»K nikomur ne sodim in nisem nikomur nič dolžan. Odgovarjam kvečjemu civilni družbi.«

Jure Novak je bil zadnja tri leta direktor Prešernovega gledališča Kranj, pred tem je med drugim deloval kot umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer, glasbenik, pesnik, na začetku poklicne poti je v Mladini objavljal reportaže, bil je računalniški programer. Cankarjev dom je januarja lani gostil njegovo odlično sprejeto predstavo Pasja procesija, ki jo je zasnoval na zgodnejših pesmih Svetlane Makarovič, v njej pa je otrokom pojasnil, kdo so begunci in zakaj prihajajo v Evropo. S 15. oktobrom bo Jure Novak v Cankarjev dom, našo največjo kulturno-kongresno ustanovo po površini in po številu in zasedenosti dvoran, pa tudi po zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov, vstopil kot novi generalni direktor. Položaj prevzema v času, ko je ustanova pod drobnogledom kriminalistov in drugih nadzornih organov.

Kdo sme šariti po naših glavah?

Velik del ljudi se je v življenju že znašel v stiski – na primer ob izgubi službe, ločitvi ali kakšni drugi neprijetni prelomnici v življenju –, v duševni krizi, za katero je ocenil, da je ne bo uspel prebroditi sam. Takrat človek seveda pomisli, da nemara potrebuje pomoč psihoterapevta. In če bi odprli svetovni splet, bi se pred očmi slehernika v stiski prikazalo nepregledno morje zasebnih psihoterapevtov, ki obljubljajo, da lahko z njihovo pomočjo in s pomočjo teh ali onih metod (teh obstaja prav toliko nepregledna množica), predvsem pa z zadostnim »delom na sebi«, vsak spet postane »najboljša različica samega sebe«. A žal med njimi ni, vsaj formalno ne, nihče psihoterapevt. Ta poklic v Sloveniji namreč ne obstaja.

Grega Repovž

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Uvodnik / Osemnajst mesecev

V Sloveniji velja, da je naša država posebnost. Prav tako je uveljavljeno prepričanje, da smo tudi Slovenke in Slovenci posebni, nekateri mislijo, da smo izjemno pridni in pošteni, drugi spet, da smo en jezljiv in nestrpen narod, poln grenčine, taki mali kužki, lajamo za vsakim avtom in v vse se vtikamo. Resnica je, da smo kar podobni vsem drugim, le od blizu so zadeve vidnejše.

Vsaka je preveč

Prejšnji torek se je 30-letni moški skril v prtljažnik avtomobila svoje nekdanje 40-letne partnerke, in ko se je usedla v avto in speljala, streljal nanjo in jo ubil. Pred tem ji je že grozil, da ji bo zažgal hišo, jo odpeljal v tujino in celo zagrozil s smrtjo. Vse to se je zgodilo po tem, ko je kasnejša žrtev prekinila razmerje in ga zaradi groženj, neupravičenega snemanja in zalezovanja, ki so sledili, prijavila policiji. Kljub temu zoper očitno nevarnega nadlegovalca ni bila izrečena niti prepoved približevanja, domnevno, ker je šlo za grožnje na spletu, storilec pa je bil tedaj v tujini. Šlo je namreč za državljana Severne Makedonije, kar je sicer izjema od pravila, saj so morilci žensk v Sloveniji pretežno tu živeči, slovenski državljani. Seveda se kdaj tudi zgodi, da moški ubije svojo partnerko oziroma ženo, ne da bi ga policija poprej obravnavala za to ali drugo vrsto nasilja, nasilje v družini, grožnje s smrtjo. A »femicid« običajno zakrivijo policiji in pravosodju vnaprej »znani« storilci. Kaj bi država in kaj bi kot družba lahko storili in morali storiti, da bi bile ženske doma in v odnosu varnejše? Da ne bi več umirale?

Kdo leta 2024 še seka drevorede?

