-
Samo dvajset let je imel fant, ki se ni smrtno ponesrečil pri lovljenju športnih rezultatov, ni se gnal za vojaško slavo, ni vzel prevelikega odmerka mamil, ni pijan divjal za volanom niti ga niso »razčefukali« pred kakim diskom. Umrl je, ker je prostovoljno odpravljal posledice žledoloma in si prizadeval, da bi drugi lahko spet živeli, kot da smo v 21. stoletju. Morda je imel dekle, skoraj zagotovo je imel starše, brate in sestre, prijatelje; vsem iskreno sožalje. Ob takih tragedijah celo nam cinikom zmanjka volje, da bi duhovičili.
-
Gledamo posnetke in si mislimo: ne vendar že spet, ne v tej ubogi, izmozgani Bosni, kajti tokratni veliki ljudski upor zbuja upravičen strah, da si bodo to, kar ima zdaj vse značilnosti resnega družbenega, razrednega nezadovoljstva, prisvojili tisti najhujši, nacionalisti. Prvi, drugi in tretji, tisti, ki zavračajo vsakršno možnost, da bi ta država kdaj postala država državljanov, enotna država. Z večno agendo etnično razdeljene BiH so vsi politiki v regiji kot eden zakrakali, da ne gre za družbeni upor, za brezpravne delavce in lačne državljane v Tuzli, Sarajevu, Zenici ... za generacijo mladih brezposelnih ljudi brez prihodnosti, ampak naj bi bili ustanove, v katerih prestoluje kasta postavljačev in bogatunov, v resnici zažigali vandali in huligani iz vedno sumljive muslimanske skupnosti.
-
Kako malo in redko v današnjem svetu omenjajo megalomanstvo. A postalo je del življenja, neizbrisljiv način napredovanja. Malo je pojavov, ki bi se mogli urejati z manj pohlepa po velikopoteznosti. Začnimo s svojo deželo, ki jo nekateri moji novinarski kolegi radi imenujejo državica ali deželica. Ne zato, ker je ne bi imeli radi, le zato, da lahko ugovarjajo in trdijo, da nismo tako majhni, kot se zdi.
-
Dva tedna po katastrofalnem žledolomu, ki je prizadel Slovenijo, je jasno vsaj troje. Naravne nesreče so pogostejše, obsežnejše in nevarnejše kot kadarkoli, naša sistemska pripravljenost nanje pa je izjemno pomanjkljiva. Hkrati krizni menedžment razkriva pomembne slabosti upravljanja strategij, vodenja politik in uresničevanja protikriznih ukrepov. Odpravljamo posledice, slabo pa razumemo vzroke in preventivne korake. Tu ni razlik med obvladovanjem sedanje finančne in ekonomske krize ter naravnih katastrof. In na koncu učinkovitost reševanja naravnih nesreč za zdaj temelji predvsem na civilni družbi, podobno kot se tudi pri sanaciji finančne in ekonomske krize zanašamo na medgeneracijsko solidarnost davkoplačevalcev. Slovenija se v teh dramatičnih razmerah rešuje od spodaj navzgor in ne obratno.
-
Voda, dragocena, dobra, nepogrešljiva voda, se je potuhnjeno spremenila v žled. Narava nam je poslala še eno svarilo. Ob tem se je pokazalo nekaj spodbudnih in nekaj slabih stvari.
-
Rekordna kopica slovenskih medalj na olimpijadi v Sočiju je razveselila množice, ob tem pa velja napraviti primerjavo s politiki. Športniki so dokazali, da so med najboljšimi na svetu, kakšno težo pa imajo premierka in njeni ministri? Nazoren zgled se je pred dnevi dogodil v Münchnu na svetovni konferenci o varnosti, na kateri je sodelovalo več deset predsednikov in premierov, med njimi tudi predsednica vlade Alenka Bratušek in obrambni minister Roman Jakič. Sodelujoči so razpravljali na številnih panelih, toda slovenska predstavnika nista sodelovala niti v eni ekipi panelistov. Tam so bila seveda velika imena svetovne politike, od legendarnega Helmuta Schmidta do Henryja Kissingerja, tako da je za slovenski par zmanjkalo odra. Kaj sta potem tam počela?
-
Krasno. Medtem ko se gasilci, civilna zaščita, vojska in tisoče prizadetih občanov borijo z morda najhujšo vremensko ujmo vseh časov, da bi zagotovili oz. obnovili vsaj temeljno dobrino sodobnega časa – elektriko, se boljševik Janša, sledeč modrosti velikega učitelja, ukvarja z drugim pogojem razvoja – z opismenjevanjem svojih partnerjev.
-
Vladi je treba čestitati k izbiri kandidata za gospodarskega ministra. Metod Dragonja je profesionalec: vodil je eno največjih družb v državi, bil je že minister za gospodarstvo, in to eden boljših v zadnjih 24 letih. Ve, kaj govori, in govori manj kot povprečni politiki. Je tisti direktor družbe Lek, ki je družbo v veliki meri ustvaril, a je vodil tudi njeno prodajo in kasneje to zadnje zadržano obžaloval. Ve, kaj za nacionalno gospodarstvo pomeni odprodaja družbe, kaj to pomeni za finančne tokove, ve tudi, kaj pomeni, če družba postane zgolj podružnica.