Ni enostavno, to življenje!

Nacisti so med II. svetovno vojno šoštanjski družini Pirečnik vzeli otroka, enoletnega Ivana, poslali so ga v Nemčijo, kjer ga je prevzel, posvojil in ponemčil neki bavarski par. Ivanovega očeta so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca, mater Pavlo so poslali v Auschwitz, a ga je preživela. Po vojni je sina iskala in iskala, toda ko je na začetku petdesetih let končno odkrila, kje živi, ji ga niso hoteli vrniti. Tudi nemško sodišče je njeno zahtevo zavrnilo.

Saša Vipotnik (AKA Neomi) / Glasbenica in nevrologinja, ki je s svojim prefinjenim pop izrazom vnesla svežino v domači srednji tok

Za pop je značilno, da mu ne moraš ubežati, saj te bombardira z impulzi in brezpogojno zahteva tvojo pozornost, pristop ljubljanske elektropop zasedbe AKA Neomi, ki jo domača javnost pozna predvsem po pevki in nevrologinji Saši Vipotnik (1987), pa je veliko bolj prefinjen. S svojo glasbo in besedili pomeni protiutež banalnosti velikega segmenta domače pop scene, ki se jemlje preveč resno. Ironično ji to uspeva prav z razmeroma samoironičnim pristopom in lucidno obravnavo vsakdanjih banalnosti, ki so v njenih verzih predstavljene v drugačni luči. Njeni komadi namreč kljub navidezni lahkotnosti med vrsticami pogosto skrivajo pronicljive opazke o življenju v 21. stoletju.

Erika de Casier: Still

Tretja plošča danske pevke portugalskih korenin je popolnoma prežeta z nostalgijo. Glasbenica je zazrta v zlata leta ameriškega R & B-ja, v zapuščino MTV-jevskih presežkov s preloma tisočletja, kot je Aaliyah, na katero se nemalokrat sklicuje precej neposredno, hkrati pa se spogleduje s tradicijo britanske klubske elektronike, predvsem ležernih jungle in garage ritmov. Gre za učinkovito, a zaradi izvajalk, kot je PinkPantheress, že nekoliko prežvečeno formulo, ki v odsotnosti radikalnih zasukov obrodi nekoliko postane rezultate. Ob močni konkurenci mojstric sodobnega (alternativnega) R & B-ja, kot so denimo Kelela, SZA, Amaarae in Tinashe, Erika de Casier enostavno ne tvega dovolj, da bi zares izstopala iz sivega povprečja.

Laetitia Sadier: Rooting for Love

Pop muzika in družbena kritika se redko znajdeta v istem stavku, a to ne velja za diskografijo francoske (avant)pop socialistke in vodilne sile kultne britanske zasedbe Stereolab, ki je ob prelomu tisočletja s svojim cinematičnim transžanrskim pristopom krojila prihodnost kitarske muzike. Njena peta solo plošča je prepredena z zanjo značilnimi nasprotji – na eni strani žametni večplastni vokali in sofisticirani aranžmaji v tradiciji psihedeličnega »komornega« popa (mešani zbor, orgle, vibrafon, pihala, večplastni sinti), na drugi eksplicitni verzi o civilizacijskih travmah, utopijah, družinskem nasilju, femicidu, veri v boljšo prihodnost, samopomoči in ljubezni kot protistrupu za vse hudobije tega sveta.

IDLES: TANGK

Ob zatonu draži zadnje generacije britanskih kitarskih ustrojev, ki ciklično pretresajo in krojijo pop sceno, se je zgodil logičen obrat »back to the roots«, eden glavnih udarcev tega novega vala pa je bristolski punkovski šus zasedbe Idles. Ta ravna predvidljivo: njen peti album je najmanj punkovski in produkcijsko najbolj sčiščeno čvrst doslej. TANGK je sicer še zmeraj tank – masiva zvoka, ki ruši ovire pred sabo –, a je manj kričeč, hreščeč, divji in glasen od prvih (treh) plat. Je preprosto bolj dostopen, največja sprememba pa je nedvomno opazna pri vokalistu Joeju Talbotu, ki tokrat prav nič ne bevska, ampak poje in na trenutke celo skoraj (nedopustno!) šepeta. Vrnite nam zvočne klofute!

