Dr. Jože Vogrinc

Prihajajo volitve in stranke na levici so zmedene. Ali naj se združijo ali naj raje poskušajo same? Jože Vogrinc pravi, da če ne bo prišlo do povezovanja, bo levi blok na parlamentarnih volitvah doživel katastrofo. A četudi jim uspe premagati narcisizem malih razlik, je to le prvi korak. Najprej mora levica začeti razmišljati zunaj horizontov sedanjega kapitalističnega sistema, tudi o socializmu, potem pa se mora, če se res želi enakopravno soočiti z velekapitalom, povezati s strankami in silami, ki naj bi ji bile sovražne. Torej tudi z desnico. Samo ljudska fronta, tako Vogrinc, široka ljudska fronta je lahko uspešna v naraščajočem konfliktu, in če se to ne bo zgodilo, bo prej ali slej izginila tudi država …

Dr. Damijan Štefanc

Prevladujoče težnje po preoblikovanju šolstva so na prvi pogled zelo privlačne. Gre za težnje, da bi šole posredovale zgolj uporabno znanje s čim manj učenja nesmiselnih podatkov. Docent za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Damijan Štefanc opozarja na spornost te usmeritve. Izločanje »neuporabnega« znanja lahko dolgoročno vodi k nižji kakovosti splošne izobrazbe.

Rozika Luksemburg

Patriarhat je še vedno zakoreninjen v nas in naši družbi. Nekaj žensk na vodilnih položajih tega ne spremeni. Če se vrnemo k premierki, že »na površini« je ogromno seksizmov. Poglejmo samo, koliko se je govorilo o njenih oblačilih. Nazadnje celo o njenem herpesu na ustnici – grozljivo je bilo, kako so si mediji prilastili njeno telo, ga secirali in si s tem ustvarjali prihodek. Težava pa so tudi ponotranjeni seksizmi, ki jih nezavedno reproduciramo: da so ženske matere, da so nekaj šibkejšega, bolj čustvenega … Premierka je občutila, koliko več pogledov in presojanja je deležna samo zato, ker je ženska.

Dr. Žiga Vodovnik

Dr. Žiga Vodovnik, doktor političnih znanosti, je bil v času doktorskega študija raziskovalec na Bostonski univerzi, podoktorski študij je opravljal na Harvardu, zadnja leta pa je tesno sodeloval z velikanoma ameriške kritične misli Howardom Zinnom in Noamom Chomskim. Danes predava na Fakulteti za družbene vede o ideologijah, družbenih gibanjih, zgodovino političnih idej in teorijo demokracije.

Katja Perat

O svoji zadnji pesniški zbirki Davek na dodano vrednost, o usodi poezije v 21. stoletju, o mladi generaciji (pesnikov), o mačehi Evropi, o tem, zakaj je umetnost družbeno pomembna, pa tudi o tem, komu maha v zadnji pesmi iz svoje najnovejše zbirke.
Katja Perat (1988), diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Filozofski fakulteti, je s pesniškima zbirkama Najboljši so padli (2011), ki je bila izbrana za najboljši literarni prvenec, in Davek na dodano vrednost (2014) ter z recenzijami knjig, ki jih piše za Air Beletrino in Poglede, postala prepoznaven glas mlade generacije književnikov. V pesmih kritično obravnava slovensko literarno srenjo, usodo poezije in umetnosti in tudi družbene pojave. Njene pesmi iz prve zbirke so uvrščene v antologijo slovenske poezije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ki je izšla ta mesec. Nekateri kritiki pravijo, da je v svojih zapisih cinična, vendar – kot je razvidno iz pesmi v zadnji zbirki – verjame v lepoto, ljubezen in solidarnost. Predvsem pa v avtonomijo umetnosti in umetniške besede, saj je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode. Znotraj tega prostora je mogoče reči karkoli, in to možnost je modro izkoristiti«. To pa Peratova artikulirano, jasno in kritično tudi počne.

