»Aktualna prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših lokacijah se mi zdi napaka«

Mojmir Mrak (1954) je doktor ekonomije ter raziskovalec in redni profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava na podiplomskem študiju financ na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in na Burgundy School of Business v francoskem Dijonu. V zadnjih dveh desetletjih je bil član številnih vladnih strokovnih skupin, med drugim je v letih 2000–2002 sodeloval pri pogajanjih ob pridruževanju EU in je soavtor slovenske pristopne strategije. Večkrat so ga prepričevali, naj prevzame funkcijo finančnega ministra, a ga niso nikoli prepričali.

Vprašalnik SDS, ki straši pred skupnostjo LGBT+

Stranka SDS je, podobno kot pred zadnjimi volitvami leta 2018 in nazadnje leta 2020, po številnih gospodinjstvih ponovno razposlala nadvse prijazno pismo. Z vprašalnikom, tako imenovanim posvetom z volivci, ki so ga prejeli državljani, v stranki kakopak nimajo resnih namenov merjenja javnega mnenja. Gre zgolj za promocijo domnevno največjih dosežkov vlade v zadnjih dveh letih, hkrati pa v stranki niso zamudili niti priložnosti za obračun s skupnostjo LGBT+.

Volilni prevaranti

Trump, Orbán, Janša – so politiki iz istega, populističnega tabora. Ena njihovih značilnosti je, da se požvižgajo na temeljna pravila demokratične igre. Z demokracijo smo dobili pravico do protestov. V SDS znajo proteste pripraviti sami, s prividom spontanosti. Z demokracijo smo dobili neodvisne medije, v SDS so ustanovili svoje, ki ustvarjajo privid medijev. Dobili smo neodvisno univerzo, v SDS ustanavljajo svoj, vzporedni šolski sistem. V socializmu javnomnenjske ankete niso bile zaželene. V demokraciji smo jih dobili, zato v SDS zdaj pripravljajo svoje. In seveda smo z demokracijo dobili tudi svobodne volitve. Vemo, kaj je z njimi storil Trump – izida, ki mu ni šel v prid, na koncu ni priznal in je celo naščuval ljudi k državnemu udaru. Tudi Orbán iz te druščine se na to demokratično svetinjo požvižga. Ravno tako Janez Janša.

Grožnje vrhovnemu vodji Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja

Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja (ČZCBZ) verbalno nasilje, tudi fizične napade in grožnje s smrtjo pozna že od nastanka verske skupnosti, to je od leta 2013. Grožnje so se nanašale najprej na dejavnosti cerkve, zadnje leto in pol pa predvsem na to, kakšno mnenje ta izraža o sedanji vladi. Petega februarja je cerkev na profilu na Twitterju, kjer je zelo dejavna, objavila poziv vsem, »da prijavijo grožnje in napade, ki so jih prejeli s strani janšistov, fašistov in nacistov«. Objavo je opremila s slikovnim gradivom, v katerem je zbirka žaljivih komentarjev in osebnih napadov na vodjo cerkve Roka Grosa in njegovo družino.

Zakaj so zdravniki nezadovoljni?

Zdravstveni sistem je večplasten, tesno prepleten, predvsem pa zelo občutljiv sistem. Sprememba v enem delu sproži vrsto sprememb v vseh drugih. Še najlažje to soodvisnost predstavimo na modelu bolnišnične organiziranosti. Ta je zaradi narave dela hierarhična, a v bolnišnici delo poteka v timih, glavni namen vsakega tima pa je zagotavljanje organizirane pomoči bolnikom. Slog medosebnega komuniciranja in način reševanja konfliktnih situacij v timih večidel določa in je zanj odgovoren zdravnik. To pa ni edina dinamika, ki določa delovanje zdravstvenega tima. Ne nazadnje je tu množica bolnikov (in njihovih svojcev), ki bolni ali le takega počutja iščejo pomoč zase in vsak dan vstopajo v ta sistem. Vsak seveda s svojimi predstavami, pričakovanji, pa tudi z zahtevami, za katerimi se skrivajo najrazličnejši strahovi, negotovost, skrbi in hkrati žalost, nestrpnost, nezaupanje in jeza. Tako ni en sam dan v tednu, tako je iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, za večino zaposlenih ves čas delovne dobe. Ne le za zdravnike, za vse zdravstveno osebje in še zlasti za tiste z manj razumevanja in podpore v domačem okolju je to veliko čustveno breme. Toliko bolj, ker morajo za reševanje tujih stisk odmisliti in vsaj začasno na stran potisniti lastne socialne in čustvene potrebe in morebitne nerešene osebne težave.