MGMT: Loss of Life

Težko bi našli bend, ki bi bolje utelešal hipstersko ero iz obdobja 2008–2013 in ki bi v nadrealističnih verzih in s pompoznim, bleščičastim imidžem bolje reflektiral samovšečno pretencioznost in cinični hedonizem takratne mainstreamovske indie scene (hita Time to Pretend in Kids se nedvomno potegujeta za naslov himne milenijske generacije). Z albumoma Oracular Spectacular (2007) in Congratulations (2010), nespornima mejnikoma v popu tistega obdobja, je posredno tudi napovedal kasnejše slogovne usmeritve v širši pop sceni, obrat k nostalgiji in halucinogenim šestdesetim letom, ki je kasneje prinesel imena à la Tame Impala. Preboj od nihčejev do superzvezdnikov je bil bliskovit in fatalen za kasnejšo kariero članov zasedbe. Hajp je takrat oplazil celo našo deželo, ko je dvojec brezplačno nastopil v Mariboru (mobilni operaterji so v predinfluencerski dobi za promocijo svoje ponudbe uporabljali živo muziko!).

Charles Darwin: O izražanju čustev pri ljudeh in živalih

Njegovo delo o izražanju čustev poldrugo stoletje kasneje seveda ni več vsebinski novum, zato ga velja umestiti v zgodovino vednosti. Ob izidu je šlo za prelomna dognanja. V viktorijanski dobi, ki jo je oblikovalo 63 let vladavine kraljice Viktorije, je dominirala olika, ki je določala obnašanje, v katerem je spodoben človek obvladoval in zadrževal čustva. Iz literature so bile denimo izgnane psovke in kletvice za izražanje strasti, kot sta jeza in bes. V tem ozračju je nastopil Darwin in sistematično afirmiral široko paleto izražanja čustev, jih opisal kot naravno stanje človeka, tudi kultiviranega. Še več, kot čuteča bitja je prepoznal številne vrste domačih in divjih živali, poleg predvidenih stanj, kot sta recimo jeza in strah, je opisal celo osuplost.

Uwe Timm: Ikarija

V romanu Rdeče nemški pripovednik Uwe Timm (1940) obdela tri poglede na upor proti kapitalu in revolucijo. Enega predstavi mlajše dekle pisca pogrebnih govorov, ta je precej mlačen. Pripovedovalec pa malce nostalgično gleda na čase druženja in utopičnih idej, saj se mu zavest po smrtni nesreči suklja na vse strani. Predvsem se spominja priprav na zadnji govor, posvečen staremu tovarišu, ki idealov ni opustil in je skrbno beležil, tudi na podlagi klasikov marksizma 20. stoletja, šibke točke kapitalizma in njegove premetene strategije. Tokrat, v Ikariji, se Timm odpravi še nazaj, v čase utopičnega socializma. Ikarija je dobila naslov po skupnosti, kakor jo je teoretsko zasnoval francoski mislec Étienne Cabet, ko je zaživela v praksi na ameriških tleh, pa so se pokazale vse pomanjkljivosti projekta.

Samo 3 dni

Policaj Rayane (Tarek Boudali), Clouseau nove dobe, bolj nevaren sebi kot kriminalcem, kralj spodletavanja, mora tokrat – v nadaljevanju akcijske komedije Samo 30 dni – rešiti svojo babico, resničnostno vplivnico, ki so jo ugrabili tako generični kriminalci (mehiški kartel), da hočejo v zameno dva smaragda. Jasno, na voljo ima samo tri dni, a tudi to je več kot dovolj, da ne spodleti le v eni stvari – v implementaciji Beckettovega dictuma: Poskusiti znova! Še enkrat spodleteti! Spodleteti bolje! Rayane – po malem tudi Indy, Bond in Ethan Hunt (»Sporočilo se bo uničilo v treh sekundah«) – se pač zaveda, da je mogoče vedno – vselej, zmeraj, vsakokrat – spodleteti bolje. Do končne zmage. (kino)

Dirka za slavo

Neposredni prenosi dirk v rallyju za svetovno prvenstvo so precej, precej atraktivnejši in kinetičnejši od »dirk za slavo« v tejle wikipedijski, televizijsko neambiciozni hagiografiji rivalstva med teamoma Lancie in Audija (Italija vs. Nemčija, dvokolesni pogon vs. štirikolesni pogon, vino vs. kis), ki je kulminiralo leta 1983, tem bolj, ker se film precej, precej več časa posveča Cesareju Fioriu (Riccardo Scamarcio), ne ravno intrigantnemu šefu Lancie, kot pa dirkačem, recimo legendarnemu Walterju Röhrlu (Volker Bruch), »naveličanemu zmagovanja« (»Zmagovati hočejo le luzerji«), ki je tako briljanten/samozavesten/odbit, da se med dirko na lepem ustavi in pokramlja s kakim mimoidočim kmetom. (kino)

