Jana Ahčin / »Vlada mora začeti skrbeti za javni denar«

Jana Ahčin je bila za predsednico računskega sodišča imenovana julija 2022, nasledila je Tomaža Vesela, ki mu je mandat potekel že konec maja 2022. Je univerzitetna diplomirana ekonomistka z več kot 20-letnimi izkušnjami na vodilnih delovnih mestih v javni upravi. Delovala je v Službi družbenega knjigovodstva in nato njenih naslednicah, agenciji za plačilni promet in upravi za javna plačila, ki jo je tudi vodila. Bila je tudi direktorica davčne uprave in izpeljala združitev s carinsko upravo v finančno upravo, ki jo je vodila do leta 2019. Po koncu mandata v letu 2019 se je kot svetovalka predsednika zaposlila na računskem sodišču.

Gašper Beguš / »Znanstvena fantastika je že postala del resničnosti«

Gašper Beguš je raziskovalec in docent na lingvističnem oddelku kalifornijske Univerze v Berkeleyju. Diplomiral je na Univerzi v Ljubljani in doktoriral na Harvardu, kasneje pa je kot docent deloval tudi na Univerzi Washington. Osrednji vprašanji njegovih študij sta, kako se ljudje učimo govoriti in ali je jezik nekaj unikatno človeškega, kar raziskuje na presečišču jezikoslovja, strojnega učenja in nevroznanosti. Po drugi strani poskuša razumeti tudi, kako delujejo nevronske mreže in veliki jezikovni modeli, s tovrstnimi raziskavami pa išče vzporednice in razlike med tem, kako se jezika učimo ljudje in kako umetna inteligenca.

Matjaž Han / »Socialni demokrati niso nikdar omogočili SDS, da bi prišla do vlade«

Matjaž Han je ljudski gospodarski minister, zelo rad je med podjetniki. A sam pravi, kot se za socialdemokrata spodobi, da je rad tudi med sindikalisti. Je med člani SD z najdaljšo kariero v stranki, ki jo je začel leta 2004, ko je bil izvoljen za poslanca, nato pa je bil dolga leta tudi vodja poslanske skupine. Kot gospodarski minister ima v zadnjih dveh letih sladko nalogo: deliti mora na stotine milijonov subvencij gospodarstvu zaradi najrazličnejših kriz. In morda je tudi zato na barometrih priljubljenosti politikov na vrhu.

Jonas Sonnenschein / »Ne zavedamo se, na kako ranljivem območju je Slovenija in koliko je na kocki«

Dr. Jonas Sonnenschein (rojen leta 1984) je leta 2019 doktoriral na Univerzi v Lundu na Švedskem, kjer je do nedavnega tudi predaval na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo. V doktorski disertaciji je zeleno rast in razogljičenje preučeval z vidika političnih ciljev, ukrepov in vedenjskih mehanizmov, v zaključnih ugotovitvah pa je poudaril zlasti premajhno velikopoteznost in odločnost pri ukrepanju.

Simon Kardum / »Seveda so črni boljševiki zadovoljni, vendar meni ni do smeha«

Simon Kardum je izkušen državni uradnik in izkušen kulturni menedžer. Ko je, kot edini človek od zunaj, poleti postal član nove uprave RTV Slovenija, se je zdelo, da bo lahko javnemu mediju pomagal. A to se je samo zdelo, po štirih mesecih in pol mandata je nepričakovano odstopil in v odstopni izjavi zapisal, da je bilo vse skupaj precej »bedno«. V tej hiši se, tako Kardum, »ne more in ne sme ničesar spremeniti, če pa se že kaj hoče spremeniti, se spreminja le zato, da se ne bo ničesar spremenilo«.