V občini Hoče - Slivnica, ki je soseda Maribora, je pod sedanjim županom Markom Soršakom pred leti na kmetijskih površinah zrasla lakirnica Magna. Zdaj župan stavi na nov projekt, to je »Ureditev tematske in pohodne poti ob Lipovem drevoredu«, za katerega mu je gospodarsko ministrstvo Matjaža Hana lani odobrilo 350 tisoč evrov evropskih sredstev. A jedro tega »turističnega projekta« je poleg ureditve pohodne poti posek drevoreda v Pivoli – tudi nekaterih zdravih dreves – ter zasaditev novega drevoreda, ki bi bil bolj odmaknjen od robov ceste. Potem ko je občina za projekt nedavno začela iskati izvajalca »gradbenih del«, je stranka Vesna ta teden na ministrstvo za gospodarstvo vložila zahtevo po obnovitvi postopka za dodelitev sredstev EU.

TV komentar / Lažje umreti

Naj tokrat začnemo kar z vprašanjem. Sta predsednik sveta RTV Slovenija Goran Forbici in predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak že predlagala spremembo imena oddaje Tarča v oddajo Piramida? Mar niso rekli, da bo zdaj zavel na RTV Slovenija nov veter? Da bo jasno, kaj je kaj in kdo je kdo? Mar ni čas, da se Tarča poimenuje s svojim pravim imenom? Pa še voditeljice ni treba zamenjati.

Bodo izkazali spoštovanje Svetlani Makarovič?

Te dni je mandat začel nov upravni odbor Prešernovega sklada, katerega ključna naloga je, da vsako leto objavi javni poziv k podaji predlogov za podelitev najvišjih nagrad za umetniško ustvarjanje in o nagrajencih nazadnje tudi odloči. Ta organ je enkrat bolj konservativen, drugič bolj progresiven, odvisno od političnih barv vlade, ki ga imenuje. Le nekajkrat doslej pa je postregel z zares vprašljivimi, ideološko obarvanimi odločitvami. Leta 2014 je upravni odbor pod vodstvom Janeza Bogataja, denimo, nagrado Prešernovega sklada namenil Jožetu Možini in njegovemu dokuju o Pedru Opeki. Leta 2000 pa je izsilil nagrado za življenjsko delo za patra Marka Rupnika. Druga nagrajenka za življenjsko delo Svetlana Makarovič se je nagradi takrat protestno odpovedala. Ko pa jo je dve desetletji kasneje želela dobiti, ji upravni odbor plakete ni hotel izročiti. Celo trmaril je in s tem izkazal nespoštovanje do umetnice.

Vlado Miheljak

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Dva leva

Komentar / Državniška drža in ljubiteljska odločnost

Premalo odločni politiki so velik problem. Večji problem so samo preveč odločni politiki. Še zlasti, če se ravnajo po trenutnem navdihu. Torej ne po zgodovinskih izkušnjah, ne po domišljenih konceptih in načelih, ampak hipno, po pragmatičnem občutku ... intuitivno. Kajti zato imajo vedno prav. Tudi ko in če so v zmoti. Takšna je pač narava ljubiteljske politike. In ta ni vezana samo na tako imenovane nove obraze, ampak na vse, ki dajejo prednost aktualnim in vsakokratnim interesom pred načeli.

Nasprotniki splava so tudi letos v Ljubljani postavili simbolično grobišče »nerojenih otrok«

Ruska vlada je prejšnji mesec podprla osnutek zakona, ki bi kaznoval širjenje kakršnekoli »ideologije življenja brez otrok«. Gre za še enega v nizu ukrepov, poleg omejevanja dostopa do tablet za prekinitev nosečnosti in prizadevanj ruske pravoslavne cerkve za prepoved splava v zasebnih klinikah, s katerimi imajo zadnje leto opraviti ruske ženske, če se odločijo za splav. S tovrstnimi ukrepi naj bi, tako ruske oblasti, rešili demografski problem (tega zadnji dve leti in pol dodatno poganja vojna v Ukrajini) – nesreča žensk, ki so tako ali tako samo stroji za rojevanje, proizvajalke »kanonfutra« za nesmiselno prelivanje krvi, je ob tem zgolj postranska škoda.

Kaj če bi ŠOU šel?

