-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Ekonomija
Politični populizem je tihi zmagovalec evropskih volitev, kljub porazom Hoferja, Wildersa in Le Penove v zadnjih šestih mesecih, brexit in Trump lani potrjujeta njegov vzpon. Zahodni svet se utaplja v političnem kaosu, liberalna demokracija in tržna ureditev razpadata, vsake nove volitve ogrožajo projekt EU. Populizem je očitno odgovor na negotovost sodobne politične in ekonomske krize, tako z leve kot desne. Pomeni bolj družbeno patologijo kot zdravilo, odvisen je od politikov in manj od politik. Populistični prijemi so enako nevarni kot izpraznjena politika sredinske normale. Ksenofobni radikalizem in neoliberalni formalizem nimata odgovorov za ključne probleme sedanjega časa. Zato ni EU ob zmagah »pravih« nič bližje reševanju evra, schengenskih meja, prekarnosti dela in regulaciji kapitala.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Hrvaška
Nagradno vprašanje se glasi, ali Hrvaška sploh ima vlado. No, katerikoli tekmovalec na tem kvizu bi si z odgovorom le težko prislužil bogato nagrado, kajti odgovor se preprosto glasi da in ne. Da, če pod oblastjo razumemo uzurpatorske in diktatorske metode, in ne, če upoštevamo, da premieru z ničimer ni uspelo dokazati, da ima še vedno parlamentarno večino. V resnici je nima, zato se nejasna kronologija razpada koalicijske vlade zgolj nadaljuje, parlament je prekinil delo, manjši koalicijski partner Most se je umaknil v opozicijo, institucije se gibljejo na robu zakonitosti, toda HDZ je, ne meneč se za ceno svoje odločitve, ostala na oblasti. Maska domnevno proevropskega premiera pa je padla tisti hip, ko je s severnokorejskim ukazom zamenjal štiri ministre iz partnerskega Mosta samo zato, ker so se pridružili zahtevam opozicije po odpoklicu ministra za finance Zdravka Marića.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Žive meje
»Kakšno glasbo poslušam? Čakaj, ti bom pokazal kak video …« Prijateljica, 23-letna prodajalka, ki je glasba sicer ni zanimala kaj preveč, je na vljudnostno vprašanje dobila podobno predstavitev japonske avantgarde kot vsi drugi, ki so pred leti z mano načeli pogovor o umetnosti. Komaj je dobro postavila vprašanje, je iz YouTuba vanjo že kričal posnetek Otoma Yoshihideja, ki v neki sivi garaži s kamnom udriha po električni kitari in iz ojačevalcev izvablja neposlušljive piske. Medtem ko je prijateljica potrpežljivo strmela v prizor na zaslonu z izrazom človeka, ki mu po grlu leze še živa gosenica, sem ji poskušal razložiti metafizične podpomene nojz glasbe. Po reakciji sodeč je nisem navdušil. Ob koncu posnetka mi je namreč postavila le eno vprašanje: »Kakšni ljudje lahko uživajo v nečem tako groznem?« In tako kot vedno sem lahko ponosno odgovoril: »Alternativci!«
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kolumna
Predsednik države je neodvisna institucija in trenutni imetnik te funkcije je najbolj neodvisen v vsej nemajhni trumi politikov. To neodvisnost, svobodo, avtonomijo uporablja slabo, ker ni svoboden v glavi, ker hoče biti znova izvoljen in ker je mahnjen na vsesplošno všečnost. Tak ne more biti kritičen. Kdor danes ni izrazito kritičen do sedanjega brutalnega kapitalizma, ni na strani množic, torej ne more biti dober politik in navsezadnje tudi dober človek ne. Naš predsednik je odvečen strošek in okrasek na vrhu države.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Pamflet
Mediji so oblika demokratičnega nadzora nad oblastniki, čeravno v primeru ameriškega predsednika Donalda Trumpa molčijo tedaj, ko bi morali biti glasni. Ko je pred dnevi odstavil prvega moža FBI, so izpostavljali njegovo samovoljo in njegov vpliv nad tajno policijo. Vsekakor problem, toda nič v primerjavi z nedavnim napadom, ko je ameriški bombnik v gorah Afganistana odvrgel mega bombo, ki naj bi pobila več sto pripadnikov Al Kaide. Takrat je protestiral nekdanji predsednik Hamid Karzaj zaradi pretirane uporabe bombardiranja neznatnega sovražnika. Kar je pomenljivo, saj je bil izvoljen kot prozahodni ljubljenec in ne kot islamist, taliban ali alkajdovec. A zadeva je še bolj fatalna: vprašajmo se, kaj bi se zgodilo, ko bi sile zahodnih zaveznikov aretirale to skupino upornikov? Bi jih na mestu postrelili? – To bi bil zločin. Torej bi jim morali soditi oziroma jih poslati v taborišče za ujetnike. Ko skupino ljudi zgolj zaradi pripadnosti prepovedani organizaciji z magično bombo pobijejo na mah, četudi jim rečejo, da so izdajalci moderne civilizacije, je to zlom prava in človečnosti. Trumpu, ki je bil deležen ostrih kritik zaradi seksizma, gradnje zidu, prepovedi vstopa dela muslimanov v ZDA, množični mediji niso očitali ukaza hladnokrvnega poboja!??