Barbara Rajgelj / »Pohlep ni odločitev posameznika, ki raste v praznem prostoru. Danes je pohlep gonilo sistema.«

Dr. Barbara Rajgelj je profesorica na Fakulteti za družbene vede, pravnica, aktivistka, ustanoviteljica ljubljanskega Pritličja, predvsem pa ženska, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi. Včasih je prav jezna, a vseskozi izredno čuteča in vztrajna pri preganjanju teh ali onih sistemskih krivic. Je tisto, česar v slovenski družbi primanjkuje, je klasična, kritična javna intelektualka, za katero sta javnost in njen pomen polje njenega delovanja. Takšni ljudje so za družbo izredno dragoceni.

Aleksander Mervar / »Nehajmo govoriti o nižji ceni elektrike, ker je ne bo. Pozabimo na obdobje pred letom 2022.«

V hierarhiji državnih elektroenergetikov zaseda Aleksander Mervar najvišje mesto: ni le direktor Elesa, to je državnega podjetja, ki skrbi za visokonapetostno omrežje, od letos, ko je vlada Elesu pripojila še družbo SODO, je odgovoren tudi za distribucijsko omrežje, torej za vso infrastrukturo od daljnovodov do hišnih priključkov. Mervar je svojo kariero začel v Zasavju, zapiral je Rudnik Trbovlje - Hrastnik, vodil je ljubljanski TE-TOL, od leta 2013 je na čelu Elesa, od junija letos pa je tudi predsednik Energetske zbornice Slovenije.

Marko Milosavljević / »Koncept novinarstva je skregan z logiko politične propagande«

Dr. Marko Milosavljević je eden izmed najboljših poznavalcev slovenske medijske scene, nekoč je bil novinar, potem je zašel v profesuro. Že dolgo vztrajno in sistematsko opozarja na zlom medijske krajine v Sloveniji, opozarja na nevarnosti, na pasti, na ogrožanje demokracije in njenih vrednot. Politika ga ne posluša. Pričakovano, neodvisni mediji politiki niso nikoli v interesu, kot ji ni v interesu močan in neodvisen javni zavod RTV Slovenija. Razlike so le v podrobnostih, ena politika bi ga rada uničila, druga pa ga pušča v negotovosti. Sprenevedanje obojih pa je prav neverjetno.

Aleksandar Hemon / »Pri liberalni demokraciji me najbolj skrbi to, da razen fašizma nima alternative«

Njegov drugi dan v Ljubljani. Po večeru veseljačenja, premalo spanja, vsaj treh intervjujih, ki jih je imel pred najinim, tik pred nastopom s svojim DJ-setom v Pritličju, po tednu dni, ko je s prevodi svojih knjig potoval iz Berlina v Rim, od tam v Pariz, pa k nam, od tu pa bo šel kmalu čez lužo v Ameriko, je v pogovoru zbran, osredotočen in izrazno oster, kot smo redki med nami po počitku ali, verjetneje, nikoli. »Jaz sem ves čas navit,« odvrne ob mojem čudenju nad dejstvom, da po vsem tem ne deluje niti malo utrujen.

Klemen Boštjančič / »Veliko je vpitja glede naših ukrepov, a to vpitje je posledica dejstva, da mi delamo«

Klemen Boštjančič ni profesor ali makroekonomist, temveč je po kariernih izkušnjah poslovnež, ki se je v preteklosti večinoma ukvarjal z reševanjem podjetij v težavah, tako ali drugače povezanih z državo. Bil je predsednik ali član nadzornih in upravnih odborov v Vegradu, kjer je zastopal državo, v Merkurju, Savi, v letih 2011–2012 je vodil tudi Adrio Airways. A Boštjančič ni stereotipen podjetnik, ki veliko benti čez državo in zahteva njen umik iz gospodarstva. »Težko bi bilo najti še bolj nesposobne lastnike oziroma so ti lastniki dokaz, da država ni vedno najslabši lastnik,« nam je dejal leta 2019, potem ko smo Adrio prodali nemškemu skladu, ki jo je kmalu za tem poslal v stečaj. In tudi na položaju finančnega ministra Boštjančič svojo vlogo razume v širšem pomenu. Na začetku njegovega ministrovanja se je zdelo, da jeznim podjetnikom obljublja, da davkov nikakor ne bo zviševal, zdaj pa razume, da so visoki davki tudi prvi pogoj uspešne družbe.

