»Nenehno iščemo neke vrste odrešitev«

Sonja Prosenc (rojena leta 1977 v Slovenj Gradcu) je filmska ustvarjalka, ki se iz filma v film vse bolj uveljavlja tudi v mednarodnem prostoru, o čemer med drugim pričajo nedavni uspehi njenega najnovejšega celovečerca Odrešitev za začetnike, nabrite satirične drame o disfunkcionalni družini sodobnih aristokratov, ki se ji je pod težo bajnega premoženja pokvaril moralni kompas. Slovensko-italijansko-hrvaško-norveško-srbska koprodukcija, ki se predstavlja kot »tragikomična reimaginacija Pasolinijeve Teoreme«, je premiero nedavno doživela na slovitem newyorškem festivalu Tribeca, ki ga je pred dobrimi 20 leti ustanovil igralec Robert De Niro, med deseterico v njegovem glavnem mednarodnem tekmovalnem programu pa je bila izbrana izmed kar 13 tisoč prijavljenih celovečercev z vseh koncev sveta.

»Podobe seksualiziranih, botoksiranih žensk v pesmih in videih, v katerih se reproducira testosteronska moškost, govorijo same zase«

Nedavni raperski beef oziroma spopad med glasbenikoma Zlatkom in Challetom Salletom je na dan prinesel obtožbe, ki slednjega bremenijo spolnega nadlegovanja mladoletnic. Javno je spregovorila Ana Vida Resnik, ki naj bi jo glasbenik pred desetletjem, ko je imela komaj 15 let, spodbujal k pitju alkohola in jo spolno nadlegoval. Zadevo je ob vloženi prijavi pod drobnogled vzela policija. Vendar je ta že sporočila, da »dejanje (po takrat veljavni zakonodaji) nima elementov kaznivega dejanja«, prav tako, da v zadevi ni bilo ugotovljenih znakov katerih drugih kaznivih dejanj, so pa bili ugotovljeni nekateri znaki prekrška, »katerega pregon je že zastaral«. Zgodba je odjeknila dve leti zatem, ko je v javnost prišla »afera Fotopub«. Tedaj so se zoper organizatorja kulturnih dogodkov Dušana Smodeja pojavile obtožbe in pričevanja, da naj bi ta omamljal ženske in nad njimi vršil spolno nasilje. Dve leti po razkritjih je ta primer še vedno v postopku sodne preiskave, ki se je začela maja lani.

»Kako boš sodeloval z nekom, ki zagovarja rasizem?«

Na splošno podatki kažejo, da danes v Sloveniji živimo bolje kot nekoč, več si lahko privoščimo in srečnejši smo. Dohodkovna neenakost v Sloveniji ostaja med najnižjimi v Evropi, prav tako stopnja revščine. Vendar revščina ostaja, vedno globlja je in vse daljša, na udaru pa so bolj in bolj tudi tisti, ki so tik nad njenim pragom – medtem pa najbogatejši ves čas bogatijo. Ljudi vedno bolj preveva občutek ekonomske negotovosti. In to vodi v številne frustracije. V jezo, iskanje krivcev in razraščanje populizmov. O tem, kakšne posledice lahko to ima, predvsem pa o tem, kako preprečiti črni scenarij, kot so to minuli vikend uspešno storili Francozi, smo se pogovarjali z dr. Srečem Dragošem, sociologom in predavateljem na ljubljanski Fakulteti za socialno delo.

»Si res želimo živeti v družbi, v kateri moramo za sočuten pogovor plačati?«

Konec prejšnjega tedna je v javno obravnavo prišel predlog zakona o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti: poklica psihoterapevta v Sloveniji namreč – vsaj uradno – nimamo. To področje je neregulirano in na njem najdemo tako rekoč vse (od ljudi z vprašljivo izobrazbo do šarlatanov), tržno nišo pa so tu našli predvsem zasebni visokošolski zavodi. O duševnem zdravju in novem zakonu, o »vseznalcih« in novodobnih gurujih, o tem, kdo sme in kdo ne sme šariti po glavah ljudi, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Mikuž, klinično psihologinjo in vodjo Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana.

