Lepo je biti Franci Matoz

Potem ko je odvetnik Janeza Janše Franci Matoz 23. julija prevzel naloge prvega nadzornika državne Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), bo vlada zmanjšala njene poročevalske obveznosti. »Slaba banka« DUTB mora zdaj ministrstvu za finance, ki je njen nadzornik, nekatere podatke sporočati vsak mesec, po novem pa bo poročala zgolj vsako četrtletje. Vsak mesec zdaj DUTB denimo poroča o razliki med doseženimi in načrtovanimi stroški in prihodki poslovanja, sporoča podatke o poslovanju družb, v katerih je izpostavljena z več kot milijonom evrov, ter podatke o (ne)realizaciji sklepov vlade, ki zadevajo DUTB.

Preračunljivo zavlačevanje

Dopusti, zdravstvene težave, osebni razlogi in politično preračunavanje so tudi tokrat, že drugič v tem mesecu, zakrivili, da seja programskega sveta RTV Slovenija ni bila sklepčna. Nerazumno anemični predsednik programskega sveta Ciril Baškovič, ki bi moral biti prvi zagovornik javnosti, pa je bolj kot ne zagovornik preračunljivosti, je na seji skušal ugotoviti, kaj si programski svetniki mislijo o zamenjavi direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak. Želel je razpravljati o pravno že izvršenem dejstvu, ki ga programski svet ne more spremeniti. A tudi v drugo sklepov o razrešitvi ni bilo, ker je bila seja nesklepčna. Tako lahko generalni direktor Andrej Grah Whatmough mirno vlada dalje.

Kakšna je politika, ki se želi zavarovati pred lastnimi državljani?

Že ko je vlada s protiepidemijskimi ukrepi (protiustavno) prepovedala zbiranje ljudi pred parlamentom, drugo zbiranje pa je zgolj omejevala ali celo izrecno dovoljevala, je bilo jasno, da želi zavarovati svoje interese, se zavarovati pred kritičnim volilnim telesom. Odtlej si poskuša nedotakljiv status (oziroma vsaj precej manj dotakljiv in s tem neenak status v odnosu do preostalih državljanov) zagotoviti s spremembami zakonodaje. Zdaj kar s spremembo kazenskega zakonika, zakona, kjer so določena kazniva dejanja.

Toninovo sprevračanje

Človek, ki spremlja slovensko politiko, je doživel že veliko razočaranj. A padec v politikantstvo, ki si ga je privoščil Matej Tonin, predsednik NSi, mlad človek, neobremenjen politik, ki naj bi vladal drugače, sodobno in odprto, vključujoče in zvedavo, je tolikšen, da se hitro vprašaš, kako razmišlja obrambni minister. V kakšnem svetu živi?

Vlado Miheljak

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Dva leva

Vrnitev člena 133

Pred 22 leti, junija 1999, so bile volitve v evropski parlament. Zadnje pred začetkom širitve proti postkomunistični srednji Evropi (in Cipru). Vladala je vsesplošna evforija združevanja, priključevanja. No, morda je bila evforija zaigrana, a nihče od velikih evropskih igralcev ni dvomil, da je treba združeno Evropo širiti. Revija Courrier International je tik pred volitvami pripravila obsežen evropski blok, v katerega so iz vsake članice povabili enega uveljavljenega kolumnista, redaktorja ali novinarja ter tudi po enega iz dežel v prednostni čakalnici. Pisali naj bi o pričakovanjih pred velikim pokom. Nekje so staknili podpisanega, da kaj napišem iz slovenske perspektive. Večina besedil je bila predvidljivih. »Stari Evropejci« so govorili, da je širitev velika priložnost, pozitivni izziv, čakajoči »novi Evropejci« pa, kako bodo pomembno prispevali h kulturnemu, ekonomskemu in vsakršnemu bogatenju združene Evrope. Sam sem pristopil manj ambiciozno in besedilo naslovil Slovenci prihajamo, ampak brez panike, prosim!. Napisal sem, da je Evropa lahko mirna in spokojna, da Slovenci prihajamo v Evropo po prstih, komaj opazno. Še več! Ključna skrb ob opredeljevanju za Evropo ali proti njej ni, ali in kako ji bomo uspeli prodati naše proizvode, identiteto in naravo, ampak obratno, kako vse to pred Evropo skriti (»da nas ne bodo pokupili«). In predvsem, da prihajamo ubogljivo in poslušno. Radi ali neradi bomo izpolnili vse pogoje Evrope in mednarodne skupnosti. Vse? No, skoraj vse. V vojni v Jugoslaviji smo pokazali zrelost in se uklonili vsem zahtevam, razen eni – sprejeli smo komaj 1600 (beri tisoč šeststo) kosovskih beguncev. Ni lepo, ampak priznati je treba, da je to že takrat bilo evropsko, zelo evropsko. Zaključil sem nekako takole, da če nas torej Evropa sprejme v svojo družino, se to sploh ne bo opazilo in občutilo. Mar ni to ideal združene Evrope?