Danuša Štiglic / »Na prvem mestu pri mojem delu je vedno dobrobit živali in na to sem ponosna«

Pogovarjali smo se z Danušo Štiglic, veterinarsko inšpektorico, ki je nedavno kmetu iz Leskovca pri Krškem odvzela 24 glav živine in sprožila ogorčenje veterinarjev in bes kmetov. Težava enih in drugih, pravi, je tudi v tem, da so preveč povezani med seboj, kar veterinarjem otežuje delo, najkrajšo pa potegnejo živali. Oznake, da je bolj aktivistična inšpektorica od večine, se ne brani. Ne skriva, da je med inšpektorji zagotovo v vrhu po številu odvzemov živali, a dodaja, da ima pred očmi vedno najprej dobrobit živali, kar naj bi bila ne nazadnje tudi glavna naloga veterinarjev.

»Poezija je protistrup razdiralnosti«

Miljana Cunta, leta 1976 rojena pesnica, je bila dolgo urednica in kulturna producentka, med drugim je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Kot pesnica bralce navdušuje, prevzela jih je že leta 2010 s tankočutnim pesniškim prvencem Za pol neba. Letos je izšla njena četrta zbirka pesmi Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Na lanskem, 22. Pesniškem turnirju je bila okronana za vitezinjo poezije, oktobra letos pa je bila kot literatka iz častne gostje Slovenije ena od govork na odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma. Četudi se je pozornost medijev že kmalu po njenem nastopu preusmerila k filozofu Slavoju Žižku in njegovemu opozorilu na odnos Zahoda do izraelsko-palestinskega spora, je bil njen govor deležen občudujočih odzivov. Spregovorila je namreč o pesniški samoti, moči poezije v današnjem času in – nenavadno – zdravilnih učinkih poezije.

Luka Mesec / »Vlada kakršnekoli druge barve bi šla v teh razmerah v ukinjanje socialnih pravic. Mi tega nismo naredili.«

Nahrbtnik, s katerim je Levica vstopila v koalicijo Roberta Goloba, je bil težak: številni so ji očitali skrajna politična stališča in zato nezmožnost sodelovanja z drugimi strankami. Zdelo se je, da je najboljši dokaz za to tudi razpad vlade Marjana Šarca, toda v sedanji koaliciji je Levica postala dejavnik stabilnosti, Luka Mesec pa eden najbolj umirjenih članov vlade, ki se ne zapleta v dnevnopolitične spore, predvsem pa ne solira. Z Mescem smo se pogovarjali v tednu, ko je začasno nadomeščal predsednika vlade Roberta Goloba – bil je torej vršilec dolžnosti predsednika vlade.

Hanna Slak / »Postali smo družba monologa«

Scenaristka in režiserka Hanna Slak se je rodila leta 1975 v Varšavi, živi in ustvarja pa v Berlinu. Tako rekoč rodila se je v svet filma: oče je bil režiser Franci Slak, mama je oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Iz režije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po seriji kratkih filmov je leta 2002 posnela prvi celovečerec Slepa pega, sledili so še Desperado tonic (2004), Teah (2007) in Rudar (2017), s katerim se je potegovala za nominacijo za oskarja za tujejezični film. Njeni filmi so bili predvajani na nekaterih najpomembnejših evropskih filmskih festivalih od Cannesa prek Berlina do Rotterdama in Locarna, njen zadnji film Niti besede, nemško-slovensko-francoska koprodukcija, je premiero doživel na slovitem mednarodnem festivalu v Torontu, kjer je bil uvrščen v tekmovalni program. To je njen prvi film, v katerem govorijo nemško, in tudi prvi, ki ga je posnela s Claire Mathon, izjemno direktorico fotografije, ki je v zadnjih letih podpisala velike pozornosti deležne filme, kot sta Spencer (2021, Pablo Larrain) in Portret mladenke v ognju (2019, Celine Sciamma). V ljubljanskem Kinodvoru, kjer si lahko film ogledate do 26. novembra, je spregovorila o temah, ki jih odpira ta »intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah izgube tega«.

