Tereza Prepadnik / Ilustratorka, ki pri ustvarjanju rada poišče otroka v sebi

Iz njenih ilustracij izžarevajo hudomušnost, neobremenjenost in pristna očarljivost, občasno tudi nadrealističnost in fantastičnost podob, ki učinkujejo kot prizori iz nenavadnih, a prijetnih sanj. Morda je to zaradi močne, a sproščene in na trenutke otroško preproste linije, igrivih kompozicij in poenostavljene ploskovitosti figur ter omejene, a živahne barvne skale, morda zaradi prepletanja človeškega in živalskega sveta, kjer slednjemu pogosto namenja osrednjo vlogo. Njene mačke, psi in ptice imajo nenavadne proporce, poudarjene okončine ter izrazite nosove, zatopljeni pa so v povsem vsakdanja in rutinska (človeška) opravila.

Friko: Where we’ve been, Where we go from here

Prvi album dvojca Friko, ključnega akterja iz čikaškega gibanja Hallogallo Kids, je ameriško indie rock sceno zadel skoraj kot strela z jasnega. Čeprav plošča zveni kot neka izgubljena indie mojstrovina izpred dvajsetih let, vseeno učinkuje kot piš svežega vetra. Pevčev rahlo cmeravi vibrato se morda na trenutke zdi nekoliko melodramatičen, a ga razbremenijo blažena večglasja v spevnih refrenih, ki jih pogosto zaznamujejo tudi razkošni, žanrsko neobremenjeni aranžmaji. Pohvaliti gre še premišljene strukture oziroma dramaturške loke komadov; intenzivni vrhunci, ki se močno spogledujejo z noise popom, imajo večkrat skorajda katarzičen učinek. Izjemen prvenec.

Zevin: Egzistencija

Multitalentirana umetnica Zevin in vsestranski sodelavec Dvided21 sestavljata najbolj izstopajoč ustvarjalni tandem generacije Z, a se zdi, da slovenski mainstream še ne ve točno, kaj z njima. Kot Senidah morda tudi njo ignorirajo zaradi srbohrvaških besedil, s katerimi je omrežila mlajše balkansko občinstvo na TikToku in širše. Debitantski EP, ki sledi ducatu vrhunskih »naredi sam« spotov na ravni največjih zvezd, prinaša paket energičnih, hipermodernih pop štiklov in konceptualno povezanih spotov (izstopa Tik Tak!), prežetih z domiselnimi autotune vokali, lucidnimi humornimi besedili in igrivimi aranžmaji. Ekstravagantna pop vizionarka, kakršno domača scena krvavo potrebuje. Ali kot beremo na YouTubu: »Previše za ovaj narod.«

Brittany Howard: What Now

Potem ko je skupina Alabama Shakes – ena najboljših stvari, ki so se na stičišču garažni blues-soul-folk rock v novem tisočletju zgodile ZDA – leta 2018 naznanila zamrznitev delovanja, je takoj sledil sijajni prvenec njene vokalistke Brittany Howard. Avtoričin drugi album je mogočnejši, glasnejši in krepkejši, je bolj slogovno pogumno razmajan, a hkrati udari z markantnostjo. What Now je rahlo psihoaktivna funkrocovska natlačenka neštetih zamisli in je produkcijski podvig bogatega plastenja, tudi vokalov. Je pa album edinstven še po tem, da nekje na dobri polovici od nikoder vpade presenečenje baročnega housa in poteza ne učinkuje postano. Kaj zdaj? Bohotnost zdaj!

Kanye West & Ty Dolla $ign: Vultures 1

Ne glede na to, ali antisemitske, seksistične, rasistične in konspirološke nebuloze, ki jih razvpiti raper Kanye West v javnih nastopih zadnja leta strelja kot po tekočem traku – med drugim je izrazil naklonjenost Hitlerju –, izhajajo iz dejanskega sovraštva ali pa so morda le »edgelordovsko« sredstvo zbujanja pozornosti in dvigovanja prahu v medijski krajini, je prva faza recenziranja njegove glasbe vselej razmišljanje o večni dilemi, ali umetnost lahko ločimo od umetnika.