Proti nakupom orožja

Državni zbor je prejšnji teden potrdil ratifikacijo sporazuma z Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (Occar). Čeprav se sliši kot sila pomembna mednarodna pogodba, gre vsebinsko za predpogodbo s prodajalcem orožja Occar (naj vas njegovo dolgo in zveneče ime ne zavede) o nakupu 45 oklepnikov tipa Boxer. Kolikšna bo dejanska cena oklepnikov, uradno še ni znano – na obrambnem ministrstvu glede tega ostajajo skrivnostni, saj da se o ceni še vedno pogajajo –, vendar je že jasno, da bi bili lahko kmalu priča največjemu orožarskemu poslu v zgodovini države.

Ne gremo z Metelkove!

Ministrstvo za kulturo še kar napada nevladne organizacije, ki domujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani. Osemnajst uspešnih in mednarodno priznanih organizacij poteze ministrstva označuje za grob poskus spodkopavanja neodvisnega, avtonomnega in svobodnega ustvarjanja in posledico želje sedanje oblasti, da škoduje vsemu, nad čimer nima neposrednega nadzora.

Je štiridnevni delovni teden realna možnost?

Sredi januarja so v 30 britanskih podjetjih začeli šestmesečni pilotni projekt, v katerem zaposleni dobijo možnost dela le štiri dni na teden, ne da bi zaslužili manj. Njihov konec tedna tako traja tri dni, to pa jim prinaša številne prednosti: več časa za počitek in duševno regeneracijo pred vrnitvijo na delo, več časa za konjičke, družino in prijatelje, manj stresa ... Štiridnevni delovni teden bi imel pozitiven učinek tudi na okolje: en dan v službi manj bi pomenil manj vožnje, s tem pa bi po podatkih okoljske organizacije Platform London in podjetja 4 Week Global, ki stoji za pilotnim projektom, sčasoma lahko zmanjšali ogljični odtis Velike Britanije za kar 127 milijonov ton.

Slovenski kupci Save uradno zavrnjeni

ltimativni odgovor zagovornikov privatizacije in razprodaje državnega premoženja na tuje je v zadnjih letih bil: Potem pa sami kupite, če mislite resno! Večinoma je bil to tudi zmagovalni argument, kajti v Sloveniji dolgo časa ni bilo nikogar, ki bi imel na voljo dovolj kapitala za velike nakupe. Mnogi so sicer kljub temu poskusili. Zaposleni so poskušali prevzeti Fructal, Muro, Novoles, MTom, Armal, Sveo, Večer in Adrio Tehniko, a se nikomur, razen pri MTomu ni izšlo – večinoma zato, ker se njihovi načrti niso ujemali s prevladujočim načinom sklepanja finančnih poslov. V primeru Adria Tehnike so sicer zaposleni prišli še najdlje, zbrali so denar, a so jih leta 2015 v Slovenskem državnem holdingu (SDH) zavrnili, češ da njihov kapital ni kvaliteten – bil naj bi preveč dolžniški. Kot da je bilo pri vseh skladih, ki so vmes že odšli iz NKBM, Heliosa, Mercatorja …, kaj drugače.

Državno in zasebno financiranje obnove cerkve 

Podjetje Reitenburg v lasti poslovneža, lastnika in graditelja »premium« nepremičnin Jožeta Anderliča je konec minulega leta od ministrstva za kulturo prejelo 196 tisoč evrov. Podjetje je sredstva pridobilo na lanskem javnem razpisu, s katerim je ministrstvo finančno podprlo 168 sanacij nepremičnih kulturnih spomenikov v letih 2021 in 2022 (vlog je bilo 313). Subvencija je znašala največ 200 tisoč evrov, z njo naj bi pokrili do 50-odstotkov stroška posamezne sanacije, ministrstvo pa je skupaj razdelilo 8,2 milijona proračunskih evrov.