Letos bodo študentke in študenti o prihodnosti Študentske organizacije Univerze v Ljubljani znova odločali na volitvah v sredo, 9. oktobra (volitve potekajo tudi v drugih univerzitetnih središčih). Kdor študira v Ljubljani, je član študentske organizacije, to pa pomeni, da 3,8 odstotka od vsakega plačila, ki ga prejme za opravljeno študentsko delo, dobi ŠOU. Veliko študentov se ne zaveda, da ima ta organizacija vpliv nanje, kaj šele, da bi se jim zdelo pomembno, kaj pravzaprav dela, a ŠOU od njih na leto zbere okoli pet milijonov evrov. Ta študentski denar pogosto porabi za vprašljive namene. O takšnih ali drugačnih aferah redno poročajo novinarji Radia Študent, pa še oni težko, ker ŠOU rad skriva dokumentacijo, prav tako ne dovoli javnega snemanja sej študentskega parlamenta.

V Šentjerneju shod v podporo nasilnemu očetu

V Šentjerneju je v soboto, 28. septembra, potekal protest v podporo staršu, ki je fizično napadel osnovnošolca, ker naj bi bil ta ustrahoval njegovega sina. Izkazalo se je, da romski otrok, ki je bil napaden, sploh ni bil povzročitelj medvrstniškega nasilja. Protestniki so sicer opozarjali tudi na nasilje, ki ga romski otroci menda povzročajo v šoli.

Zmaga vojaka in sindikata 

Pred tremi leti je vojak Slovenske vojske na taboru za študente in dijake imel nesrečo z vozilom Hummer, v njej pa so bile poleg njega poškodovane še tri osebe. Letos se je z Zavodom za zdravstveno zavarovanje pogajal o povrnitvi nadomestila za plačilo zdravljenja poškodovanih v tej nesreči, grozilo mu je, da bo moral zavarovalnici povrniti 34.597,02 evra. Po osmih mesecih so se vse strani vendarle dogovorile, škodni zahtevek je poravnalo ministrstvo za obrambo, četudi je generalštab Slovenske vojske plačilo najprej zavrnil. Nazadnje naj bi bil v prid vojaka posredoval, tako trdijo pri Sindikatu vojakov Slovenije, državni sekretar Damir Črnčec, za kar so mu v sindikatu seveda hvaležni.

Janko Lorenci

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kolumna

Komentar / Otrpli v vicah

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je nedavno izrekel dramatični opozorili: svet drsi v katastrofo, ZN potrebujejo sistemske spremembe, sicer bodo postali nepomembni. Deloma so že, včasih pa celo kontraproduktivni, saj imajo vgrajeno konstrukcijsko napako – članice varnostnega sveta v sestavi, ki današnjemu svetu ne ustreza več, z vetom blokirajo same sebe in številne mirovne in druge dobre pobude.

Heni Erceg

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Komentar / Požgana zemlja

Ni samo domišljav fantič, nenehno lačen pozornosti, ki parlamentarni poslanki zabrusi, da se ji blede, novinarki pa prezirljivo navrže, da je pravi cukrček, in se skuša vedno znova izogniti odgovorom na vprašanja, ne, hrvaški premier zna biti tudi duhovit. Tako je osuplemu ljudstvu šegavo pojasnil, da bo ministrom, državnim sekretarjem, parlamentarnim poslancem in seveda sebi plače zvišal za »malenkostnih« 80 odstotkov, kar naj bi bil dober »način za izkoreninjenje korupcije«. Že zdaj kopica uradnikov prejema skoraj 5000 evrov plače, da ne bi še naprej kradli, milijon penzičev na Hrvaškem pa životari s približno 300 evri na mesec. Ker oni ne kradejo, ampak brskajo po zabojnikih za smeti. Kmalu po tem premierovem preventivnem posegu v koruptivno nrav hadezejevske države je v zaporu končalo nekaj pajdašev HDZ, med njimi večni župan ene od občin, ki je poleg drugega (visoki plači navkljub) kradel tudi kamen, in prvi človek Hrvaških cest, tip, ki je bil prav pri viru kriminalnega delovanja – gradnji cest in mostov. Zagotovili so si precejšnjo provizijo, sorodniki in prijatelji, vsi seveda člani stranke na oblasti, pa so dobivali nemajhne posle.