Laibach

Laibach je prekinil molk – z novim albumom (Spectre), ustanovitvijo nove stranke (Spectre), masivno svetovno turnejo, med katero si je z odločno besedo pokoril več kot 30 mest, od Berlina do Hongkonga, in temle intervjujem, ki je člane skupine ujel nekje v Skandinaviji, kjer so bratom Vikingom ravno razlagali, da Final Countdown ni le metafora, ampak da se je končno odštevanje res začelo.

Joseph A. Mussomeli

Ameriški veleposlanik v odhajanju Joseph A. Mussomeli je v Sloveniji odprl novo poglavje diplomatske prakse. Naredil je vse tisto, kar naj bi v diplomatskih priročnikih veljalo za strogo prepovedano. Za začetek je Slovenijo, državo gostiteljico, označil za državo pubertetnico. Potem je poskušal sestaviti vlado narodne enotnosti. Nato je združenje borcev označil za »ozko skupino ljudi«, slovensko osamosvojitveno vojno za prelahko, Boruta Pahorja za ne preveč pametnega politika in Jankovića za slabega poliglota. Nad njegovo kavbojsko diplomacijo se sicer lahko zgražamo, a je hkrati po svoje tudi simpatična. Ta teden je recimo Mussomeli z vsemi diplomatskimi častmi obiskal prvo evropsko romsko restavracijo v EU, kamor doslej ni zašel še noben slovenski politik. Nato pa je, kot za šalo, na ograji veleposlaništva odkril še spominsko ploščo v čast žrtvam vseh totalitarnih režimov.

Alenka Bratušek

V času intervjuja je bila politična usoda Alenke Bratušek in njene vlade negotova. Bo na kongresu zmagala proti Zoranu Jankoviću ali se bo morala umakniti? Med pogovorom je bila na trnih, a kljub temu skoncentrirana in pozorna. Poskušala je dati vtis samozavestne voditeljice, ki ji je v enem letu uspelo rešiti državo pred stečajnimi upravitelji. Proti koncu pogovora je pisarno stresel potres. Strop je zaškripal, leseni elementi v šestem nadstropju vladne palače so zaječali, tla so za hip vzvalovila. Njeni sodelavci so pohiteli po stopnicah, proti pritličju. Bratuškova ne. Sprehodila se je po pisarni. Se pošalila, ali bi bila kaj bolj varna, če bi nanjo legel varnostnik, in nadaljevala pogovor. Nato je odšla v parlament odgovarjat na poslanska vprašanja.

Dr. Gorazd Kovačič

Dr. Gorazd Kovačič (1977), profesor na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, se raziskovalno ukvarja z različnimi temami s področja socialne in politične teorije ter z evroatlantskimi povezavami. Naslov njegove doktorske naloge je Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji družbe.

Anja Štefan, pravljičarka

Anja Štefan je danes v svetu otrok in staršev sinonim za dobro pravljico. Išče jih v ljudskem izročilu, jih prireja, hkrati pa tudi sama piše pravljice, sestavljene iz dialogov, ki jih znajo otroci – zaradi njenega poetičnega jezika – na pamet. Poleg tega je izvrstna pripovedovalka. Leta 1998 je zasnovala Pripovedovalski festival Pravljice danes, ki ga s tričlansko ekipo vodi še zdaj.

Simon Vrhunec

Simon Vrhunec, sicer magister ekonomije, je po osnovni izobrazbi strojni inženir. Svojo kariero je začel v letalstvu, v Adrii Airways. Leta 1997 je prišel v zdravstvo na pobudo Dušana Kebra. Tedaj je Vrhunec je sprva postal njegov pomočnik pri vodenju ljubljanskega kliničnega centra, ko je Keber leta 2000 postal minister, pa državni sekretar na ministrstvu za zdravje. V tistem času je prišlo tudi do prvega večjega spopada z lobiji. Izbruhnila je afera z nakupom dragih operacijskih miz. In v tistem času se je zgodil tudi zadnji poskus zdravstvene reforme.