»Zame so bili protivladni protesti zakoniti in policija je bila politično zlorabljena, da jih je preprečevala in razganjala«

Za sedanjega notranjega ministra se zdi, kot da nekako ni človek, ki bi bil prva izbira vsakokratnega mandatarja za vodenje tega državotvornega resorja, in tokrat res ni bil. A ko enkrat zasede mesto v vladi, si je pravzaprav težko predstavljati, da bi ga odnesla kaka kaprica, politična naivnost, kaj šele resnejša afera. Še vedno vztraja, da se za notranjega ministra ne spodobi, da bi po nepotrebnem nastopal v javnosti, zato pa se nabere toliko več neprijetnih vprašanj, ko vendarle privoli v pogovor. Tokrat smo se pogovarjali o migracijah in razlogih zanje, varnosti in solidarnosti, (de)politizaciji policije, različnosti in podobnosti notranje politike prejšnje in sedanje vlade, rezilni žici in (ne)humani obravnavi tujcev.

»Stroški so vse večji, velik problem je tudi dostopnost do stanovanj«

Sabina Lange je znanstvena sodelavka na Centru za mednarodne odnose, na Fakulteti za družbene vede, zadnjih 15 let pa je delala tudi na Evropskem inštitutu za javno administracijo (EIPA) v Maastrichtu. Tam je diplomate in uradnike držav članic EU usposabljala za predsedovanje EU, uradnike in diplomate, zaposlene v EU-institucijah, pa je učila o delovanju unije. Je torej ena naših najboljših poznavalk notranjega ustroja Evropske unije v vseh njenih odtenkih.

»Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da moramo poraženca, ko je že na tleh, tepsti še malo«

Na začetku leta so Italijane razburili videoposnetki s shoda v Rimu, na katerem je več sto ljudi dvignilo desnico v fašistični pozdrav. Nemčijo so, po drugi strani, pred evropskimi volitvami preplavili videoposnetki z letovišča na otoku Sylt, kjer nemška mladina prepeva rasistično parolo »Deutschland den Deutscher, Ausländer Raus« (Nemčijo Nemcem, tujci ven). Nezamisljivo, bi rekli, a podobno se je dogajalo prejšnji teden pri nas, v slovenski prestolnici, na shodu tako imenovane Slovenske obrambne straže. Ti primeri se morda zdijo nepomembni, obrobni izbruhi skrajnosti. A žal je prav takšna skrajnost našla zatočišče pri nekaterih uveljavljenih političnih strankah po Evropi. Pri postfašističnih Bratih Italije Giorgie Meloni, pri francoski skrajno desni stranki Nacionalni zbor, pri skrajno desni nemški Alternativi za Nemčijo, ne nazadnje pa pri domači SDS. In zdaj, z utrditvijo položaja teh strank po evropskih volitvah, tudi v evropskem parlamentu. O tem, kako različne skrajnosti pronicajo skozi družbene pore ter kako podpihujejo in izkoriščajo nekatere politike, smo se pogovarjali s priznanim britanskim sociologom in političnim komentatorjem dr. Richardom Seymourjem.

»Želela bi si, da bi bilo drugače, a pot do dobre obrambe je lažja za tiste, ki si jo lahko privoščijo«

Nova generalna državna tožilka dr. Katarina Bergant je celotno poklicno pot posvetila tožilstvu, na njem je zaposlena že skoraj tri desetletja. Preden je prevzela vodenje državnega tožilstva, je vodila ljubljansko, daleč največje tožilstvo v državi. Meni, da bi se že zdavnaj morali odreči pregonu blažjih kaznivih dejanj, kraj sendvičev in podobno, in energijo usmeriti v pregon gospodarskega kriminala. Pri tem opozarja, da pomembno vlogo igrajo pravni in drugi svetovalci, ki menedžerjem svetujejo že, kako storiti kaznivo dejanje, in potem tudi, kako se izogniti kazni v morebitnih kazenskih postopkih. Sovražni govor in s tem povezano poveličevanje nacizma in fašizma, pravi, tožilstvo zdaj jemlje resno.