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Dva leva
Desničarjem praviloma manjka humorja. Radikalnim desničarjem ga manjka radikalno. Prepoznamo jih po zadrtosti in zategnjenosti. Od vedno in vselej. Ko je Daniel Cohn-Bendit v nedavnem intervjuju za švicarski Tages-Anzeiger govoril o surovem desnem populizmu Nacionalne fronte in Marine Le Pen, je na provokativno novinarsko vprašanje, ali ni bil v svojem levo-fundamentalnem obdobju tudi on podobno grob populist, to kategorično zanikal, češ »... tudi jaz sem radikalno oponiral, a vedno z nasmeškom na obrazu. V nasprotju z današnjimi populisti nisem bil nikoli prežet s sovraštvom.« A desni populisti in hujskači niso le mrki in sovražni, ampak tudi predvidljivi, nekreativni, šablonski. Že Theodor Adorno je ugotavljal, da so si »izjave raznih agitatorjev, od znanih likov … do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo govore samo enega od njih, pa že poznamo vse«. Ko zgubi volitve Marine Le Pen, s prstom pokaže na volivce, češ da niso zreli za spremembo; izbrali so kontinuiteto. Janša kot serijski poraženec vselej ugotavlja podobno. In Marinin ata Jean-Marie Le Pen govori, da je holokavst izmišljotina, da so bile plinske celice obroben pojav, detajl zgodovine in vojne. Pa da francoska policija, ki je Nemcem predala 13.000 Judov, pač ne nosi nobene odgovornosti. Da je holokavst mit, meni tudi Bernard Brščič, a ker skladovnice trupel ljudi, pobitih samo v zadnjih dneh vojne, ni mogoče zanikati in spregledati, Brščičeva tovarišija iz Kavarne Hayek stakne glave in urbi et orbi sporoči, da kolikor in v kolikor ni mit, je pa plod judovske zarote. Kako?! Enostavno: »Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristali na judovsko državo Izrael.«
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Uvodnik
Tit Turnšek, predsednik zveze združenj borcev, že od imenovanja ne doseže ugleda, ki ga je imel njegov predhodnik Janez Stanovnik. In za to obstajajo utemeljeni razlogi. Najprej mu seveda manjka elementarna kredibilnost, ki izhaja iz dejanske udeležbe v drugi svetovni vojni. A to ni tako velik problem, dejanski udeleženci so danes prestari za to čisto organizacijsko funkcijo, logično je, da te funkcije (povsod je tako) opravljajo mlajši. Večji problem je njegov ugled: gre pač za človeka, ki je bil slab minister za obrambo (bil je minister v Drnovškovi vladi iz kvote SLS Marjana Podobnika), že takrat je bil prostaški, prevzeten in ošaben, kariero pa je neslavno končal leta 1998, ko so Hrvati zaplenili zablodeli pregrešno drag vohunski kombi vojaške obveščevalne službe, katerega »potniki« niso vedeli, da so na ozemlju tuje države.
Iskanje brez piškotkov ni možno
