-
Pred kakima dvema mesecema sem si zadal nalogo, da bom za nekaj časa nehal komentirati dnevnopolitično dogajanje. Ne bom reagiral na vsako aferico politikov in na vsak sporni tvit kake javne osebnosti. Ne bom se pridružil skupinskemu zgražanju nad to ali ono temo, za katero se je Facebook javnost odločila, da je tisti trenutek najpomembnejša. Zaskrbelo me je namreč, da je moje politično razmišljanje preveč zaznamovano z majhnimi vsakodnevnimi dogodki, ki zahtevajo neproporcionalno veliko pozornosti. Da sem postal omejen na miniaturne boje in skupaj s širšo javnostjo ne vidim koraka dlje, zadovoljen že s tem, da nekako preživimo od volitev do volitev, od afere do afere, od štrajka do štrajka. Mar s tem ne postajam omejen na uboge politične vizije, ki jih premore sedanja politična garnitura? Sem se res dolžan vživeti v vsako njihovo debato? Kako naj bi prišli v kakršnokoli drugačno politično prihodnost, ko pa smo ves čas ujeti v spore danega trenutka?
-
Gospod Mijo je v življenju delal marsikaj, vse, česar se je lotil, pa je počel s srcem in veliko delovno vnemo. Bil je bobnar v rockovski skupini Žanjci, za katero na glasbeni sceni resda ni ostala kaka pomembnejša sled, potem se je v podjetju, v katerem dela, ukvarjal z najrazličnejšimi opravili in se počasi vzpenjal po hierarhični lestvici. Ker je kazal očitne menedžerske sposobnosti, je kmalu postal glavni finančnik in je lahko povsem samostojno razpolagal z denarjem podjetja, saj je užival popolno zaupanje lastnikov in delničarjev. Vedno se je trudil, da bi denar čim bolj oplemenitil in tako povečal vrednost podjetja. To se imenuje katoliška cerkev, gospod Mijo pa v njej opravlja naloge vodje skupnosti prebendarjev. Za ta nenavadni poklic je hrvaška javnost menda prvič slišala šele pred kratkim, ko se je razkrilo, v kaj vse in kako je monsinjor Mijo Gabrić vlagal precejšnje cerkvene denarce.
-
Luka Koper je spet v središču korporativnih, poslovnih in medčloveških zdrah, politizaciji družbe in deležnikov ni videti konca. Njena lanska šestdesetletnica je zgolj spomin, prednovoletna osma menjava uprave po letu 2005 pa vnovičen opomin nove polomije korporativnega upravljanja v državnih podjetjih. Zadnji protesti delavcev so pričakovani, sindikalne kravje kupčije končane. Problemi z IPS in lanska tragična nesreča njihovega delavca so razgalili vse deležnike, notranje in zunanje. Pokvarjenost in svetohlinstvo v Ljubljani in Kopru, mešanje interesov in mešetarjenje s prihodnostjo pristanišča so že zdavnaj porušili zaupanje deležnikov. To pa je cement korporativnega upravljanja, temelj strateškega razvoja družbe. Politična norost nenehnih menjav vodstev podjetij je očitna, poslovne in ekonomske posledice očitno manj. Toda Luka, Koper in Slovenija bodo te usodne improvizacije Cerarjeve administracije s pristaniščem, drugim tirom in slovensko logistiko občutili šele v prihodnosti.
-
Za kuliso nenehnega vrvenja na ulicah, stadionih, v supermarketih, na tv, družabnih omrežjih ... se skriva nasprotje tega mrzličnega mrgolenja – osamljenost. Človek je družbeno in družabno bitje, sodobno življenje pa mnoge sili v osamljenost, ki dobiva razsežnosti epidemije.
-
Od holokavsta h Kralju na Betajnovi
Vlada Mira Cerarja ml. je poslala v postopek zakon o spodbujanju investicij. Če bo strateški investitor naletel na ovire v podobi posameznika, ki svojih nepremičnin na kraju potencialne investicije ne bi hotel prodati, ga bo po predlogu zakona mogoče enostavno razlastiti. Za potrebe biznisa bodo torej dovoljene razlastitve. Jasno, zadeva je skrita v evfemizmu javni interes, ki pa izbriše pravico do zasebne lastnine. In kdo bo ta, ki bo odločal, kaj je javni interes? Vlada bo izmed množice investitorjev določevala strateške investitorje, ki bodo torej tako pomembni, da v njihovem primeru dosedanja zakonodaja, ki varuje male zasebnike, ne bo več veljala.
-
»... nekateri so se predvsem spotaknili ob Faka, ki je leta 2010 na olimpijskih igrah v Vancouvru korakal pod hrvaško zastavo, ki jo je nosil sam, in za Hrvaško tudi osvojil bronasto odličje. Naj si bomo na jasnem, mi proti njegovi uvrstitvi med kandidate nimamo NIČ, se pa med ljudmi pojavljajo pomisleki, da je Jakov sicer dobrodošel v slovenski reprezentanci, a naj ne nosi zastave.«
— V rumenem športnem dnevniku se je nepodpisani rumeni novinar skril za nedefinirano mnenje »ljudi«. (Ekipa, 23. 1. 2018) -
Morda bi bilo dobro, da bi kdo napisal priročnik za predsednike vlad. Saj ni treba, da je ta priročnik javen, naj bo knjižica spravljena v zgornjem predalu premierske mize na Gregorčičevi ulici. In morda bi moralo biti na platnicah z velikimi tiskanimi črkami napisano: to knjižico si odpri vsak dan in preberi vsaj dve strani. Lahko bi bila oblikovana kot otroška slikanica, na vsaki strani le en stavek. Na prvi strani bi pisalo: Ne pozabi, kako in zakaj je odšel tvoj predhodnik. A morda bi bilo še bolje, če bi si vsak premier vsak večer zavrtel le TV Dnevnik z istega dne mandata svojega predhodnika. Malo več časa bi mu vzelo, a tako bi si lahko nazorno ogledal, kako vztrajno ponavlja napake tistih pred njim.
Iskanje brez piškotkov ni možno