»Preprosto, Evropska zelena stranka je jasno prepoznala eno samo stranko v Sloveniji kot zeleno, in to je Vesna«

Vladimir Prebilič je dolgoletni župan Kočevja, diplomirani geograf in zgodovinar, doktor obramboslovja, bil je že kandidat za predsednika republike, bivši član SD, ustanovitelj županske stranke Gibanje za Slovenijo in odslej po političnem prepričanju prvi kandidat zelene stranke Vesna za evropskega poslanca. Zakaj bomo v Mladini pred EU-volitvami v intervjujih predstavili le Prebiliča? Stranka Vesna na tokratnih volitvah izstopa. Po javnomnenjskih raziskavah se ji obeta izvolitev vsaj enega od kandidatov. Stranka Vesna je tudi nekaj posebnega, je združenje trmastih ekologov, na čelu z nagrajencem za okoljski aktivizem Urošem Macerlom.

»Referendum o legalizaciji konoplje se je sprevrgel v orodje politične manipulacije«

Dušan Nolimal, zdravnik, specialist socialne medicine, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja preučuje področje drog in drugih psihoaktivnih snovi, pri čemer se osredotoča predvsem na etična in družbena vprašanja, povezana z rabo konoplje in morebitno legalizacijo te, za katero se premišljeno zavzema – in to ne zgolj za legalizacijo medicinske rabe. Je nasprotnik tako imenovane vojne proti drogam, saj je prepričan, da ta izhaja iz zmotnih dognanj in predsodkov, ki niso podprti z znanstvenimi dokazi, verjame pa tudi, da je prohibicija neučinkovit mehanizem, ki prinaša več slabega kot dobrega. Prizadeva si za oblikovanje pravičnejše politike do rabe konoplje, saj meni, da »ljudje ne bi smeli biti kaznovani za to, kar vnesejo v svoje telo«. Pred prihajajočim referendumom o legalizaciji konoplje je za Mladino spregovoril o koristih in tveganjih legalizacije, o vzgibih, ki birokrate ženejo pri ohranjanju statusa quo, torej prohibicije, ter o mitih in tabujih, ki meglijo razumevanje pomembnih družbenih vprašanj, povezanih z rabo konoplje in morebitno legalizacijo te.

»Če se odločiš, da boš bolniku, če za to zaprosi, pomagal pri smrti, je to dejanje etično. Bolj etičnega dejanja ni.«

Dr. Stanislav Šuškovič je dolga leta delal v bolnišnici na Golniku, v univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo, poučeval je tudi na ljubljanski medicinski fakulteti. Pred nekaj leti se je upokojil, zdaj pa je v javnost poslal odprto pismo, v katerem je podprl uvedbo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Je eden od redkih zdravnikov, ki v Sloveniji podpirajo to možnost. Med drugim se je v pismu vprašal, kaj bi o tej temi v sedanjem času menil Hipokrat. »Ni poznal bolnikov, ki so povsem brezupno mesece dolgo intubirani in neskončno trpijo. V njegovem času so ljudje umirali mladi. Skoraj ni bilo kroničnih, mesece trajajočih bolezni, ki bolnikom ne pustijo ne živeti in ne umreti. In končno v hudih mukah umrejo.«