Nadežda Mandelštam: Spomini

Smrt Alekseja Navalnega usmeri pogled na pesnika Osipa Mandelštama, ki je zaradi nepojasnjenega vzroka umrl med služenjem zaporne kazni v gulagu leta 1938. Njegova žena Nadežda, ki je nekaj let prostovoljno preživela z njim v kazenski koloniji, je v Spominih ustvarila eno najmočnejših pričevanj o duhu stalinizma. Takrat, ko se je Stalinovo ime le hvalilo, je Osip napisal pesem o vladarju iz Kremlja, v katero je vtaknil slabšalnico – kremeljskega gorjana. Ni je objavil, deklamiral jo je skupini prijateljev. Sistem ovaduhov ga je kajpak razkril, a zaprli niso le avtorja poeme, tajna policija je prišla na sled še vsem 11 poslušalcem recitacije in osmim, ki so potem slišali zanjo. Ko so ga obsodili na leta zapora, se je čudil milosti, da ga niso takoj ustrelili, ampak so mu podarili še štiri leta življenja, seveda v obliki grozljivke. Vdova Nadežda, tudi sama pesnica, ki je v šestdesetih letih imela skrivni salon oporečniških literatov, v knjigi prinaša opornike smisla, na katerih so stali disidenti. Ko so jim čekisti sredi noči vdrli v stanovanje in ga preiskali, je bilo pomenljivo pogledati, kakšne našitke je imel poveljnik. Višja šarža je nakazovala, da bo kazen bolj drastična. Ko dobi Osip v taborišču fiksno idejo, da ga bodo ubili ob šestih popoldne, mu žena vsak dan prestavi uro naprej. Kot obliko rezistence si je omislil avtocinizem: celotno sovjetsko dobo si je želel, da bi odpotoval kam daleč, a ni imel denarja, zdaj pa potuje v oddaljeni gulag na stroške države. Toda prostora za ironijo praktično ni bilo, postranska kazen je bila odvzem osebne izkaznice. V kazenski koloniji je moral vsak mesec zaprositi za začasno, čakati nanjo v vrstah, prej moledovati za potrebna potrdila. Kdaj mu je pomagala izbira perspektive, da si je ustvaril nekaj vedrine: taboriščniki niso vedeli, kam jih peljejo, njemu pa je stražnik izdal destinacijo, ergo – imam izjemen privilegij!

Norma Bale: Agregat

Kar nekaj slovenske literature se ukvarja s situacijo, ko je v politiki (ne) uspelo začetnikom in diletantom; Partljičeva komedija Gospa poslančeva je v parlament prenesena karikatura ihtavosti, s katero se naivneži in entuziasti soočijo z lastno predimenzionirano veličino. Tudi Roman Rozina v romanu Županski kandidat Gams piše o začetnikih na političnem laminatu, vendar zastavi cankarjansko; ni zunanja moč tisto, pred čimer se zlomijo na novo vpreženi v politiko, temveč njihova notranja šibkost, dialektiko med hlapcem in gospodarjem bijejo navznoter.

Milko Bambič: V stanju rojevanja

Milko Bambič (1905–1991), slovenski slikar, izumitelj, ilustrator, karikaturist, stripar, likovni kritik, grafični oblikovalec in mladinski pisatelj, produkt in zaščitni znak Trsta, je pred II. svetovno vojno snoval filmsko družbo Jugoslavija film, ki naj bi postala balkanski Hollywood, napisal pa je tudi scenarij za »madžarsko-srbski film z romantično edipovsko vsebino«, toda vse je padlo v vodo, ko je Hitler napadel Poljsko. Tako se je končala njegova »pot k filmski slavi«, kot je rekel.

The End We Start From

Brezimna ženska (Jodie Comer) se iz Londona, ki so ga poplavile kataklizmične vode, z dojenčkom junaško in agonično prebija čez distopični, anarhični, kaotični drn in strn, izkuša »golo« življenje in darwinistično preživetje močnejšega, testira materinstvo v času zloma civilizacije, obsednega stanja, anonimnosti (ime – Zeb – ima le dojenček) in totalne prekarnosti (vsako pribežališče, vsako zatočišče je res le začasno, tako kot sta le začasna tudi Mark Strong in Benedict Cumberbatch), toda film The End We Start From, posnet po romanu Megan Hunter in samozadovoljen z radikalnostjo materinstva, se ustavi pred radikalnostjo Ceste in Otrok človeštva, tako da happy end predstavlja vrnitev v kapitalizem – v status quo ante. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)