Nekulturni kulturnik?

Miran Hladnik je dolgoletni predavatelj na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poleg tega je priznan raziskovalec slovenske književnosti, avtor več knjig, razprav in znanstvenih člankov. Dvaindvajsetega avgusta se je skupaj s protestniki odpravil na Triglav in bil priča komunikaciji med Teo Jarc, Janezom Janšo in Alešem Hojsom. Popisal in objavil jo je na Wikiverzi, kjer tudi sicer opisuje dogodke iz svojega življenja v maniri nekakšne kronike. Prispevek je končal z besedami: »Eno dobro lastnost ima tale naš džejdžej: ljudi, ki nismo nikoli pomislili, da se bomo kdaj politično udejstvovali, spodbuja k aktivnemu državljanstvu. /.../ Držalo bo, da je pravi organizator vsakotedenskih protestov prav on. Šele ko bo nevarnost janšističnega totalitarizma in pokvarjenosti mimo, bodo lahko drug ob drugem cveteli številni nazori, politike in kulture.«

Konec avanture

V preteklih dneh je svet v Afganistanu presenečeno gledal hiter napredek talibov in njihov bliskoviti in popolni prevzem države. Čeprav je bilo jasno, da se po individualni odločitvi ZDA Nato res pospešeno umika iz države, si nihče ni mogel predstavljati, da bo umiku tujih sil sledil takojšen in absoluten razpad afganistanskih institucij, z vojsko in policijo vred. Sami po sebi se tako postavljata dve vprašanji: ali je bil Natov hitri umik res nujen in zakaj so afganistanske varnostne sile, v katere so zahodni zavezniki vložili desetine milijard evrov, razpadle tako rekoč v trenutku.

Premier besni

Novinarka POP TV Tea Šentjurc se je s snemalcem Aljažem Tuno Anžičem odpravila na Poljsko in naredila zelo korektno in za gledalce na trenutke kar srhljivo poročilo o tem, kaj se dogaja s poljsko demokracijo: kako je državo dejansko zasedla nedemokratična klika, kako se morajo aktivistke, ki se borijo za pravico do splava, skrivati, kako so metode, ki jih uporablja oblast, popolnoma skregane s postulati Evropske unije in so dejansko vzete iz sovjetskih učbenikov, kako poljska oblast načrtno preganja geje in lezbijke, jih dejansko izloča iz družbe, kako oblastniki preganjajo medije in novinarstvo, kako z zakonskimi spremembami ogrožajo delovanje medijskih hiš, kako je celotna družba v totalnem strahu, kdaj jih bo oblast zgolj zaradi drugačnega mnenja napadla …