Nataša Pirc Musar

Moj cilj je javni RTV vrniti kredibilnost. Biti mora najboljša in ne samo največja medijska institucija v Sloveniji. Kapital so vedno ljudje. Bila sem zgrožena nad poročilom sveta delavcev o tem, kakšno vzdušje vlada v hiši. Zaradi recesije in zaradi sistema plač v javnem sektorju, kamor sodi tudi nacionalna RTV, je ljudi težko motivirati z denarjem. Zato bo moja naloga motivirati tiste, ki morajo motivirati tiste pod seboj. Pogovorila se bom z vsakim vodjem, videla, ali imajo ideje, elan, ali so pripravljeni slediti moji viziji ali pa so tudi sami med tistimi, ki se izogibajo odgovornosti. Ne gre le za odgovorne urednike, ampak vodje 70 ali 80 oddelkov. Brez njihove pomoči bi bila moja vizija res misija nemogoče.

Dr. Dušan Plut

Dr. Dušan Plut (1950), geograf, ekolog in zgodovinar, je bil leta 1989 prvi predsednik Zelenih Slovenije. Njegova stranka je vstopila v Demosovo vlado in leta 1990 je bil izvoljen v predsedstvo RS. Zelene je vodil do leta 1993, takrat pa je stranko, v kateri so se začele uveljavljati desne politične težnje, zapustil, saj je prepričan, da mora zelena paradigma vključevati tudi socialno pravičnost. Nato se je scela posvetil akademski karieri, vendar ostal vseskozi družbeno angažiran intelektualec. Tudi z udeležbo na protestih v času vseslovenske vstaje pozimi 2012/2013.

Andrej Rozman - Roza

Bil sem na protestnem shodu, ki nas je pripeljal v kino Triglav. Ko smo vstopili v prostor, se nismo ukvarjali s tem, ali je to zakonito ali ne. Namen akcije je bil opozoriti na to, kako je neki prostor v središču mesta neizkoriščen. Kasneje me je zaslišal kriminalist, zdaj tožilstvo. Ta obravnava je dokončen razvoj vstajniške akcije – poleg javnosti bodo za neustrezno ravnanje salezijancev s tem prostorom izvedeli tudi njihovi nadrejeni. Zato sem zelo zadovoljen, da so sprožili ta postopek, saj bi sicer vse utonilo v pozabo. Publiciteta, ki smo jo dobili, nekako odtehta kazenski pregon.

Torbjörn Månsson

Tri največje banke v državi – NLB, NKBM in Abanka – imajo po obsežnih lanskih dokapitalizacijah ogromno kapitala, ki pa ga ne usmerjajo v gospodarstvo. Raje igrajo varno igro in presežek denarja vlagajo v državne obveznice, podjetja pa medtem umirajo. To podaljšuje kreditni krč in onemogoča okrevanje gospodarstva. Na potezi je država, ki je stoodstotna lastnica teh bank, meni švedski ekonomist Torbjörn Månsson, nekdanji izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank, zdaj pa svetovalec upravnega odbora te družbe. Månssonova ključna naloga v DUTB je vzpostaviti delujočo ekipo in ustanovo. Pred tem je 18 let delal za ameriško svetovalno družbo Bain & Company, ukvarjal se je predvsem z upravljanjem terjatev, svetoval pa je tudi pri prestrukturiranju podjetij.

Anton Peinkiher: »Absolutno zanikam!«

Anton Peinkiher je bil leta 1993 vodja oddelka varnostne službe na ministrstvu za obrambo. Bil je neposredno podrejen Andreju Lovšinu, tedanjemu direktorju varnostno-obveščevalne službe ministrstva za obrambo (Vomo), in tedanjemu ministru Janezu Janši. Po sporu z Janšo, Peinkihler naj bi nasprotoval politizaciji tajne službe, so ga nekaj mesecev pred zadevo Depala vas premestili na mesto vodje oddelka za organizacijsko-tehnične zadeve, med drugim je skrbel za počitniške dejavnosti na ministrstvu. Bil je degradiran. Nato je odšel z ministrstva, danes je pomočnik direktorja ankaranskih hotelov.