»Evropo lahko reši samo levica«

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen iz Evropske ljudske stranke, v katero sta vključeni tudi slovenski parlamentarni stranki SDS in Nova Slovenija, je na soočenju »spitzenkandidatov« v Maastrichtu nedavno dejala, da bo povezovanje njene politične skupine odvisno od tega, kakšna bodo v evropskem parlamentu razmerja moči po naslednjih volitvah. Resda je izključila sodelovanje s skrajno desno skupino Identiteta in demokracija, v kateri najdemo recimo Alternativo za Nemčijo, ne pa tudi s prav tako skrajno desnimi Evropskimi konservativci in reformisti, skupino, v katero spadajo na primer španska stranka Vox, poljska Zakon in pravičnost ter Bratje Italije. Zatočišče tam bi morda lahko našli tudi evropski poslanci madžarske stranke Fidesz, ki je pred tremi leti zapustila Evropsko ljudsko stranko, naklonjenosti Evropskim konservativcem in reformistom pa ne skrivajo niti v SDS. O tem, kaj bi takšno povezovanje lahko pomenilo za prihodnost Evrope in Evropske unije, smo se pogovarjali z dr. Boštjanom Nedohom, filozofom in znanstvenim sodelavcem Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Komunistična županja mesta Gradec / »Komunisti v Avstriji smo nekakšni otoki upora«

Ko je v Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu, pred dobrima dvema letoma na lokalnih volitvah zmagala komunistična stranka, se je marsikdo šalil, češ ali ji je Severna Koreja že čestitala, ali pa pripomnil, da pri komunistih vsak izid, nižji od sto odstotkov, dejansko pomeni razočaranje. Nekateri so mesto preimenovali celo v Leningradec. A šalo na stran, v Gradcu res vlada Komunistična stranka Avstrije (KPÖ) z županjo Elke Kahr, ukrepi in politike, ki jih zastopata stranka in županja, pa so komunistični. Komunisti so v zadnjih dveh letih dosegli zmago še v številnih drugih avstrijskih mestih, med drugim v Salzburgu, niso pa se še prebili v parlament. Kako jim to uspeva? Že ob prihodu v županjino pisarno sva bila s fotografom nemalo presenečena: sprejeta sva bila v slovenščini, v pisarni pa so bila igrala za otroke, na katerih se lahko malčki zamotijo, če pridejo njihovi starši k županji reševat svoje težave. »Tudi moj mož je novinar,« je dejala pred začetkom pogovora. »Med drugimi ima zasluge za to, da so avstrijski komunisti preživeli najhujše čase in so zdaj v vzponu, ker so se tedaj zavestno odpovedali marksistični latovščini,« naju je pozdravila.

»Živimo v času nenehnih travm in sploh ni dovolj časa, da bi vse skupaj predelali in dejansko poskušali razumeti«

V zgodovini so se zgodili trije veliki epistemološki rezi, znanstvene revolucije, ki so dodobra zamajale človekovo samoljubje, njegovo prepričanje o lastni večvrednosti. Prvi tak udarec je bilo odkritje Nikolaja Kopernika, da Zemlja ni središče vesolja, drugi Charlesa Darwina, da imajo človek in živali skupen izvor, in tretji – zasluge zanj si je pripisal kar avtor sam – Sigmunda Freuda, očeta psihoanalize, klinične metode in psihološke teorije, ki je človeku dala vedeti, da pravzaprav ni gospodar v lastni hiši, pač pa da je še kako odvisen od tega, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju. A kaj nam psihoanaliza lahko pove o sodobnem človeku danes? O človeku, ki je vpet v hitro spreminjajoč se, striktno individualiziran svet, ki ga prevevajo vojne, nenehne travme, ko mu ves čas grozi okoljska katastrofa? O tem smo se pogovarjali z dr. Alejandrom Cerda-Ruedo, psihoanalitikom in profesorjem na podiplomskem študiju komunikologije mehiške univerze Universidad Iberoamericana, ki se v svojem raziskovanju osredotoča predvsem na odnos med ideologijo, politiko in psihoanalizo, tesno pa je povezan tudi z ljubljansko psihoanalitsko šolo.

»Lahko govorimo o miru, vendar je težko najti mir sredi genocida«

Mag. Samar Zughool je rojena v Amanu, v glavnem mestu Jordanije, živi pa v Sloveniji. Je politologinja, vodja medkulturnih usposabljanj in raziskovalka. Že v Jordaniji je s pomočjo improviziranega gledališča in plesa iskala načine, kako graditi mostove med različnimi kulturami, podobno počne zdaj v Sloveniji, kamor se je preselila pred približno desetimi leti. Kot članica delovne skupine za enakost spolov pri evropski konfederaciji razvojnih nevladnih organizacij CONCORD trenutno raziskuje integracijo načela enakosti spolov v migracijske in mednarodne politike.