Madame Web

Tudi če superjunaških filmov ne gledate in jih ne prenašate, ne morete reči, da vam je zanje vseeno, saj kradejo prostor in denar drugim filmom, ki bi jih raje gledali in lažje prenašali. Zato bi se morali superjunaškega filma Madame Web razveseliti, pa ne zato, ker bi ga morali videti, ampak zato, ker predstavlja nov dokaz, da se superjunaška filmarija počasi kruši, lomi in trga. Madame Web je zgodba o izvoru treh superjunakinj, zaenkrat še nič hudega slutečih, begavih, klišejskih najstnic (Sydney Sweeney, Isabela Merced, Celeste O’Connor), ki jih skuša Cassie (Dakota Johnson), šoferka reševalnega vozila, hči pokojne raziskovalke čudežnih amazonskih pajkov in rezidentka istega newyorškega becirka, v katerem naj bi stanoval tudi Peter Parker, alias Spider-Man (zdaj tu najdete le njegovega strica Bena Parkerja, Cassiejinega prijatelja, ki ga igra Adam Scott), rešiti pred zlonosnim, spidermanskim bogatašem Ezekielom Simsom (Tahar Rahim), ki vidi v prihodnost. In ker vidi v prihodnost, vidi, da ga bodo te tri punce nekoč – ko bodo starejše (Spider-Women?) – eliminirale. Zato ne bo čakal, da razvijejo svoje talente. Toda na njegovo žalost v prihodnost vidi tudi Cassie – alias Cassandra.

Self Reliance

Self Reliance, revizija Fincherjeve Igre, je parodija absurdnega življenja v neoliberalni resničnosti. Tom (Jake Johnson) je luzer, ki se mu ponavlja isti dan – življenje se mu ne premakne. Ko ga obišče Andy Samberg in ga povabi v resničnostni show, ki poteka na »mračnem internetu«, takoj objame mrak – se mu bo vsaj kaj zgodilo, tem bolj, ker ga čaka milijon dolarjev, če preživi vse tiste lovce in lovke, ki mu bodo trideset dni stregli po življenju. Tom se boji le, da bi pri njegovi likvidaciji nasankali tudi njegovi najbližji in najdražji, a ga organizatorji tega šova pomirijo – ubiti te bodo skušali le tedaj, ko boš sam! Takšno je pravilo.

Bob Marley je bil slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj

Filmske biografije glasbenikov so kot slovenske športnice – nadpolitične. In kakopak nadstrankarske. Hočem reči: filmske biografije glasbenikov, ki jih je čedalje več (in ki so čedalje bolj wikipedijske), vedno malce porežejo – glasbenikom odbijejo robove. Bradley Cooper je v Maestru porezal slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina – o tem, da je podpiral levičarske projekte, da je agitiral proti vietnamski vojni, da je zbiral denar za obrambo črnih panterjev, da je pozival k jedrski razorožitvi in da je njegov FBI-jev dosje štel več kot 800 strani, ni bilo ne duha ne sluha. Politika bi publiko le zmedla in odbila. Bob Marley se začne leta 1976 s spodletelim atentatom na Boba Marleyja (Kingsley Ben-Adir), jamajško legendo reggaeja. Nič političnega ali ideološkega ni bilo v tem atentatu, nas prepričuje film – le »ulica«, stranski produkt postkolonialnega kaosa (Britanci so Jamajko »zapustili« leta 1962), je bušnila v Marleyjev dom. Toda v tem atentatu je bilo nekaj političnega. Mar ni bil Marley slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj? In mar se ta atentat ni zgodil tik pred Marleyjevim velikim mirovniškim koncertom Smile Jamaica, za katerega je bilo jasno, da bo Marleyjeva tiha predvolilna podpora demokratično socialistični Ljudski nacionalni stranki?

Nejc Šubic / Modni oblikovalec, ki se z znamko Volja zavzema za trajnostno izdelavo oblačil

Trubarjeva cesta, ena najstarejših in najbolj znamenitih ulic v Ljubljani, ki je nekoč slovela po obrtniški dejavnosti, danes pa po svoji barvitosti, pestrosti in multikulturnosti, je že nekaj let dom modne blagovne znamke in ateljeja Volja. Njen ustanovitelj, mladi modni oblikovalec Nejc Šubic (1991), na ulični številki 55 ponuja inovativna in funkcionalna oblačila, ki v ospredje postavljajo principe trajnostne mode in krožnega gospodarstva, s tem pa premislek o tem, kaj in koliko nosimo ter kako lahko s tem prispevamo k do okolja bolj prijazni modi.