Vlasta Jalušič / »V Gazi se dogaja genocid. In Slovenija bi morala že zdavnaj priznati Palestino.«

Dr. Vlasta Jalušič je ustanoviteljica Mirovnega inštituta, redna profesorica, avtorica, prevajalka knjig, odlična poznavalka del Hannah Arendt, filozofinje nemško-judovskega rodu, ki je ob spremljanju sojenja nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu razvila tezo o banalnosti zla. Ravno to se dandanes dogaja v Gazi. Žrtve Hamasa postajajo storilci nezaslišanih dejanj, pri čemer obstaja popolna odsotnost samorefleksije in etične presoje dejanj izraelskih vojakov nad Palestinci, storjenih v imenu obrambe lastnega naroda.

Danilo Türk / »Mirovniki so na Bližnjem vzhodu tarče napadov. To so razmere, v katerih je treba iskati pot do miru.«

Dr. Danilo Türk je verjetno najpomembnejši slovenski diplomat. Na mednarodnopolitičnem področju je med letoma 2000 in 2005 dosegel najvišjo stopničko med sovrstniki, ko je postal politični svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, znotraj Slovenije pa je seveda vrh dosegel leta 2007, ko je postal predsednik republike. Tretji njegov najpomembnejši državotvorni prispevek pa je prvi domači učbenik mednarodnega prava, ki ga je izdal leta 2007. Težko si je predstavljati suvereno državo, ki se zaradi svoje majhnosti venomer sklicuje na norme mednarodnega prava, ne da bi imela svoj učbenik. Türk je danes še vedno aktiven politik, po svetu potuje večinoma v svojstvu predsednika Madridskega kluba, združenja bivših predsednikov, od lani pa sedanjemu generalnemu sekretarju OZN Antóniu Guterresu svetuje pri učinkovitem multilateralizmu, ukvarja se torej z reformo OZN.

Dušan Mes / »Obljubljam, da bo po letu 2026 vse boljše. Spremembe bodo velike.«

Dušan Mes je generalni direktor Slovenskih železnic od leta 2012, na tej funkciji je torej že 11 let. Pravkar teče njegov tretji mandat, kar je izjemen dosežek, saj njegovi predhodniki na čelu Slovenskih železnic navadno niso preživeli niti dveh let. Mes, ekonomist po izobrazbi, je karierni vzpon doživel v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil imenovan v Casino Portorož, kasneje pa je poskušal tudi reševati SCT. V primeru Slovenskih železnic je bil sicer precej uspešnejši, saj mu je uspelo doseči sporazum s sindikati in zmanjšati zadolženost železnic. Je pa tudi res, da je vodenje železnic prevzel v trenutku, ko so investicije v železniško infrastrukturo postale ena najpomembnejših državnih prioritet.

Človek, ki skrbi za mestna drevesa

Vse izrazitejše podnebne spremembe, ki botrujejo radikalnim vremenskim pojavom, kot so huda poletna vročina in drugič spet ujma z močnim vetrom in dežjem, zaradi katerega sledijo poplave, so našo pozornost končno preusmerile k razmisleku, kako zares ravnamo z naravo, hkrati se je spremenil tudi naš odnos do odločevalcev in politike. Državljani zahtevamo, da politika prisluhne nam in naravi. Kakšne bodo v prihodnje bivalne razmere na podeželju in v mestih, se sprašujemo. Tako se je med drugim v središču naše pozornosti znašla tudi pomembnost odraslih dreves, s tem pa pomen arboristike, vede o gojenju, negovanju in zdravljenju dreves.

