Skrbi
Včasih jih je treba sklicati v zbor, reči na mestu voljno, jih pregledati in razvrstiti
© Tomaž Lavrič
Skrbi so eden najzvestejših spremljevalcev ubogih človeških bitij. Človeka brez skrbi ni. Človek brez skrbi je še nerojen ali mrtev človek. Skrbeti je človeško.
A vendar narava tudi pri skrbi ne pozna uravnilovke, pravice, če hočete. Ene skrbi vse, drugi frfotajo skozi življenje kot spomladanski ptički. Tiste s skrbmi ti drugi pogosto spravljajo v slabo voljo in očitajo jim neodgovornost, slepoto, brezbrižnost in podobno. V blažjih primerih jim zavidajo. Kogar mučijo skrbi, pričakuje vsaj minimalno količino zaskrbljenosti tudi pri drugih. Če jo odkrije, mu je nekoliko laže. Brezskrbneži si zaradi vsega tega seveda ne delajo skrbi, v glavnem pa si mislijo, da si oni drugi radi nalagajo nepotrebna bremena.
Kateremu taboru je v življenju laže, je jasno. Kateri ima glede svojega odnosa do sveta okoli sebe in obsega lastnih skrbi bolj prav, pa je nemogoče reči. Kar lahko zbuja skrb.
Definicija skrbi je izmuzljiva. A recimo, da je skrb nekaj, kar ne more prinesti nič dobrega in za kar človek misli, da se lahko zgodi njemu, njegovim bližnjim ali kar človeštvu.
Med skrbmi in tistim, na kar se nanašajo, ni nujno tesne zveze. Hipohonder lahko nenehno živi v smrtnem strahu, a je telesno zdrav kot riba. Nekateri nenehno plavajo v brezmejnem oceanu skrbi, postanejo z njimi obsedeni in v skrajnem primeru zato celo umrejo - vzroki za zaskrbljenost pa so za koga drugega razmeroma nedolžni. Z drugimi besedami, skrbi so lahko upravičene, namišljene ali nekaj vmes.
Kdaj so prvo, drugo ali tretje, je spet skrajno težko presoditi. Klinično čistih primerov najbrž ni. Pogosto tudi ni jasno, ali je zaskrbljenost resna ali zaigrana. B. Brezigar, na primer, je zaradi gospodarskega kriminala morda res tako strašno v skrbeh, kot nam dopoveduje njeno obličje, vendar se poklicno ni zganila šest dolgih let - ker skrb igra ali pa jo je prav ta skrb ohromila. Slak na nacionalni tv je morda zaskrbljen za narodov blagor zares, ne samo profesionalno na rtv-pop tv način ali ker je po naravi živčen. Molitveno žebranje visoke duhovščine in večni optimizem politikov morda nista zmeraj samo del poklica. Za naštete in nasploh za smetano raznih elit velja paradoks: od vseh pričakujemo, da so non stop hudo zaskrbljeni. Nezaskrbljenost bi jim zamerili, hkrati pa vedno manj verjamemo, da so res zaskrbljeni.
Ne glede na vse možne variante pa se za skrbmi običajno le skriva taka ali drugačna realna podlaga za zaskrbljenost. Prav zato so skrbi ne samo breme, ampak tudi koristne: svarijo nas pred težavami, težijo k spreminjanju in odpravljanju slabega stanja. So nekakšna budilka nekje v naši notranjosti.
Vse to govori, da jih je pametno vzeti trezno, nekatere poslušati, drugih se znebiti. Včasih jih je treba sklicati v zbor, reči na mestu voljno, jih pregledati in ovrednotiti. In potem reči: te so resne, te so smešne, te so odveč ... Pri mnogih skrbeh je mogoče vsaj malo pomagati - sebi, drugim ali obojim. Tak skrbni pregled skrbi pa pogosto ustvarja nove dileme: naj se zaradi slabe plače uprem, naj se zavzemam za revolucijo, naj tožim Požarja, naj menjam zdravnika ...?
Skratka, pregled skrbi pogosto predpostavlja odločanje in ukrepanje, ne nujno prijetno. Tudi zato si včasih glede vzroka kake skrbi na hitro rečeš: tu sem nemočen. Pri takih skrbeh je dobro razviti skrajno nezaupljivost do samega sebe. Nemoč je rada opravičilo za pasivnost, dopuščanje nečednosti, dve obilni večerji, eno ob šestih, drugo ob devetih. Množica resničnih in domnevnih individualnih nemoči se rada združi v podobno nemoč človeštva, ki potem zagrizeno rine naprej po zavoženih poteh.