»Kitajska s podporo litijionskih električnih baterij razvija drone, ki so že zmožni prepeljati enega ali dva potnika«

Iztok Seljak, letnik 1964, je diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, že v nalogi MBA ter magistrski in nato doktorski nalogi na IEDC pa se je ukvarjal z brezogljično mobilnostjo prihodnosti in inovacijami poslovnih modelov.

»Koga briga moja antifašistična pesem, ko pa delujem znotraj sistema, ki je sam po sebi fašističen?«

Nicolás Jaar, čilensko-ameriški virtuoz palestinskih korenin, je eden najpomembnejših glasbenikov našega časa. Na svetovni glasbeni zemljevid se je umestil že kmalu po tem, ko je dopolnil 20 let. Ob izidu dolgometražnega prvenca Space is Only Noise (2011), ki je krasil vrhove tako rekoč vseh pomembnih seznamov najboljših plošč leta, ga je mednarodna kritiška skupnost okronala za ultimativnega wunderkinda elektronske scene.

»Če je politika obljubila, da bomo vsako leto začeli graditi 3000 novih stanovanj, potem je jasno, kaj to potegne s seboj. Moramo imeti zemljišča in hkrati je treba zagotoviti denar.«

O tem, ali bo vladajoči koaliciji uspelo uresničiti velike obljube o preporodu slovenskega nacionalnega stanovanjskega programa, bo na koncu presojal Črtomir Remec. Je starosta slovenske stanovanjske politike, lani je bil že tretjič imenovan za direktorja republiškega stanovanjskega sklada. Pod njim se je sklad usmeril v povečanje ponudbe javnih najemnih stanovanj, kar je nato postala tudi državna politika. Ta pa je zdaj pred odločilnim zadnjim letom: videli bomo, kako realne so bile obljube o novih 20 ali celo 30 tisoč stanovanjih v naslednjih desetih letih.

»Ko govorijo o antisemitizmu, bi morali govoriti o skrajni desnici«

Sebastian Nübling velja za enega pronicljivejših in zanimivejših gledaliških režiserjev na nemškem govornem območju, kot hišni režiser je tesno povezan z Gledališčem Maksima Gorkega v Berlinu, ki se opredeljuje kot postmigrantsko gledališče, to pomeni, da v ospredje postavlja predvsem teme rasizma in razmerij moči v družbi, z njim pa sodelujejo ustvarjalci različnega etničnega izvora. Jackie Poloni z umetniškim imenom Yantan Ministry pa je glasbenica in didžejka ( je nebinarna oseba, v angleščini zato uporablja zaimek they, zaradi omejitev slovenskega jezika pa bomo v nadaljevanju ženski slovnični spol uporabljali kot nevtralen), prav tako dejavna na berlinski kulturni sceni. Skupaj podpisujeta režijo predstave Slovenija šteje, avtorskega projekta, »ki v središče postavlja Slovenijo in delo, potrebno, da se ta vzpostavlja, ohranja in spreminja«. Prvo uprizoritev bo doživela dan po izidu te številke Mladine, v soboto, 6. aprila, na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani.

»Oče je bil vratar, mati pa snažilka. Rasel sem s temeljnimi dilemami socialdemokracije.«

Trinajstega aprila bodo v Ljubljani na kongresu stranke SD delegati volili novo vodstvo. Za naslednika Tanje Fajon na čelu SD se potegujejo trije kandidati, in sicer vodja poslancev Jani Prednik, evropski poslanec Milan Brglez in ajdovski župan Tadej Beočanin. Prednik in Beočanin večjih sprememb pri vodenju stranke in kadrovskih premikih ne napovedujeta, večje spremembe pa bi v SD prinesel Milan Brglez, ki je hkrati tudi javnosti najbolj poznan. Na zadnjih volitvah za predsednika republike je Brglez v prvem krogu na tretjem mestu prejel 15 odstotkov glasov.