Catherine Malabou / »Preveč pasivni smo, če samo čakamo na državo, da nas bo rešila. To bomo morali storiti sami.«

Catherine Malabou velja za eno zanimivejših osebnosti nove francoske filozofske misli. Na začetku meseca je obiskala Ljubljano, med drugim je nastopila na festivalu Indigo, kjer se je na odru v pogovoru pridružila slovenskemu filozofu Mladenu Dolarju. Poučuje na filozofskem oddelku Centra za raziskave sodobne evropske filozofije na Univerzi Kingston v Londonu, na European Graduate School in na oddelku za primerjalno književnost na Kalifornijski univerzi v Irvinu, kjer je na predavateljskem mestu nasledila svojega mentorja Jacquesa Derridaja. Znana je predvsem po pojmu plastičnosti, ki ga je razvila ob branju Heglove filozofije in nato nadgradila na področju sodobne nevroznanosti. V osnovi gre za idejo, da sta družba in tudi posameznik, podobno kot velja za nevronske mreže v možganih, sposobna rasti – in s tem velikih, resničnih (družbenih) sprememb. To je misel, ki lahko navdaja z upanjem. Predvsem v času nenehnih kriz, ko se zdi, da je upanja bolj malo.

Sami Khatib / »Brez pravičnosti ne bo miru«

Dr. Sami Khatib v Bejrutu trenutno sodeluje v raziskavi o kritični teoriji o globalnem jugu, prej pa je delal na berlinski Freie Universität. Doktoriral je z disertacijo o figuri mesijanskega v razmišljanju Walterja Benjamina. Bil je tudi eden od organizatorjev simpozija o pomenu in delu tega nemškega filozofa in judovskega teoretika. Simpozij je potekal v palestinski Ramali in je, kot so takrat zapisali novinarji, »deloval kot čudež« – že to, da je sploh bil in da je potekal brez incidentov, je bilo pomembno. Takšnih čudežev ni več. Na Bližnjem vzhodu znova poteka vojna, v trenutku, ko je nastajal intervju, so Izraelci grozili, da bodo z vojsko zasedli Gazo.

Dr. Špelca Mežnar / »Odločitve ustavnega sodišča o razmerju med javnim in zasebnim utegnejo povzročiti razgradnjo javno financiranih socialnih sistemov«

Špelca Mežnar je bila, ko je bila imenovana za ustavno sodnico, med mlajšimi; imenovana je bila nekaj mesecev za tem, ko je izpolnila zahtevani pogoj, dopolnjeno starost 40 let. Danes, sedem let kasneje, sodi med najbolj izkušene sodnike oziroma sodnice in bo tudi naslednja sodnica sedanje sestave, ki bo zapustila ustavno sodišče. Za Mladino je spregovorila o pomembnih ustavnih odločbah, od katerih jih je več napisala tudi sama, in o aktualni razpravi o pravici do splava, ki jo šteje med najpomembnejše pravice. Opozorila je tudi na skrb zbujajoč trend razgradnje javnih sistemov in s tem socialne države, ki ga poganja prav ustavno sodišče s svojimi odločbami.

Peter Sloterdijk / »Šele če lahko rečeš ne, ja nekaj pomeni«

Peter Sloterdijk (1947) je eden najpomembnejših filozofov današnjega časa. Njegovo najbolj znano delo, Kritika ciničnega uma, ki je v Nemčiji izšla leta 1983, je najbolj prodajano filozofsko delo v nemškem jeziku po drugi svetovni vojni. V njem je na 1000 straneh, ob 200-letnici Kantove Kritike čistega uma, cinično kulturo razglasil za vladajočo obliko duha. Cinik je zanj oblika moderne, nesrečne, napačne in bankrotirane zavesti. Ko je knjigo izdal, je bil prepričan, da je cinizem dosegel svoj vrh, ni pa si predstavljal, da se bo v naslednjih 40 letih ta praksa še bolj razširila, je dejal ta teden v Ljubljani, na festivalu Indigo, kamor je prišel na pogovor s Slavojem Žižkom na temo resnica, ki ga je organiziral Goethe Institut. Sloterdijk in Žižek sta na neki način pripadnika dveh različnih filozofskih struj. Žižek ostaja zvest kritični teoriji, torej Adornu, pa pred njim Heglu in seveda Lacanu ter tako naprej. Sloterdijk, ki je kritično teorijo razglasil za mrtvo, pa je bolj ljubitelj Nietzscheja oziroma tiste konservativne filozofske prakse, ki se po navdih venomer vrača v staro Grčijo. A vendarle, kot je bilo vidno tudi v ljubljanski debati, med njima obstaja veliko spoštovanje. Konec koncev Žižek večkrat ponovi, da bi Sloterdijka seveda poslal v gulag. Torej v stalinistično koncentracijsko taborišče. A bi hkrati uredil, da bi Sloterdijk ob nedeljah tam dobil dve porciji juhe. Kar je velik kompliment.

