• Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Pod črto

    Resnic je na kupe

    Neverjetno, kako in koliko se ljudje prepirajo v iskanju resnice. Ali pa v zatrjevanju, da jo edini obvladajo, eno samo in absolutno. Resnic je seveda nič koliko. Vsaka javna oseba se sklicuje na kako, jo brani in obenem zaničljivo zavrača resnice drugih. Tudi narodi imajo po več resnic, sprti slovenski politični strani dve, in vsaka je dobro zavarovana.

  • Kovač: Kaj govoričijo?

    Razumevanje makroekonomskih agregatov dobiva v sedanji krizi nove razsežnosti. V teoriji o mikrotemeljih makroekonomije govorimo že desetletja. Toda eno je teoretski kvas, drugo pa je konkretno razumevanje vplivov podjetij na gospodarsko stanje v državi. Applov iPhone naj bi s poslovno verigo prispeval pol odstotne točke k rasti ameriškega BDP-ja v zadnji četrtini leta. Velja tudi nasprotno. In to je naš problem z Elanom, bankami, gradbeništvom, stanovanji ... Vlade puščajo propadati cele panoge in podjetja, nihče si ne želi mazati rok s konkretnimi posli. Ponavljamo staro neoliberalno mantro, da vse rešuje trg in da so za poslovne polome odgovorni lastniki in menedžerji podjetij. Toda vse skupaj je predvsem mešanica neznanja, nesposobnosti in politične poniglavosti.

  • Jože Vogrinc

    Jože Vogrinc

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Javna pamet

    Po demonstracijah

    Demonstracije, kakršne so na Kongresnem trgu v Ljubljani prejšnjo soboto in povsod po Evropi v teh dneh obsodile oblastnike zaradi hlapčevstva velekapitalu in ukrepov, ki povečujejo revščino in neenakost med ljudmi, so temeljni in elementarni izraz volje ljudi. Pomembne so najprej zato, ker ljudje lastno stisko nehajo skrivati in razočaranja in jeze ne izživijo na samem, nad sabo in svojimi bližnjimi, pač pa ju izrazijo skupno. Vidijo, da niso sami in da solidarnost živi. To jim da pogum, da javno izrečejo, kar mnogi mislijo le zasebno. Minimum poguma, udeležiti se javne manifestacije, kjer skupaj povemo, kako čutimo in kaj mislimo, je nujen, da prepoznamo in začutimo moč, ki jo imamo, če delujemo skupaj.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Kolumna

    Ljudstvo brez stranke

    Pritisk na oblast je upravičen, koristen in nujen, saj brez njega ne bo potrebnih sprememb, ampak samo pospešeno pogrezanje. S tega stališča je zborovanje na Kongresnem trgu posredovalo mešana sporočila. Slabo je bilo, da na njem ni bilo vseh pomembnih sindikatov. Sindikati, in to složni, so nenadomestljivi, pri protestih še zlasti. Zbobnajo lahko veliko množico z vseh koncev države, lahko uveljavijo referendume, so del socialnega dogovarjanja. Brez njih bi bil naš kapitalizem še surovejši. Hkrati pa branijo interese samo dela delovne sile in deloma tudi status quo.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Pamflet

    Enaki pred sodiščem

    »Kriminalne organizacije italijanskega juga so najbolj dobičkonosno italijansko podjetje. Bolj donosno od avtomobilskega velikana Fiat. Na leto obrnejo za 130 milijard evrov poslov. Mafijske organizacije so kot rak, ki razjeda jug države. S svojimi milijoni podjetji, v katerih perejo denar od trgovine z mamili, so se razširile v druge dele Italije in v druge evropske države, kjer s svojo narkotrgovino zastrupljajo zakonito gospodarstvo.« Tako v svoji knjigi »Oblast brez obraza« predstavi delovanje italijanske mafije novinarka Mojca Širok.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Dva leva

    Zakaj na volitve?

    Če bi imeli neko normalno situacijo, bi bilo bolj ko ne vseeno, kdo je predsednik. Razlike v slogu in še zlasti v psihološkem profilu obeh kandidatov so ogromne, a vseeno ne bi bilo usodno, če bi prišlo do zamenjave. Toda prilike v deželi so vse prej kot normalne. Živimo v stanju na pol izrednih razmer, dramatičnih turbulenc.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Uvodnik

    Sploh vedo, kaj so naredili?

    Včasih velja pokukati v kakšno sosednjo državo ali pa si vsaj priklicati v spomin spodrsljaj kakšne druge – da se lahko sploh zaveš, kaj se dogaja v tvoji. S kakšno pravico pa smo se na primer Slovenci zabavali nad sodobno Madžarsko Viktorja Orbana, kjer drugače misleče preganjajo, odstavljajo direktorje gledališč in ustavno zapovedujejo zvestobo državi, ko pa smo pri nas prišli tako daleč, da policija v državnem zboru preverja pristnost podpisov poslancev – ne kogarkoli, temveč poslancev! –, pri čemer ti ves čas vztrajajo, da stojijo za tistimi podpisi?