Igor Pison

O režiji dramatizacije romana Angel pozabe, o zagatah slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, o stiskah mladih ter o razmerah v Sloveniji, ki potrebuje intelektualce, ki bi začeli udrihati po elita.
Režiser Igor Pison (1982) je imel zadnje mesece zahtevno nalogo. V ljubljanski Drami so mu zaupali priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Pison je nalogo opravil izvrstno, saj mu je, kot smo videli na premieri v petek, uspelo v dobrih dveh urah popeljati gledalca skozi poetični svet Maje Haderlap in partizanskega boja koroških Slovencev ter pri občinstvu brez hollywoodske patetike zbuditi zanimiv odziv.

James Henry

James Henry, danes glavni ekonomist Mreže za pravične davke (Tax Justice Network), vodilne nevladne organizacije, ki se bori proti davčnim oazam. Dolga leta je bil glavni ekonomist v svetovalnem podjetju McKinsey, lahko pa se pohvali tudi s pomočjo številnim državam pri preiskovanju pranja denarja. Je pisec številnih del, njegova najbolj znana knjiga je Krvavi bankirji, zgodbe iz globalnega podzemlja (Blood Bankers). Z njim smo se pogovarjali, ko se je udeležil posveta Kako vrniti denar, ki ga je pripravil državni svet.

Michael Roberts

Michael Roberts je psevdonim Roberta McKeeja, 67-letnega britanskega ekonomista, ki je zaslovel s spletnim dnevnikom, v katerem pravilno napoveduje vse ključne makroekonomske premike. Že dobrih trideset let je svetovalec v Cityju, finančnem središču Londona, je pa tudi soavtor programskega besedila Britanskega kongresa sindikatov o socializaciji bančništva, v katerem zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bankami. Na povabilo Inštituta za delavske študije je prejšnji teden predaval v Ljubljani.

Tone Partljič

Seveda. Nisem pa začuden nad podpisniki zahteve. Udeležil sem se dveh protestov. Obakrat me na vstajo ni nihče povabil, res pa so me novinarji po vsakem protestu prosili za izjavo. Zato je bilo morda videti, da sem pomemben akter. Na drugo vstajo sem šel zato, ker se mi je pri prvi zamerilo, da so kar vse protestnike razglasili za huligane. Enkrat sem nagovoril množico, ker so me za to prosili. Rekel sem, da nismo drhal, in pozval, naj tisti, ki so prišli, da bi kaj »naštimali«, odidejo in ne uničijo vstaje. Proti Janši nisem pozival, kar mi še očita anonimka, saj mi je on eden manj ljubih politikov in ga zato nimam pogosto na ustih. Facebooka ne uporabljam. Sodeloval pa sem v skupini Skupaj za Maribor, v kateri so se prvič angažirali univerzitetni profesorji, da bi poiskali primernega kandidata za župana. In zdaj me bo Pukšič, ki je bil zaradi izjave, da poslanec ni dvignil roke za lulat, predmet posmeha cele države, zasliševal? Na neki način sem užaljen.

Dr. Marjan Senjur

V začetku tega meseca je Evropska komisija Sloveniji dala črno piko. V državi naj bi obstajala »presežna makroekonomska neravnovesja«, so ugotovili. Slovenija je tako postala edina članica EU, v kateri je do tega sklepa Evropska komisija prišla že drugič, evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn pa je takoj zatem poudaril, da mora Slovenija pospešiti proces privatizacije, s privatizacijo bank v državni lasti vred. O resnosti teh ocen smo se pogovarjali z dr. Marjanom Senjurjem, ekonomistom z ljubljanske ekonomske fakultete, bivšim vodjem fiskalnega sveta (2009–2012), nekdanjim gospodarskim ministrom (1997–2000) in veleposlanikom v Veliki Britaniji (2002–2004).