Polona Fijavž / »Smo v službi javnosti in ne politike« 

Jadranka Rebernik, odgovorna urednica informativnega programa prvega programa TV Slovenija, je nepričakovano odstopila 19. septembra. Odstopila je, potem ko je uprava RTV Slovenija v. d. direktorja televizije Andraža Pöschla pozvala, naj urednici naroči pripravo podrobnega poročila o dogajanju v času njenega mandata. Uprava je sledila pozivu sveta delavcev in aktiva novinarjev, ki sta (že večkrat) poudarila, da je stanje v uredništvu informativnega programa nevzdržno. Namesto da bi se Jadranka Rebernik vključila v razpravo, je zapustila položaj, vršilka dolžnosti pa je postala dolgoletna novinarka zunanjepolitičnega uredništva Polona Fijavž, ki se je ravno vrnila z dopisniškega mesta v Berlinu. Kakšni so njeni načrti? Kako razume novinarstvo? In zakaj je njen prihod na ta položaj povzročil tolikšen politični vihar?

Damjan Kozole / »Umetnost se mora dotikati tudi ran, ki najbolj bolijo« 

Damjan Kozole in Peter Musevski sta bila nerazdružljiv tandem skoraj četrt stoletja, odkar je Musevski odigral glavno vlogo v filmu Rezervni deli (2003), sodobni klasiki slovenskega filma, ki je bila deležna velikega zanimanja tudi v tujini. Film je bil predvajan v tekmovalnem programu Berlinala, sloviti britanski kritik Peter Bradshaw (The Guardian) pa ga je uvrstil med najboljše filme leta. Skupaj sta posnela kar osem celovečercev, med drugim tudi Nočno življenje (2019), ki je Kozoletu prineslo veliko čast v evropskem filmskem prostoru, nagrado za najboljšega režiserja na slovitem festivalu v Karlovih Varih. Načrtovala sta še devetega, (avto)biografsko antologijo kratkih filmov, posnetih po tragikomičnih anekdotah iz turbulentnega življenja Petra Musevskega, ki se je dolga leta spoprijemal s hudo depresijo. To Musevski v sklepnem delu filma, na posnetku, ki je na Kozoletovem trnovskem balkonu nastal leta 2013, slikovito opiše kot »roleto, ki se spusti pred možgani in je ne moreš dvigniti«.

Tadej Troha / »Polovičarsko prilagajanje na podnebne spremembe in strganje po proračunu nista dovolj. Sta pesek v oči.«

Tadej Troha je raziskovalec in predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Predava na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in Podiplomski šoli ZRC SAZU. Junija je postal svetnik na RTV Slovenija, vseskozi pa se tako ali drugače oglaša v javnosti. Izjemno je kritičen, ne samo do prejšnje vlade – kritika do nekdanje oblasti je bila intelektualna nujnost –, ni zadovoljen tudi s tistim, kar nam vlada danes. Pri tem nima v mislih le Roberta Goloba, njegovih ministrov, napak, ki jih delajo. Trohi se zdi, da je pri nas vedno manj države, takšne, ki bi delala za javno dobro, takšne, ki bi znala misliti prihodnost, države, ki bi imela pametne strategije, načrte ali pa celo kakšno vizijo, kako rešiti težave. In v času, ko nas je prihodnost že prehitela, je šibka država nekaj, česar se lahko v resnici bojimo.