Skrbi lahko razvrstimo na različne načine. Ponudimo tri.
Prvič, osebne skrbi. Po svoje so najbolj intenzivne. Sem spadajo na primer večna skrb za otroke in vse druge, ki jih imaš rad. Svet osebnih skrbi je skrajno nepregleden, pisan in obsežen. Vanj se običajno nočemo temeljito zazreti, še teže pa je pogledati v tuje skrbi. To je slabo in dobro. Če bi bili sposobni zaznati vse tuje skrbi, bi lahko postali občutljivejši, sočutnejši, boljši. Ali pa bi se vseh teh tujih skrbi nalezli in postali neznosno nesrečni. Celo empatija, vživljanje v druge, ima svoje naravne meje. Najbrž bi bili pogosto tudi presenečeni: Janša se morda najbolj boji ne izgube podobe jeklenega voditelja, ampak miši; Erjavca morda skrbi, da ljudje mislijo, da ga ne skrbi nič; Pahor se ne boji tega, da se prehitro stara, ampak tega, da prepočasi postaja moder. Kdo bi vedel.
Med osebnimi skrbmi je kljub ljubezni do bližnjega najizrazitejša zaskrbljenost za lastno dragoceno osebo, za njeno zdravstveno, premoženjsko, estetsko in še kako stanje. V ozadju množice teh zaskrbljenosti se sprehaja strah pred lastno smrtjo. To je skrb z izjemno visoko stopnjo verjetnosti, da se bo uresničila. Zato je odrinjana v podzavest in preganjana na vse mogoče načine, včasih pa butne na dan in nam dela sitnosti.
Drugič, osebno-družbene skrbi. Sem spadajo na primer stanovanjske, statusne, premoženjske skrbi. Srednji razred skrbi, da bo obubožal, reveže, kako bodo preživeli, bogate zvišanje davkov in znamenja revolucije. To so izrazito individualno-skupinske bojazni in strahovi, ki ljudi radi spravljajo v negotovost. Neoliberalizem jih uči, da je vsak svoje sreče (in tuje nesreče) kovač, nagon in zdrava pamet jim govorita, naj se povezujejo in kažejo solidarnost, vsaj poklicno, če že ne nacionalno ali celo evropsko.
Tretjič, civilizacijske skrbi. Skrbi imajo, kot rečeno, navadno omejen doseg. A polagoma narašča tudi globalni strah, strah za ves svet, za vse nas, za našo civilizacijo. Ta strah je zdravilen, a le do določene mere. Jedrsko orožje se kljub sporazumu o prepovedi širjenja širi naprej. Isto velja za segrevanje ozračja. Tudi Fukušima, ta preplet naravnih nesreč in človeške neumnosti in hazarderstva, najbrž ne bo delovala zelo preventivno.
Delujoči sistem ima velikansko vztrajnost in civilizacijske skrbi ga doslej v osnovi niso načele, čeprav naraščajo. Japonci se zdaj bojijo svojega zraka, vode, zemlje, zelenjave. Podoben strah leze polagoma v drobovje in zavest človeštva. Strah pred smrtjo je na osebni ravni zelo močna skrb, na ravni človeštva pa se kaže kot zamolkla bojazen pred izumrtjem vrste. To je strah pred uničevanjem narave, spodkopavanjem tal pod lastnimi nogami in - nekoliko, ne zelo - celo nelagodje nad samim seboj. Ker je vztrajnost sistema mogočna, individualni trud za drugačno vedenje (osebni nižji ogljični odtis itd.) pa praviloma polovičarski ali nikakršen, sledijo tem skrbem običajni mehanizmi izrinjanja, hedonizem, fatalizem, zanikanje nevarnosti, bo-že-kako drža.
Scela pa se lahko evoluciji ali bogu ali njunemu sodelovanju zahvalimo, da imajo skrbi svoje nasprotje - upanje, lahkomiselnost, optimizem. Brez te dvojnosti bi bilo življenje neznosno, skrbi bi nas požrle.
A tudi do upanja je dobro biti zadržan. Najbolj varljivo je tisto, da je mogoče živeti brez skrbi. Brez skrbi, v skrbeh boste.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.