Milan Dorić - Hanzi

V odprtih arhivih bivše tajne policije SDV je Milana Dorića - Hanzija (1930) odkril Roman Leljak. V zadnjih mesecih ga je predstavljal kot udbovskega morilca, ki je podstavljal bombe, sodeloval pri ugrabitvah nekdanjih emigrantov, ubojih in zastrupitvah in ki naj bi ga Udba za to tudi drago plačevala. Do vrhunca te udbovske histerije je prišlo v začetku februarja, ko je bivši notranji minister Vinko Gorenak na svojem blogu pod naslovom »Hanzi pridržan! To je sramota za Slovenijo« zapisal, da je »danes dopoldan« komuniciral z osebo, ki naj bi mu zaupala, da je policija v Nemčiji »zaslišala in pridržala Hanzija«, saj naj bi s soglasjem Janeza Zemljariča v Celovcu umoril Nikico Martinovića, »le zato, ker je kot cvetličar v Celovcu vsako leto obiskal in okrasil grobove po vojni pobitih Hrvatov«. Minuli teden smo Dorića obiskali v mestu Fürth, blizu Nürnberga, kjer živi v manjšem stanovanju skupaj z ženo in psom.

Ivica Buljan

Ivica Buljan se je rodil leta 1965 v Sinju pri Splitu in je eden izmed najprodornejših gledaliških režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije. V predstavah – od leta 1995 jih je nanizal že več kot 50 – se režijsko dotika nevralgičnih točk družbene stvarnosti.
Na zagrebški univerzi je študiral politične vede, nato pa še francoščino in primerjalno književnost. Bil je novinar pri revijah Polet in Start, pisal je tudi gledališke kritike za Slobodno Dalmacijo. V gledališče, najprej je bil dramaturg v Franciji in kmalu zatem v Ljubljani, je zato vstopil z jasno izdelano poetiko. Ni ga privlačilo gledališče Stanislavskega, pa tudi ne akademska avantgarda, čeprav oboje prevladuje v sodobnem gledališču. Raje je hodil po svoji poti in pri tem uporabljal obsežno znanje iz zgodovine gledališča, filozofije, literature, slikarstva, filma in popularne kulture. O gledališču je predaval na ugledni newyorški šoli La Mamma Ellen Stewart, danes pa je profesor na Nacionalni gledališki akademiji Saint Etienne v Franciji.
Pred 15 leti je skupaj z Robertom Waltlom v Ljubljani ustanovil Mini teater, ki velja za enega izmed progresivnejših gledališč, v njem pa nastajajo eksperimentalne predstave, pogosto v koprodukciji s tujimi gledališkimi hišami. Leta 2009 je za predstavo Macbeth po Shakespearu Heinerja Müllerja, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra, Cankarjevega doma in Novega kazališta Zagreb, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.

Igor Štiks

Igor Štiks je pisatelj, po izobrazbi politolog, najprej pa aktivist. Z družino se je pri 15 letih iz Sarajeva moral preseliti v Zagreb. Najprej je bil literarni kritik. Nato je napisal prvo knjigo Dvorec v Romanji, dobil nagrado in odšel študirat filozofijo v Pariz. Spet je končal knjigo, tokrat Elijev stol, dobil nagrado, postal prevajan avtor po vsej Evropi, in odšel študirat v Chicago. Sledil je Edinbourgh in razpetost med Sarajevom, Zagrebom in danes še Beogradom. S hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom sta zadnja leta redno organizirala festival Subversive v Zagrebu, že leta 2010 pa napisala esej Pravica do upora – uvod v anatomijo državljanske nepokorščine. Je eden glavnih levičarskih mislecev na področju bivše Jugoslavije. Upor v Bosni in Hercegovini je spremljal iz Sarajeva, svojega rojstnega mesta.