Miha Stegel / »Zdravju je treba končno dati prednost pred finančnimi koristmi podjetij.«

Miha Stegel (1978) je lani postal župan občine Kanal ob Soči, v katero spada tudi Anhovo. Je Ljubljančan, pred 15 leti priženjen v Kanal, podjetnik, ki je pred leti tam soustanovil okoljsko civilno pobudo Danes!. Ta je začela v prizadevanjih za izboljšanje življenjskega okolja na območju, kjer že desetletja utrip narekuje danes tuja, avstrijsko-italijanska korporacija Salonit, sodelovati z lokalnimi okoljskimi prvoborci, društvom Eko Anhovo.

Dr. Miran Lavrič / »Zasuk proti neliberalni demokraciji po vzoru Madžarske v Sloveniji ni mogoč. Toliko manj z novimi generacijami.«

Slovenija velja za izrazito polarizirano državo, zato neverjetna medčloveška solidarnost, ki je deželo preplavila po avgustovskih katastrofalnih poplavah, ni povsem samoumevna. Morda pa polarizacija med ljudmi vendarle ni tako globoko zažrta, kot se pogosto zdi? Bi se stanje v državi lahko hitro izboljšalo, če bi bili temu naklonjeni tudi glavni politični akterji, predvsem tisti, ki gradijo politični kapital na delitvah in izključevanju? Lahko bi se, je prepričan Miran Lavrič, redni profesor sociologije na mariborski Filozofski fakulteti, ki se sicer ukvarja s sociologijo religije in študijami mladine, znan pa je predvsem kot vodja zadnje longitudinalne raziskave o položaju mladih v Sloveniji, Mladine 2020. Z njim smo se pogovarjali o politični in družbeni polarizaciji v državi, predvsem o vzrokih zanjo, ter o tem, ali podobne delitve kot njihove starše delijo tudi mlade.

Andrej Gnezda / »Podnebje je bilo vedno podrejeno drugim interesom. Zdaj pa je čas, da se drugi interesi podredijo podnebju.«

Andrej Gnezda je znan dolgoletni okoljevarstvenik, član ekipe Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj. Marca letos je iz nevladniških vod prestopil v formalno politiko in prevzel vodenje novo ustanovljenega direktorata za podnebne politike, enega od štirih direktoratov znotraj (novega) ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki ga sicer vodi Bojan Kumer.

Dr. Melanie Joy / »Vaš odziv na pasji hamburger je vaš avtentični odziv«

Ste se kdaj vprašali, zakaj bi se nam gnusilo, če bi morali jesti zlate prinašalce, ne gnusi pa se nam, ko jemo pujse ali krave? Ali pa kako lahko protestiramo proti mučenju živali in hkrati jemo burger ali zrezek? Ti dve in druga težka vprašanja si je že v mladosti začela postavljati psihologinja Melanie Joy, ki v svojih knjigah ponuja tudi odgovore. Identificirala je sistem, ideologijo, kot temu pravi sama, ki ljudem omogoča prehranjevanje z živalmi, čeprav globoko v sebi vedo, da je to moralno vprašljivo početje in da s seboj nosi številne negativne posledice za človeka, človeštvo in planet. To ideologijo je poimenovala karnizem. O vsem tem je Melanie Joy spregovorila na predstavitvi svoje knjižne uspešnice Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave, ki je zdaj izšla tudi v slovenščini, in v pogovoru za Mladino.

»Empatija je prvi korak na poti do sprave«

Slovita makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (rojena 1974 v Skopju) bo v četrtek, 7. septembra, v ljubljanskem Kinodvoru slovenskemu občinstvu premierno predstavila svoj najnovejši celovečerec Najsrečnejši človek na svetu, koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi naša produkcijska hiša Vertigo. Zgodba, ki (tudi s pomočjo absurdnega črnega humorja) odpira vprašanja, povezana s povojnimi travmami Sarajevčanov, se odvija na hitrostnih zmenkarijah, kjer protagonistka spozna človeka, ki je nanjo streljal med obleganjem Sarajeva.