Komentar / Enoumje, tokrat v EU

Bernard Nežmah

28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Pamflet

Evropska komisija je predstavila novo strategijo, po kateri bi imeli državljani tridnevno zalogo hrane. Se spominjam svoje babice, ki je imela vedno zalogo moke, olja, sladkorja in drugih živil vsaj za mesec. Doživela je dve svetovni vojni, ki sta jo opremili z mislijo, kaj če bo jutri vojna? A zakaj ta nenadni preobrat v EU in to v dneh, ko so po treh letih spopadov v Ukrajini in Rusiji zdaj prvič resna pogajanja o podpisu mirovnega sporazuma?

Usodne besede je v medijski eter poslala eu-komisarka za krizno upravljanje Hadja Lahbib, ki je v pretresljivem govoru izrekla, da je evropska varnost ogrožena in med bojišči navedla tudi družbene medije, ki jih uporabljajo kot orožje, da bi ogrozili naš evropski način bivanja in demokracije. Zoper Evropo je vstal sovražnik, ki pa nima niti imena. Temne sile, ki so si zadale cilj, da jo uničijo. Retorika, ki spominja na križarske vojne, kjer so evropski vladarji s križarji branili sveto zemljo pred Saraceni. Ta dispozitiv postavlja spopad dobrega in zla, kjer je EU najbolj plemenita sila, ki širi po svetu napredek in pravičnost. Vse, kar nasprotuje njeni politiki, je na strani zla. Pogled, ki vnaprej odvezuje Evropo: vse, kar naredi, je tlakovano na dobrih namenih. Nova papeška država in to v času, ko sam papež Frančišek često priznava grehe Cerkve in mu ne pade več na um, da bi Vatikan postavljal kot božje kraljestvo na Zemlji.

Ustavimo se pri temnih silah, ki uporabljajo družbene medije kot orožje zla. So torej ti mediji sami po sebi angelski, zlorabljajo pa jih le temne sile zunaj Evrope? Vsak množični medij je tudi sredstvo propagande, ki služi interesom svojih lastnikov in politikov, tudi evropskih. In medijska pismenost je sposobnost, da bralec in gledalec prepoznavata novinarske manipulacije, ki je tu že od nastanka prvih časopisov v 16. stoletju. Evropska humanistična tradicija je zato izpostavljala vakcino, ki se ji reče pluralnost medijev, obstoj čim bolj različnih pogledov na stvarnost, To je garant, ki je tvoril evropsko varnost pred enoumjem in diktaturami. Nova EU pa postaja bastion, ki vidi vse naokoli same sovražnike, ki v imenu splošne ogroženosti planira enosmerno zadolževanje za vojaško industrijo. Ki se odpoveduje spominu, ko recitira stavek, da je Rusija napadla Ukrajino in pokopala evropski mir. Seveda je to dejstvo, toda evropski spomin seže tudi v antiko. Profesor filozofije Valentin Kalan je na svojih predavanjih obnavljal grškega historiografa Tukidida, ki se je v knjigi Peloponeške vojne spraševal:kaj je vzrok vojne? Skratka: ali pade vojna iz neba ali ima svoj vzrok? Leta 2014 so v Kijevu izbruhnili majdanski protesti zoper predsednika Janukoviča, ki je odpovedal pridruževanje k EU. A to niso bila kolesarjenja zoper Janševo vlado, ampak oboroženi spopadi med demonstranti in policijo, pravo bojno polje, na katerem je obležalo sto protestnikov in policistov. V iskanje miru se je vključila tudi evropska trojka, zunanji ministri Francije, Nemčije in Poljske, ki so prisostvovali podpisu sporazuma med predsednikom Janukovičem in opozicijo, ki je predvideval ustavitev vseh sovražnosti, razorožitev paravojaških skupin, vlado narodne enotnosti, razpis novih volitev in konstruktivno upoštevanje obeh vpletenih strani. Nemški minister Steinmeier je takrat izrekel preroške besede, da je današnji dogovor morda zadnja priložnost za izhod iz spirale nasilja. A majdanski paravojaški protestniki niso sprejeli dogovora: potem ko je Janukovič s trgov umaknil policijske enote, so oboroženi odredi protestnikov zasedli vladno in predsedniško palačo.

EU je bila boter sporazuma med proruskimi in proevropskimi skupinami v Ukrajini, a ko so ga paravojaški ukrajinski domoljubi prekršili in z orožjem prevzeli oblast, se je odvila spirala, ki je namesto iskanja dogovora v etnično razdeljeni državi privedla v zastrašujočo vojno. EU je nato stavila le na proukrajinsko stran, rezultat pa je splošni dizaster.

V Ljubljani pa je namesto dizastra zgrajen kapitalni pokriti olimpijski bazen. In res, osrednji mediji so dnevno slavili novo pridobitev, medtem ko so na družbenih medijih začele deževati kritike, ki pa so se tokrat čez čas preselile tudi v dominantne medije. Ne le, da je projekt za 30 milijonov dražji od napovedi, reč je še hujša. Pred stoletjem je inž. Bloudek zgradil impozantno kopališče Ilirijo, ki je bilo od začetka tega tisočletja uvrščeno na seznam kulturne dediščine. Kulturna dragocenost, ki jo ščitijo zakoni in samo ministrstvo za kulturo. In kaj je ostalo od nje? Samo vhodni portal, Zavod za varstvo kulturne dediščine jo je v imenu javnega dobrega prepustil v preoblikovanje ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću. No, tudi staro Bloudkovo velikanko v Planici so v javnem interesu podrli, a tam so zgradili novo, ki omogoča nadaljevanje iste tradicije smučarskih skokov. Medtem ko je na Iliriji Bloudek zgradil 50-metrski zunanji bazen in pred skoraj stoletjem še mali pokriti bazen 14,28 m z dvema progama, je Janković postavil pokriti bazen in mali čofotalnik na prostem!?? Meščanom je vzel možnost poletnega plavanja, množice pri poletni pripeki pač ne bodo hodile v pokriti bazen. Čemu torej ni zgradil pokritega in odprtega bazena? Ne gre, so dejali člani njegove ekipe, saj je v podzemlju garažna hiša. Da bi zgradili veliko podzemno parkirišče, so se odpovedali možnosti dveh bazenov!!!

Kako je bila mogoča takšna eliminacija javnega interesa? Preprosto - osrednji mediji so skozi desetletje pisali hvalnice novemu bazenu, ne da bi postavljali vprašanje: zakaj uničiti odprti bazen, v katerem se je vsako leto hladilo po 30 in več tisoč meščanov. Enoumje v EU kot v Ljubljani.