»Očitati Golobu, da je avtoritaren politik, je smešno. Propaganda pa ga nenehno kaže kot zakrinkanega avtoritarca in Tinino copato.«

Peter Klepec ni le mitološki junak, ampak je tudi filozof. Je znanstveni svetnik in izredni profesor, ki dela na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU ter tam predava na tudi na Podiplomski šoli. Leta 1998 je doktoriral pri Slavoju Žižku, njegov srednješolski učitelj pa je bil Slavko Gaber. Peter Klepec ne skriva, da je levičar, a se hkrati sprašuje, kaj je levica in zakaj je v tem ponorelem svetu pomembna. Vprašajmo se še drugače: bi bil ta ponoreli svet boljši, če bi imela v njem levica kot politična sila več moči? In seveda, zakaj?

Thomas Waitz / »Večina kmetijskega sektorja v Evropski uniji še vedno uničuje podnebje«

Thomas Waitz (1973) je avstrijski ekološki kmet, čebelar in gozdar, politik avstrijskih Zelenih in od novembra 2017 evropski poslanec. V trenutno 705-članskem evropskem parlamentu je eden od 71 poslank in poslancev skupine Zeleni/ Evropska svobodna zveza. Že drugi mandat je tudi sopredsedujoči Evropske zelene stranke (EGP); to od junija 2022 vodi s članico francoskega senata Mélanie Vogel.

»Cerkev je med mladimi prešla v polje popolne irelevantnosti. Za cerkev ni hujšega, kot če je ne jemljejo resno.«

Marta Lempart je soustanoviteljica in vodja Vsepoljske ženske stavke, gibanja za pravice žensk na Poljskem, ki je nastalo leta 2016, ko je na oblast prišla konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS) in poskušala dodatno zaostriti že tako eno najstrožjih zakonodaj na področju splava. Zadnjih osem let je vodila največje proteste v državi, na katerih so si prizadevali legalizirati splav in obenem opozarjali na razpad pravne države, na podrejanje sodstva in državnih medijev pod taktirko nekdanje vlade. Po oktobrskih volitvah je stranka PiS namreč izgubila oblast, nasledila jo je nova vlada, ki jo zdaj vodi nekdanji poljski premier in predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Ta se je na volitve odpravil z obljubo, da bo povrnil zaupanje v državo in popravil krivice, ki jih je storila prejšnja vlada, pa tudi, da bo legaliziral splav v državi, v kateri je v večini primerov prepovedan že vse od leta 1993. Na začetku tedna se je Marta Lempart mudila v Sloveniji, prišla je, da bi podprla evropsko državljansko pobudo Inštituta 8. marec in drugih evropskih organizacij, tudi Vsepoljske ženske stavke, za spremembo evropske zakonodaje o pravici do splava.

»Novi sistem bi bil preveč pregleden, bistveno bolj, kot bi si marsikdo želel«

Uvesti celovit sistem progresivne obdavčitve premoženja je koalicijska zaveza te vlade in del te zaveze je nepremičninski davek, ki bi nadomestil nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, NUSZ, s katerim zdaj občine na leto zberejo nekaj več kot 250 milijonov evrov.

Jeremy Corbyn / »Sem skrajnež, če si želim miru v svetu? Prav, pa naj bo tako.«

Jeremy Corbyn je že 40 let poslanec britanskega parlamenta, zase pravi, da je socialist. Od leta 2015 do 2020, v zelo politično in družbeno razburkanem obdobju, ko se je Evropa spoprijemala z migrantsko krizo, ko je ameriški predsednik postal Donald Trump, ko se je po Zahodu divje razraščal populizem, tudi v Veliki Britaniji, ki je drvela proti brexitu, je bil vodja laburistov in britanske opozicije.

