-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Dva leva
»Dobili bomo tretjo svetovno vojno, če bomo poslušali Hillary Clinton ... Ne bojuješ se več le proti Siriji, ampak proti Siriji, Rusiji in Iranu, drži? ... Rusija je jedrska država, a država, kjer jedrske bombe delujejo v nasprotju z drugimi državami, ki samo govorijo.« — Donald Trump nima najboljšega mnenja o protikandidatki
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Pamflet
Ne bomo dovolili zlorabljanja!
Pred dnevom spomina na mrtve se je predsednik skupščine Milan Brglez poklonil pred spomenikom na Cviblju, ki obeležuje 2.200 ubitih partizanov, nekaj dni kasneje pa je položil še venec pri rovih na Zgornji Bistrici, kjer so člani nekdanjih partizanski enot po vojni pobili iz zagrebli večjo skupino svojih nasprotnikov.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Kolumna
Naši ljubi katoliški cerkvi (KC) je bilo po osamosvojitvi z denacionalizacijo bolj ali manj podarjeno velikansko premoženje (glej članek B. Mekine v prejšnji Mladini). Potem se je šla kapitalista, doživela v Mariboru obupen finančni polom, ga prevalila na grbo državljanov, zdaj pa zahteva visoke odškodnine za nerabo dodeljenih ji zemljišč. Kakšna je cerkev, ki ravna morda zakonito, a brezsramno?
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Ekonomija
Ceta, prostocarinski sporazum med EU in Kanado, sodi med značilne izdelke sodobnega političnoekonomskega multilaterizma in hiperglobalizma. V njih se državna ekonomska suverenost umika globalnim korporativnim interesom, demokracija pa manipulativnim praksam političnih elit in intelektualni bedi ekonomske stroke. Zato Ceta ne glede na protokol potrjevanja sporazuma zaključuje svoj neslavni krog. Ekonomski sporazum brez politične legitimnosti in strokovne racionalnosti ne more normalno preživeti. Valonci in z njimi Belgija so tokrat nastavili simbolno kritično ogledalo tej perverznosti. Upor z razlogom, ki je spet pokopal lažno upanje preživetja obstoječe EU. Cerarjeva vlada pa je tudi tokrat povsem odpovedala.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Uvodnik
Evropska politika – tako na ravni unije kot držav – je bila šokirana, ko so 24. junija letos Britanci izglasovali odločitev, da zapustijo unijo. Sledili so intervjuji in analize vodilnih evropskih politikov, da je to sporočilo Britancev hkrati tudi opozorilo in obveza, da mora evropska politika bolj prisluhniti državljanom evropskih držav, da mora začeti slediti njihovim interesom, uvideti, da je to najprej unija, katere namen je blaginja državljanov, ki v njej živijo. Da, razumeli smo, ljudje imajo občutek, da evropska birokracija naprej sledi interesom same birokracije, potem mednarodnih korporacij, državljani evropskih držav pa pridejo šele na koncu. Kesanje na kesanje. Poklapani so hodili po Evropi vodilni evropski politiki, se posipali s pepelom, predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz sta govorila o zgodovinski odgovornosti do državljanov Evrope, da jim povrnejo zaupanje v Evropo.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Hrvaška
Pravijo, da se zdaj na Hrvaškem spet laže diha. Da se nam s prihodom Andreja Plenkovića na čelo vlade nasmiha lepša prihodnost, saj naj bi bil novi premier pasiviziral svojo radikalno desnico, resda zgolj na formalni ravni, s tem, da se je odrekel neofašistični ikoni, ministru za kulturo Zlatku Hasanbegoviću. V praksi pa se je temeljito potrudil, da v vladi ne bi manjkalo podobnih modelov. Minister za zdravstvo je pred časom obiskal grob ustaškega poglavnika Anteja Pavelića, podobna ideološka nagnjenja niso tuja niti novemu ministru za izobraževanje, ki je sicer nagnjen k prepisovanju »svojih« znanstvenih del. Doktrina ultrakonservativizma ne le da ni poražena, pravkar so jo predstavili kot temelj nove oblasti. To se je zgodilo na večdnevnem obskurnem »festivalu« neomajnih nasprotnikov sekularizma in človekovih pravic, ki ga je odprl Davor Stier, premierova desna roka in minister za zunanje zadeve. Zato v resnici ni razloga za navdušenje, ki ga je od Bruslja do Beograda povzročil prihod novega človeka na čelo hrvaške vlade, predvsem zato, ker se po osmih mesecih popolne norosti in fašističnega divjanja radikalne desnice vsaka sprememba zdi boljša, kot v resnici je.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Ihta
Ah, Melanija. Ah, mediji. Ti v strastni želji, da bi bili izvirni in duhoviti, cvetličijo in krasijo in zato sploh ne znajo več reči »Japonska«, temveč je treba poetično zaokrožiti frazo o »deželi vzhajajočega sonca«, kar je duhovito samo kakih stokrat, potem pa ne več. Podobno se je Donald Trump spremenil v »najslavnejšega slovenskega zeta«, kar je duhovito približno tako, kot je duhovit sam. Jaz pa, nesrečnica, sem ves čas mislila, da radio in nacionalka tu streljata mimo, ker Melaniji pripisujeta več pomena in teže (več teže, kaj hujšega za manekenko!), kakor ju v resnici ima, dokler se mi med zadnjim televizijskim soočenjem Donalda Trumpa in Hillary Clinton niso odprle oči in sem spoznala, da Melanija verjetno odločilno vpliva na možkove javne nastope: delala sem ji krivico, fej me bodi. Najodmevnejša izjava, s katero je pred kamerami postregel Trump, je taka, kot da bi zrasla na slovenskem zelniku: zagotovo mu jo je prišepnila ženka.
Iskanje brez piškotkov ni možno