Bombonjere za prijatelje

Vlada je konec lanskega leta objavila razpis, vreden 1,76 milijona evrov, za podelitev koncesij za izvajanje visokošolskih študijskih programov prve in druge stopnje, namenjen zasebnim samostojnim visokošolskim zavodom. Gre za ponoven poskus vlaganja javnega denarja v študijske programe zasebnih fakultet, za kar se je vlada v takšnem obsegu v preteklosti odločila zgolj enkrat, to je storila prva Janševa vlada. Drugič, leta 2013, je podoben poskus spodletel zaradi odločitve upravnega sodišča. Očitke ministrstvu za izobraževanje, da je bil razpis tudi tokrat prirejen predvsem za potrebe vladajoče koalicije, so novembra na ministrstvu zavrnili, vendar seznam izbranih programov potrjuje ravno to.

Vlado Miheljak

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Dva leva

Od bureka do polke

Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...

Zakaj Američani tako množično zapuščajo službe?

Christian Bale je leta 2004 vse šokiral, ko je za potrebe trilerja Strojnik (The Machinist) shujšal za dobrih 30 kilogramov – tehtal je le 60 kilogramov. Bila sta ga le kost in koža. Skozenj se je skoraj videlo. Kar pa je bilo logično, no, nujno za zgodbo – igral je človeka, ki izginja. Delavca, ki izginja – strojnika Trevorja Reznika. Nenehno dela, zdi se, da noč in dan. Vidimo ga v tovarni, a ne vemo, kakšni. Vidimo, da nekaj proizvaja, a ne vemo, kaj. Vseeno. Sadovi dela, ki ga opravlja, so mu itak povsem odtujeni. Tako kot mu je povsem odtujeno samo delo, ki ga opravlja. To delo je videti tako strašljivo, tako toksično in tako morbidno kot on. Z vsakim delovnim dnem, z vsako delovno nočjo, z vsakim šihtom ga je manj.

Heni Erceg

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Spomenik laži

Jojme, spet ti Judje, spet holokavst … so glasno zajavkali uredniki Hrvaške televizije, razpeti med ukaze vladajoče partije, katere retardirani storitveni servis so, in resnične dogodke iz hrvaške zgodovine. A so se hitro domislili, kako poskrbeti, da bo volk sit in koza cela. Tako je HTV na dan spomina na holokavst v udarnem terminu predvajala profani izdelek domoljubnega desničarja, ki govori o tem, kako je izraelski Mosad prijel nacističnega voditelja Adolfa Eichmanna, snovalca »končne rešitve«, torej poboja več kot šestih milijonov Judov. V pozni nočni termin pa »bomo uvrstili šov,« so premeteno sklenili podrepniki HDZ na HTV. Tako so si gledalci v gluhi noči lahko ogledali del deveturnega dokumentarnega filma Clauda Lanzmanna o pobijanju Judov. V drugih državah.

Maja Novak

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Ihta

Otroški parlament

En srednjepomladanski dan v tretji polovici aprila. Iz očitnih razlogov sem se odločila, da bom špricala matematiko.

Janko Lorenci

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Kolumna

Dovolj!

Moža sedita, se gledata, molčita. Potem Janez: »To mi moraš napraviti, Viktor.« Viktor: »Težka bo, obljubil sem mu te hotele.« Janez: »Zdaj jih ne morem dati, ljudstvo bo znorelo. In to tik pred volitvami.« Viktor: »Razumem. Ampak Danielu sem jih obljubil. Če jih ne dobi zdaj, bo čez čas zahteval še več.« Janez: »Vse bo dobil. A zdaj ne morem. Volitve so. Daj, do smrti bom tvoj dolžnik. Prosim. « Viktor molči, se nasmehne in Janeza potreplja po kolenu: »Bom razmislil, naklonjeno.« To je morda fiktiven prizor. Fikcija pa ni tole: država, tačas zožena na Janšo, prodaja množico slovenskih hotelov, kampov, parkov, toplic, zemljišč na najodličnejših lokacijah, prodaja skratka dobršen del turizma, razglašenega za strateško panogo, neznatni madžarski družbi, za katero stoji oligarh Daniel Jellinek, vezan na Orbána, Janševega vzornika in pokrovitelja.