Nika Kovač / »Populisti ljudem uničujejo življenja, v družbo pa vnašajo tesnobo in anksioznost. Samo zato, da bi pridobili lastno korist – oblast in denar.«

Nika Kovač, antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec, je v zadnjih letih z novim pristopom preoblikovala način delovanja civilne družbe v Sloveniji. Ta novi način političnega in družbenega delovanja, ki ga je razvila skupaj s sodelavkami in sodelavci, so prepoznali tudi v tujini in jo začeli prositi za nasvete. Zato danes s številnimi aktivisti iz najrazličnejših držav deli izkušnje, ki jih je nabrala doma, obenem pa lahko od blizu opazuje in spoznava obnašanje populistov in avtoritarnih politikov po vsem svetu. Pravi, da se med seboj ne razlikujejo kaj dosti.

Slavko Gaber / »Ni vprašanje, ali Robert Golob lahko reši mandat – to je dolžan storiti«

Slavko Gaber je bil nekoč minister za izobraževanje z najdaljšim ministrskim mandatom v vseh vladah velike LDS, bil je tudi eden od podpredsednikov te stranke. Po njenem zatonu se je iz politike umaknil, danes je profesor na ljubljanski pedagoški fakulteti, kjer se ukvarja z vprašanji edukacije. Verjetno je eden od najboljših poznavalcev različnih šolskih sistemov v Sloveniji, skupaj s somišljeniki pa je konec januarja pripravil obširen dokument, ki naj bi postavljal temelje za sistemski premislek o prihodnosti slovenskega izobraževanja. Gre za alternativno različico »vladnega« nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki ga je v torek predstavila skupina pod vodstvom dekana pedagoške fakultete dr. Janeza Vogrinca. Zakaj dva programa? Dve strategiji? Gaber bi na to vprašanje odvrnil, da so razlike že v samem izhodišču.

Dominika Švarc Pipan / »Vsi so se postavili proti meni, le Tanja Fajon ne«

Z Dominiko Švarc Pipan smo se sestali na ministrstvu za pravosodje dan po tem, ko je o svoji politični prihodnosti govorila s predsednikom vlade. Za širšo javnost je bil januar 2024 čas, v katerem je besedna zveza objektivna odgovornost dobila nov pomen. Kako naj ravna politik, ki naredi napako? Njeni kritiki, predvsem bivši kolegi iz SD in tudi politiki iz SDS, so želeli, da bi se nemudoma posula s pepelom in molče odšla. Predvsem pa, da sama ne bi preiskovala, kaj je pri projektu, za katerega je bila odgovorna, šlo narobe. Odločila se je, da bo odšla. A šele po tem, ko je v sefih pravosodnega ministrstva zavarovala nekaj dokazov. Ti zdaj tam še vedno čakajo na prihod kriminalistov. O tem gotovo nekaj ve, konec koncev je od leta 2010 do 2016 opravljala tožilsko delo na meddržavnih sodiščih.

Vojko Volk / »Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Putin«

Vojko Volk je bil v karieri marsikaj, veleposlanik v Zagrebu in v Rimu, generalni sekretar ministrstva za zunanje zadeve, generalni konzul v Trstu. Opravlja funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Je torej nekakšen svetovalec premiera Roberta Goloba za zunanjo politiko. Volk ni tipičen diplomat, včasih je zelo neposreden in veliko pove. Prejšnji teden se je ustavil pred parlamentom in v spomin umrlim v Gazi prižgal svečo.

»Če družba ne ve, kaj početi z mladimi, potem smo jih pustili na cedilu«

Jani Kovačič je glasbenik in kantavtor, doštudiral je filozofijo in sociologijo, večino življenja je poučeval. Učitelj je bil vse od leta 1982, od tega zadnjih 30 let profesor filozofije na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad. Lani se je upokojil. Ko smo ga pred leti vprašali, česa se je mogoče naučiti od mladih, je dejal, da »največ o tem, kakšen je svet v resnici«. Mladi so vedno ogledalo družbe, so odsev sveta, v katerem odraščajo. Z Janijem Kovačičem smo se med drugim pogovarjali tudi o tem – kakšno podobo v ogledalu slikajo generacije dijakov, ki jih je poučeval.