-
Tistega dne je bila hrvaška predsednica na obisku na Poljskem, pa je skočila še v Auschwitz in se udeležila počastitve dneva spomina na žrtve holokavsta. Tistega dne sem brala knjigo Treblinka – pot v temo Gitte Sereny, čudovito delo o prebujanju nemškega nacizma in njegovih strahotnih posledicah. Tistega dne je novi hrvaški premier v parlamentu imel kratek govor o fašizmu, ki se menda ne sme ponoviti, predsednica države pa je na Poljskem ganjeno dejala, da moramo vsi skupaj preprečiti, da bi se še kdaj zgodilo kaj tako strašnega. Brala sem, kako so v okolici Varšave nastajala taborišča za iztrebljenje Judov. Sobibor, Treblinka, Belzec … Kot sklepno dejanje nacistične propagande, ki se je začela že leta pred tem.
-
Bančna unija je januarja 2016 odprla novo poglavje reševanja evra, dolžniške krize in dokazovanja, da »več EU« rešuje njeno prihodnost. S seboj prinaša centraliziran bančni nadzor in skupen reševalni sistem za problematične banke, namesto davkoplačevalcev bodo zanje odgovorni predvsem lastniki in varčevalci. Tako bančna unija postaja ekonomsko največja in politično najbolj tvegana institucionalna rešitev od začetka finančne krize jeseni 2008. Banke so v EU hipertrofirane, postale so del nedorečenosti evra in neznosnega pohlepa finančnega kapitalizma. Toda spremembe bančnega režima za zdaj pomenijo bolj zadnji žebelj v krsto evra kot njegovo vnebovzetje.
-
Begunska kriza prinaša močan okus po surovi prihodnosti in še krepi prevladujoče občutje na Zahodu (v Ameriki in Evropi) – tesnobo, pomešano z arogantnostjo pojemajoče moči, stare slave in še živega prepričanja, da se mora svet oblikovati po zahodnih vzorcih, ker so pač najboljši. Najrazvitejši del sveta se boji nazadovanja in konca svoje globalne prevlade.
-
Potem ko je premier Miro Cerar, ml. po šolsko ocenil svoje ministre in ugotovil, da vsi dobro opravljajo svoje delo, se velja vprašati, kakšen tip vladavine je uveljavil v poldrugem letu svojega mandata?
-
Pravzaprav smo potrebovali kar veliko časa, da smo dojeli, da napredek ni nujno enosmeren, da vselej znova lahko zapademo v regres, dekompenzacijo, v stanje, za katero smo bili prepričani, da smo ga za vedno presegli. Dogajanja v zadnjem času reaktualizirajo tesnobno slutnjo, da je možen ponovni vzpon fašizma. In celo vojne v Evropi ni mogoče v celoti izključiti. Srhljivo spoznanje za tiste, ki smo verjeli v združeno Evropo, ki ob vseh hibah, nedoslednostih, dvojnih kriterijih vendarle vzpostavlja temelje pravne varnosti, zdravstvene in socialne zaščite in demokratičnih standardov. Vsaj za tiste, ki so vključeni v evropski imperij svobode in demokracije. Manj za tiste, ki trkajo na vse bolj zaprta hišna vrata. No, ne bomo ravno dočakali fašizma v estetiki tretjega rajha, ampak so možni (in ponekod že delujoči) modeli postmodernega totalitarizma, ki znotraj formalnega okvira demokratičnega ustroja vršijo avtoritarno, protidemokratično in protiliberalno prakso. Pač, nekakšen fašizem v civilni obleki.
-
Res, kje pa je OZN? Kaj so že modre čelade? Svet je danes v resnici že čisto drug, a spremembe so ravno dovolj počasne, da kot skuhane žabe spregledamo, kaj vse se je spremenilo. Toda še pred petnajstimi leti se nobeno mednarodno posredovanje ne bi zgodilo brez vsaj resnega preigravanja v varnostnem svetu. No, razlogov za izgubljeno vlogo OZN je več, med njimi zagotovo Jugoslavija in njen razpad. Takoj zatem pa že napad voljnih na Irak.
Iskanje brez piškotkov ni možno
