Jurij Gustinčič

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Pod črto

Dva milijona, nekako

Ob osamosvojitvi smo sklenili, da nas je dva milijona. Pred tem smo desetletja živeli z nekoliko manjšim številom, ni nas zelo motilo, razen bistvenega spoznanja, da smo enkrat za vselej majhni. Majhni, pa kaj. Še takrat nas ni motilo, ko smo nekatere ljudi izbrisali in nas prav gotovo ni bilo več dva milijona. So še manjši narodi in manjše države, tudi v Evropi. Kaj moti Estonce, ki jih je še manj kot Slovencev, ali Fince, ki jih je, zdi se mi, le dvakrat več. Finci so preživeli orjaški spopad s Sovjetsko zvezo, ki je bila takrat – to sem doživljal osebno, ko sem bil še mlad fant, v Moskvi – imperij. A Finci so ta spopad ne le preživeli, ampak so se kljub kazni v obliki vojne odškodnine, bila je gromozanska, le še bolj razvijali in zdaj so svetovno razviti. Majhnost jih ni motila, prav nasprotno, je eden od razlogov za njihov svetovni uspeh.

Jože Vogrinc

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Javna pamet

Do konca in naprej?

Dva med seboj praktično nepovezana dogodka v slovenski politiki vsak po svoje zahtevata razmislek, kaj se pravi, dosledno ravnati v politiki. Ali to pomeni biti radikalen in iti do konca? In kaj pravzaprav pomeni, biti radikalen in iti do konca: goniti svojo ne glede na to, ali boš s tem dosegel deklarirani cilj ali ne?

dr. Bogomir Kovač

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Gospa molči

Urejanje prostora je očitno travmatična obsesija vseh slovenskih vlad po osamosvojitvi. Razlog je preprost. Urejanje prostora velja za enega temeljev državnosti, pomeni pomemben vir želene politične legitimnosti, je pa tudi pomemben vir proračunskih prihodkov. Na nenavaden način vlada sedaj hiti z legalizacijo črnih gradenj, obljublja sistemsko ureditev prostorske zakonodaje in informacijsko poenostavitev administrativnih postopkov. Pri tem sedanji prostorski minister Omerzel postaja vse bolj podoben Černaču v prejšnji Janševi vladi, tako glede strokovnih neumnosti kot tudi nove sistematizacije prostorskega kaosa.

Janko Lorenci

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Kolumna

Po odstopu

Umik vrha KPK je še zmeraj uganka. Je odstopil, ker namerava vstopiti v politiko? Je računal na množičen protest in lažjo uveljavitev svojih zahtev? Je preprosto utrujen? Je kaj sporno s pravnimi podlagami za delo komisije ali pa ima kdo njenih članov kaj na vesti?

Bernard Nežmah

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Pamflet

Drevesa v senci korupcije

Odstopila je KPK pod predsedstvom Gorana Klemenčiča. Da bi izmerili njeno vlogo, poglejmo v zgodovino preganjanja korupcije. To so počele različne komisije pod različnimi imeni in z različnimi pristojnostmi. A kaj je od njih ostalo v kolektivnem spominu?

Vlado Miheljak

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Dva leva

KRJAVELJJ

Kakšen paradoks! V sredo je naslovnici Dela Goran Klemenčič portretiran kot junak, na naslovnici Dnevnika pa kot bedak. Namreč, prvo ga je nominiralo med deset kandidatov za osebnost leta, z obrazložitvijo, da je »predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič državni funkcionar, ki svoje poslanstvo jemlje resno. Letos je s sodelavci objavil poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, iz katerega je bilo razvidno, da dva takrat najmočnejša politika v državi ne moreta zadovoljivo pojasniti izvora osebnega premoženja«.

Grega Repovž

7. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Zadnji krog pekla

Ni dvoma, da nas v naslednjih dneh čaka peklensko odštevanje. Iz dneva v dan se bodo vrstile napovedi, kako je Slovenija na poti v zadnji krog pekla. Zdaj pa je res konec, pravijo, zdaj gremo k Luciferju v večni led. Se spomnite čakanja na sredo, 13. novembra, ko smo pričakovali oceno Evropske komisije o stanju evropskih držav? Komaj smo si oddahnili, zadihali. A ne smemo dihati predolgo. Zato je tu novo odštevanje, zdaj je pred nami petek, 13. decembra. Novi dan D. Prišli smo v deveti krog pekla. Dan, ko bodo postali javni stresni testi slovenskih bank.

N'toko

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Žive meje

Reality šou

V 15 letih nastopanja po kleteh in garažah med Berlinom in Tokiem sem doživel že marsikaj in videl ljudi v njihovih najbolj razuzdanih trenutkih. Ko sem bil šanker na Metelkovi, sem se v zgodnjih jutranjih urah naužil najbrutalnejših pijanskih izpadov ljubljanskih čudakov, se naposlušal najneumnejših pick up linov (ki začuda vedno delujejo), na WC-jih pospravljal najbolj smrdljive telesne izločke (ki se vedno znajdejo povsod drugod kot v WC-školjkah) in videl v grla in nosove steči toliko stimulansov, da bi še predsednika Pahorja vrglo po tleh.