• Nacionalni pogovori, z zastavami

    Nedavno, pred desetimi dnevi, se je na starodavnih Hradčanih, ponosnem praškem gradu, ki ga je za moderne češke predsednike urejal tudi Plečnik, zgodilo nekaj novega. Poleg češke zastave je nenadoma zaplapolala zastava Evropske unije, katere navzočnosti si, domnevam, ne bi upal nasprotovati noben naš politik. Čehi pa so doslej imeli predsednika nacionalnega čudaka – Klausa – in pod njegovim predsedstvom je nad Hradčani vihrala samo češka zastava.

  • Narobe svet

    Slovenija se je v teh dneh znašla na straneh uglednega britanskega The Economista. To je običajno dokaz, da gre nekaj narobe, sicer nas tam ne bi bilo. Sporočilo je sovpadalo z aprilsko objavo letnega ekonomskega poročila OECD in vrsto medijskih objav o Sloveniji kot morebitni novi žrtvi dolžniške krize. EU je po januarskem zatišju februarja doživela italijanski volilni šok, marca smo imeli Ciper, aprila je udarila portugalska sodba ustavnega sodišča proti varčevalnim ukrepom. Potem se je nam in drugim zgodila tudi Slovenija.

  • Jože Vogrinc

    Jože Vogrinc

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Javna pamet

    Skromen predlog za dokončno rešitev vseh težav slovenske države

    Finančni strokovnjaki, od gospodarjev IMF in OECD prek EU do Financ, Odmevov in Pogledov Slovenije, soglašajo: naša (hm?) država mora takoj pomiriti finančne trge, potem pa sanirati banke. Prvo naredi tako, da vnese v ustavo fiskalno pravilo, drugo tako, da hitro proda, kar bo le kdo hotel kupiti od državnega premoženja. Z drugim dejanjem spodnese gospodarski temelj za samostojno politiko, s prvim odpoved samostojni politiki vpiše v ustavo. Z obojim skupaj postane Slovenija marksistična država. Ravna namreč po znamenitem nasvetu iz filma bratov Marx: človeku, ki je zašel v finančne težave, svetujejo, naj si najame advokata, in ko dojame, da bo potem še zmeraj v težavah, ga prepričajo, da bo imel vsaj advokata. Slovenija je na točki, ko se država odpoveduje materialnim možnostim za vpliv na blaginjo državljanov in lasten obstoj, obenem pa v ustavo vnaša kot prvo skrb blaginjo svojih upnikov, »finančnih trgov«. Kaj nam ostane? Nam nič. Ostane pa država.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Kolumna

    Silobran

    Leta 2004 je bila Slovenija še odličnega zdravja. Potem so prišle tri slabe, kar katastrofalne vlade. Janša je pregrel gospodarstvo, povečal zadolženost Slovenije do tujine z nič na 10 milijard in sprožil tajkunstvo. Za njim sta skoraj hkrati prijezdila kriza in Pahor. Vlada je mečkala in zamujala, nazadnje pa zlasti po krivdi SDS in sindikatov padla skupaj s pokojninsko reformo. Nato nova nesreča – Janša drugič. Grožnje z zategovanjem pasu so nas pognale v recesijo, oblast je družbo sistematično strašila, del te nore strategije so bile tudi komaj verjetne izjave JJ in Šušteršiča o naši grški poti, zanič bankah, skorajšnjem bankrotu. Oba sta – brez resnih kritik – prav kriminalno strašila domače varčevalce in naravnost vabila mednarodne špekulante.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Pamflet

    Gospa čas

    Po zadnji anketi časnika »Delo« je priljubljenost nove vlade višja od najvišje podpore, ki jo je kdajkoli dosegla druga Janševa vlada. Torej trenutek za premislek o kapacitetah ministrske predsednice Alenke Bratuškove.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Socialdemokrati imajo težave

    Socialdemokrati imajo težave. Slej ko prej sami s seboj. Z lastno identiteto; z moteno samopodobo in realitetno kontrolo. Dolgoletni predsednik se pogovarja z zlato ribico. Aktualni predsednik pa se prepira sam s seboj. SD pa medtem vztrajno ponavlja neumnosti. Zato je pretežni del svojega parlamentarnega obdobja životarila. Imela je en dober trenutek, ki pa ni bil posledica dobrega dela in dobre politike, ampak slabega trenutka konkurence na levici; namreč samodestrukcije in posledičnega razpada stare liberalne demokracije.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Uvodnik

    Odtegnitev

    Jurij Gustinčič je pred kratkim v svoji kolumni opozoril na hecno – prijazno rečeno – značilnost Slovencev: da tujce vedno sprašujemo, kaj jim je bilo najbolj všeč v Sloveniji. Ni dvoma, da jim je bila Slovenija všeč. Misliti drugače, da morda Slovenija ni najlepša dežela na svetu, je malodane bogokletno.