Zadnji valček

Če v roke vzamete knjigo Hotel California, ki jo je leta 2006 napisal Barney Hoskyns, ali pa dokumentarca Laurel Canyon (Amazon Prime) in Echo in the Canyon (Netflix), potem izveste, da so se začeli sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja glasbeniki množično seliti v Los Angeles, omamni la la land, novo obljubljeno deželo, kjer je začel nastajati epicenter ameriške rock scene – prišli so Byrds, Joni Mitchell, Neil Young, Linda Ronstadt, Janis Joplin, Jim Morrison, David Crosby, Donovan, Ian Whitcomb, John Sebastian, Harry Nilsson, Tim Hardin, David Blue, Gram Parsons, Stephen Stills, Richie Furay, Jack Nitzsche, Eric Burdon, Gene Clark, Doug Dillard, J. D. Souther, Mac »Dr. John« Rebennack, Michael Des Barres in kakopak The Mamas and the Papas, ki so štikel California Dreamin’ napisali v New Yorku, kjer je »listje rjavo« in »nebo sivo«. Zato so sanjarili o Kaliforniji. »Živel sem v New Yorku, tam je bilo vse mračno in umazano,« pa so peli v štiklu Twelve Thirty. V kanjonu – losangeleškem Laurel Canyonu – je bilo drugače. Tam žaluzij nisi nikoli spustil.

Drogovi ostajajo

V petek, 27. avgusta, sta si v roke segla ljubljanski župan Zoran Janković in minister za javno upravo Boštjan Koritnik. Podpisala sta aneks k dogovoru, sklenjenemu med vlado in ljubljansko občino, o skupnem izvajanju programov. Med skupnimi projekti najdemo poglobitev Zaloške ceste ob Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, rekonstrukcijo Celovške ceste v štiripasovnico, namig o izvedbi projekta NUK II, ureditev lastniških razmerij v Križankah in Baragovem semenišču ter sodelovanje pri ureditvi podzemnih prehodov pod Gregorčičevo ulico in Erjavčevo cesto.

Vsi smo mi Prebold

Točno teden dni do začetka pouka je bilo, ko je pred dvestoglavo množico podpornikov in podpornic stopil uporni anticepilski ravnatelj osnovne šole v Preboldu. Peter Žurej je prijel v roke mikrofon in zbranim pojasnil, zakaj na svoji šoli ne namerava preverjati nobenega od pogojev PCT, s katerimi se država sredi delta vala koronavirusne bolezni bori proti epidemiji. Pozabite cepljenje, Žurej ne pristaja niti na testiranje za prisotnost okužb niti na ugotavljanje prebolevnosti. »Gre za pravico odločanja o svojem telesu. Kot odgovorno osebo me najbolj skrbi zakonitost. Da imam za tisto, kar odredim, zakonsko podlago,« je grmel ravnatelj. Množica je vzklikala: »Tako je,« in ploskala, roke so se oklenile transparentov »Otrok ne damo!« in »Mi smo Peter Žurej!«. Vesoljna Slovenija pa je gledala, se zgražala ali odobravala, se norčevala ali občudovala, razdeljena in histerizirana.

Našel se je nov stolček za Damjana Damjanoviča

Marko Repnik, akademski glasbenik, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) vodil štiri leta. Mandat se mu je iztekel s koncem lanskega leta. Čeprav je izpolnjeval vse predpisane pogoje in bi lahko direktoroval še en mandat in čeprav je bil pravzaprav edini mogoči kandidat za direktorja – predlagal ga je nadzorni svet JSKD, podprli pa so ga tudi v sindikatu Glosa –, je ministrstvo za kulturo januarja letos za vršilko dolžnosti direktorice imenovalo Metko Šošterič. Takrat se je veliko špekuliralo, da gre za politično zamenjavo, čeprav je Metka Šošterič tako kot Marko Repnik članica stranke SD, a prava politična rošada se je zgodila šele zdaj. Položaj direktorja JSKD je zasedel Damjan Damjanovič.