Cat Person

Študentka (Emilia Jones), ki se vse preveč pogovarja s svojo tesnobo, v artkinu spozna starejšega moškega (Nicholas Braun), za katerega je takoj jasno, da je toksičen in nevaren, toda kljub temu začne z njim zmenkovati (in sekstirati), film – šokantna moralka, posneta po famozni noveli Kristen Roupenian – pa potem dela vse, da bi čim bolj predvidljivo in generično upravičil in ekraniziral citat Margaret Atwood, ki stoji na začetku: »Moški se bojijo, da se jim bodo ženske smejale. Ženske se bojijo, da jih bodo moški ubili.« (VOD – Amazon Prime Video)

Dream Scenario

Nicolas Cage igra v petih – ali še več – filmih letno. Včasih imate občutek, da je povsod. In vsakič – v vsaki vlogi, v vsakem, še tako bednem filmu – da vse od sebe. Sleče se, znori, izživi. Cage rage!

Pošast

Ljudje so postali neberljivi. Zakaj? Ker branje vedno vključuje toliko predsodkov in skorumpiranih prizm, da resnica vedno ostane tam zunaj, dosje X. Ko na začetku zgori stavba, v kateri je tudi nočni klub, »bar s hostesami«, tempelj heteroseskualne dominacije in represivne patriarhalne binarnosti, se vsi sprašujejo, kaj se je zgodilo, toda Saori (Sakura Ando), samohranilka, ima hujši problem, saj se ji zdi, da se njen sin Minato (Soya Kurokawa), »zlat otrok«, čudno obnaša in da je verjetno žrtev »zbadanja«, šikaniranja, ustrahovanja, bullyjinga, le da avtor tega šolskega nasilja ni kak njegov vrstnik, temveč gospod Hori (Eita Nagayama), njegov učitelj. Saori trdi, da ga je Hori pretepel, učiteljski zbor – obraz kamnito hladne vljudnosti, »vajen staršev«, obseden z »ugledom šole« – pa trdi, da gre za nesporazum in da je prišlo le do »stika« med Horijevo roko in Minatovim nosom. Saori ravnateljici in ostalim učiteljem očita, da so nečloveški, ker Horija nočejo kaznovati, črtati in odpustiti, toda potem ji Hori razkrije: »Vaš sin je nasilnež. Minato nadleguje Jorija.« Saori se zgrozi, ne verjame, Horiju zabrusi, da ima »prašičje možgane«.

Neskončni spomin

Max Ophüls je posnel številne klasike, tudi Užitek, Vrtiljak ljubezni in Ljubimkanje, v katerih je ljubezen le vrtiljak smrti, le izraz vrtoglave obsedenosti s časom – čas tu ni rešitev, temveč past. Ljudje tu, kot je nekoč zapisal Matjaž Klopčič, Ophülsov fen (njegovo Cvetje v jeseni je reimaginacija Užitka, Vrtiljaka ljubezni in Ljubimkanja), sredi največje sreče in sredi popolnega blagostanja nenadoma pomislijo na smrt.

Jama / Tako dober triler, da si želite, da bi se bolje začel

Če ste videli De Palmovo Usodno žensko (2002), potem veste, da se začne z veliko tatvino (na festivalu v Cannesu), prepleteno s počasnim zapeljevanjem, ekstremno visokimi petkami, seksom in Ravelovim Bolerom. Jama se začne z revizijo te megasekvence: Mia (Lea Cok) in Kevin (Marko Plantan), mala kriminalca, slovenska Bonnie in Clyde, skušata pokrasti Emo (Darja Krhin), privilegiranko na ekstremno visokih petkah (»Življenje je kazino, dovolj je, da enkrat zmagaš, in če izgubiš, naslednji dan dobiš nov žeton,« ji med podmiznim pettingom prede Kevin, slovenski Hamlet, kar Mio prelevi v slovensko Ofelijo), toda Dejan Babosek, avtor Preboja in Izhoda (tovarna videospotov), nima toliko potrpežljivosti – ne toliko časa in denarja – kot De Palma, zato jo hitro ucvre v gozd, na eminentno slovensko lokacijo, kjer lahko skrije svoj nizek budžet, kjer lahko prevzame kontrolo in kjer je lahko žanrsko učinkovit in bojevit. Mia namreč Emo pobije z baterijo. In ker sta ljubimca prepričana, da je mrtva, jo vržeta v prtljažnik ter jo odpeljeta v gozd, kjer se je skušata znebiti, toda – medtem ko si verbalno merita, kdo ima »daljšega« (Mia!) – jima Ema, ki na lepem oživi, zbeži. Bosa. V minici. Pred njo pa blato, močvirje, bodice.