Dr. Ljubo Bavcon

Ljubo Bavcon je profesor kazenskega prava, ki ga desnica oziroma Janez Janša prišteva h komunistični kontinuiteti. Bavcon je res dobršen del svojega življenja preživel v času prejšnjega sistema, saj bo spomladi dopolnil 90 let. Ker je že dolgo na svetu, pravi, se spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih ponavljali sedanji politiki. Predvsem glede povečevanja represije, ki vedno vodi v totalitarizem. Meni, da bi lahko imel nepremišljen lov za storilci gospodarske kriminalitete na dolgi rok slabe posledice za družbo.

Vesna Stanković Juričić

Urad je po zakonu pristojen, da preverja, ali kolektivne organizacije, ne samo Sazas, opravljajo svoje naloge skladno z zakonom. Nadzor je permanentna dejavnost in ne enkratno dejanje. Na področju kolektivnega upravljanja poteka 77 nadzorstvenih postopkov pri vseh petih organizacijah, ki spadajo v našo pristojnost. Preverjamo zakonitost promocijskih skladov, skladnost statutov z zakonom, skladnost opravljanja dejavnosti z izdanim dovoljenjem urada in ustreznost porabe zbranih sredstev za stroške pravnega svetovanja, zastopanja pred sodišči …

Luka Mesec

Luka Mesec je eden od vidnejših članov Iniciative za demokratični socializem, ki je te dni skupaj z Demokratično stranko dela in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije – TRS – predstavila Združeno levico, koalicijo levih strank in skupin, ki se povezujejo za skupni nastop na evropskih volitvah. Intervju je potekal na gledališkem odru, v soju luči, Luka Mesec je bil na začetku pogovora zadržan, previden, a hkrati svež – stvari, o katerih je govoril, so drugačne od običajne sivine nevsebinskih fraz politikov na oblasti. Ideja koalicije je preprosta: v Sloveniji želijo obuditi levo politiko in na dolgi rok, skupaj s sorodnimi strankami Evropske levice, zgraditi socialistično Evropo. Kljub mladosti je bil Luka Mesec neposreden, edina možnost za obstoj Evrope je velika reforma njenega ustroja, gospodarskega in političnega sistema. »Zadnjih dvajset let, v Evropi celo precej dlje, nam vladajo liberalci in konservativci. Oboji so padli na izpitu zgodovine. Skrajni čas je, da si svojo priložnost izborimo socialisti,« pravi. Povsem enako naj bi veljalo za Slovenijo.

Marko Pavlišič

Kaj pomeni biti Tina Maze, je po dveh zlatih olimpijskih kolajnah, ki ju je osvojila, jasno vsakemu Slovencu. Tina je najboljša na svetu. Za tem uspehom je trdo delo. Slovenija bi lahko pri vprašanju indijske konoplje pokazala precej več poguma. Odpraviti bi morali večidel neutemeljene družbene strahove, povezane s konopljo. Postali bi lahko zastavonoša na tem področju v Evropi ali pa vsaj v Južni Evropi.

Janez Zemljarič

Janez Zemljarič (1928) je bil eden izmed najpomembnejših slovenskih politikov. V letih od 1973 do 1978 je vodil Službo državne varnosti (SDV) – t. i. Udbo –, nato je bil do leta 1980 slovenski notranji minister, do leta 1984 predsednik slovenske vlade in v letih od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta.

Ljudmila Novak

Poslanci Nove Slovenije so v parlamentu podprli vladni predlog zakona o dostopu do arhivskega gradiva in s tem povzročili ogorčen odziv SDS. Razglasili so jih za izdajalce, očitali so jim, da so Kučanovi agenti. Ljudmila Novak ni molčala, v intervjuju za Mladino je Janšo razglasila za manipulanta, destruktivnega politika, za človeka, ki ni prihodnost slovenske politične desnice. Prenesljivo, bi rekli eni, končno je spregledala, bi dodali drugi.