Za svobodo (izražanja) se je vredno boriti

Aprila letos je v ljubljanskem Fotopubu na Tivolski cesti eno uro vsak dan v izložbi stalo 14 golih ljudi, ki so imeli čez glavo poveznjeno polprosojno vrečko. Šlo je za instalacijo Dihaj, ki je nastala pod taktirko Olje Grubić in z geslom: »Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim!«

Uničevanje nadzora

Predsednik SNS in poslanec Zmago Jelinčič je državnemu zboru predlagal, da predsednika republike Boruta Pahorja pozove, naj poda predlog za predčasno razrešitev informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, državnemu zboru pa, naj to izglasuje. Tvit predsednika SNS, stranke, katere poslanci omogočajo, da se Janša ohranja na oblasti, je predsednik vlade delil na Twitterju. Premier sicer ne skriva prezira (tudi) do te nadzorne institucije ne glede na to, kdo jo vodi.

Osamljeni genij

Ko je pri le osemnajstih letih umrl Christopher Morcom, mladostni prijatelj, sošolec ter prva in največja ljubezen matematičnega genija Alana Turinga, je Turing v pismu materi napisal: »Prepričan sem, da bom Morcoma nekoč nekje spet srečal in da nama bo namenjeno, da skupaj kaj ustvariva, tako kot verjamem, da nama je bilo tukaj.« Turing je umrl dvajset let za njim – prav tako prezgodaj, pri dvainštiridesetih letih. Njegova smrt je bila posledica nedopustnega, sramotnega ponižanja: leta 1952 se je znašel pod drobnogledom sodišča zaradi »ogabne nespodobnosti«, kar se je po britanskem kazenskem zakoniku iz leta 1885 nanašalo na homoseksualnost, in prisiljen je bil izbirati med zaporom in hormonsko terapijo, ki naj bi mu zmanjšala libido in ga »ozdravila« napačne spolne usmerjenosti. Da, to se je dogajalo v razviti Evropi pred manj kot sto leti. Turing se je odločil za kemično kastracijo, ki mu je med drugim povzročila impotenco, rast prsi in depresijo – dve leti kasneje je naredil samomor; pojedel je jabolko, zastrupljeno s cianidom. Motiv zastrupljenega jabolka ni naključen: ko je leta 1937 izšla Disneyjeva Sneguljčica, je Turing, takrat star petindvajset let, vsem okoli sebe entuziastično razlagal, kako navdušen je nad risanim filmom; na pamet naj bi se naučil celo verze, ki jih izreka čarovnica, ko vari zastrupljeno jabolko.

Pisatelj in prevajalec, ki se je več kot iz teorije naučil iz prakse

Začelo se je, ko je bil star dve leti in ni mogel zaspati, če mu niso na glavo položili odprte knjige. Prva knjiga, ki ga je zadela, je bil Martin Eden Jacka Londona, prva pesem, ki se je je samostojno naučil na pamet, pa Jadro Lermontova. Na gimnaziji se je zaljubil v rusko klasiko 19. stoletja in jo v letu ali dveh bolj ali manj prebral vso. Predvsem Tolstoj, Dostojevski in Čehov so nanj naredili takšen vtis, da se je začel sam učiti ruščino. »Ljubezen, ki jo nekdo vsadi vate od zunaj, nikoli ni tako močna in trdoživa kot tista, ki se rodi in zraste sama,« pravi. To sicer ne pomeni, da ga je fascinirala le ruska književnost – še pred tem je veliko bral ameriške pisatelje izgubljene generacije, pozneje ga je očarala japonska kultura. »Sicer pa raje govorim o očaranosti nad posameznimi ustvarjalci ne glede na njihovo pripadnost tej ali oni kulturi. Umetniške in duhovne vrline so vendarle predvsem individualne.«

Janko Lorenci

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Kolumna

Vsota vseh strahov

Strahovi so na slabem glasu, a niso enoznačno čustvo: so tegoba in zdravilo, marsikdaj nas, podobno kot bolečina, opozorijo na nevarnost. Množica individualnih strahov je neskončna, nekateri, recimo jim kolektivni, pa mučijo mnoge. Poglejmo nekaj takih globalno-slovenskih strahov.