-
Finančna slika države je turobna in negotova. Konec leta 2013 je zaradi bančne sanacije javni dolg presegel 70 odstotkov, javnofinančni primanjkljaj je dosegel skoraj 15 odstotkov, zadolžitve pa še naprej potekajo po tekočem traku. Politiki na vsakem koraku prisegajo na transparentnost, toda razmere še nikoli niso bile manj jasne kot sedaj. Toda nestabilnost bančnega sistema, povezana z zadolženostjo držav in podjetij v evroobmočju, ostaja hkrati tudi osrednje tveganje evropskih integracij. Kakšno je torej politično in finančno sprejemljiva sanacija bank, države in podjetij, kako razdolžiti evroobmočje?
-
Zadnjič sem v centru Ljubljane videl ministra za finance Uroša Čuferja. Ta na videz nepomemben podatek navajam zato, ker me je njegova fizična pojava povsem šokirala. Doslej sem bil namreč prepričan, da je minister Čufer samo hologram, ki ga po potrebi projicirajo na vladnih tiskovnih konferencah ... Kot Tupac na Coachelli. Predstavljal sem si, da je nastal v kaki pisarni evropske komisije ali IMF-a, kjer ga je ustvarila spletna aplikacija, nekakšen Virtual Finance Minister Generator. Če obstajajo že smartphone aplikacije, ki proizvedejo virtualno punco, s katero lahko hodiš na zmenke in se celo poročiš, zakaj ne bi imeli tudi virtualnih finančnih ministrov, ki režejo državne izdatke in privatizirajo? Drugače si nisem znal razložiti, kako je lahko minister tako na las podoben vsem drugim finančnikom perifernih držav, ki ne glede na situacijo soglasno zagovarjajo identične ekonomske ukrepe.
-
Slovenija dobiva novo, socialistično stranko. To je dobro. Drugje v Evropi socialisti niso strašilo kot pri nas. Vendar so vse večje socialistične ali socialdemokratske stranke socializem opustile in se sprijaznile z neoliberalizmom. Socialdemokratski zgodovinski kompromis – soglasje za tržno gospodarstvo, zasebno lastnino in parlamentarno demokracijo v zameno za socialno državo – je izvotljen, politika, tudi leva, je omogočila prevlado kapitala.
-
Deževanje medalj na olimpijadi v Sočiju je poleg evforije prineslo tudi poziv hokejskega selektorja Matjaža Kopitarja, da bi morali v državi zgraditi še pet novih drsalnih dvoran. Brez množičnosti pač ni svetle prihodnosti hokeja.
-
Ni nujno, da so razhajanja vedno slaba. Denimo trenutno razhajanje na desnici. Če so doslejšnja razhajanja desnici praviloma škodila, se morda sedaj obeta veliki preobrat. Spomnimo se samo tragičnega razhoda med SLS in SKD takoj po združitvi v potencialno veliko stranko leta 1999, ki naj bi spremenila, tako rekoč »normalizirala« razmerja na parlamentarni politični sceni.
-
Večina sedanjih slovenskih politikov se s politiko ukvarja manj časa kot večina političnih analitikov v slovenskih medijih. Ko je Ali Žerdin pisal o politiki, Karl Erjavec ni še niti pomislil nanjo. Ko je Bogomir Kovač postal kolumnist Mladine, je Alenka Bratušek pisala diplomo. Ko je Vlado Miheljak napisal prvi komentar, si je Vinko Gorenak še vsak delavnik zjutraj na glavo posadil miličniško kapo. Ervin Hladnik Milharčič je bil že veteranski vojni poročevalec, ko je Zoran Janković še vodil gradnjo garažne hiše v Portorožu.
Iskanje brez piškotkov ni možno
