Moses Sumney: Sophcore

Po dveletnem obdobju spodletelih igralskih poskusov – sprva v porazni seriji The Idol na HBO, pred nedavnim pa v nostalgičnem slasherju MaXXXine – se je Moses Sumney končno spet lotil tega, kar mu gre najbolje od rok: skladanja otožnih neosoulovskih balad, ki pričarajo skorajda nadrealistično razpoloženje. Mala plošča Sophcore je sicer veliko manj ambiciozen in pompozen projekt kot avtorjev prejšnji, prelomni album grae (2020), pa ne le po obsegu, temveč tudi po stopnji razkošnosti aranžmajev. Po svoje mu intimen R & B-minimalizem laska še bolj kot grandiozna baročnost, to je v preteklosti že večkrat dokazal z izjemnimi akustičnimi komadi. Si pa grajo vsekakor zasluži tisti zvočni inženir, ki je Sumneyjev popolni pevski glas na več mestih izmaličil z ekscesno količino autotuna.

Jure Bajt: Trenutki mehkobe

Klasični kitarist, glasbeni erudit in avtor oddaje Samotni potnik na Radiu Študent, posvečene koreninam folka, bluesa, bluegrassa in countryja, s sugestivno naslovljenim prvencem postavlja pomemben mejnik v avtohtonem avtorskem folku, ki obstaja onstran lokalne folklore. V liniji mojstrov, kot sta ikona ameriškega kitarskega primitivizma John Fahey in domači as Tomaž Pengov, gradi svojo poetiko, ki se spogleduje z apalaško tradicijo in stavi na različne igralne tehnike ter subtilno ubrane aranžmaje, prepredene z atmosferičnimi terenskimi posnetki, ki albumu vdahnejo naturalistično noto in avro brezčasnosti. Meditativna milina.

Meshell Ndegeocello: No More Water: The Gospel of James Baldwin

Praznovanju 100. rojstnega dneva Jamesa Baldwina, poetično direktnega kritika sistemskega rasizma, mojstra lucidnih citatov in splošnega carja, se basistka in vokalistka Meshell Ndegeocello pridružuje z obilnim in poglobljenim hommageem. Ta je gospelovski, mehek, zračen, totalno melodičen, bogato okrašen (s klavirskim patosom), na trenutke osladen in kičast, našpikan s kritično poezijo in nagovori. No More Water je sodoben v obujanju Baldwinovih gesel in retro v produkciji, ki ponekod priklicuje estetiko nežno popevkarskega popa z začetka devetdesetih let. Dosledna iniciativa z marsikatero balado preveč in kakšno zvočno ostrejšo puščico premalo.

Ice Spice: Y2K!

Vzpon mlade raperke iz newyorškega Bronxa je bil zares nagel in silovit, spletna senzacija je postala že s prvim singlom Munch (Feelin’ You).

Marie-Janine Calic: Tito – večni partizan

Za slovenske bralce knjiga ne pade z neba, tema jim je blizu iz osebnih izkušenj, družinskih spominov, predvsem pa prek treh voluminoznih biografij: Vladimirja Dedijerja, Slavka in Iva Goldsteina ter Jožeta Pirjevca. Kaj torej prinaša avtoričin pogled z distance?

Sara Gordan: Noč

Vse se začne divje in napeto: najstnica s sladkorno boleznijo izgine in se tudi pozno v noč ne vrne, kot se je zgodilo že kdaj prej, in prestrašena mati, pripovedovalka z doktoratom iz ponavljanja, iz serij v literaturi in filmu, jo nerazumno išče, po podzemni, pokopališču, povsod, s črnimi mislimi in krutimi slikami v glavi. Vse skupaj namreč ni prvič, niti ni bilo najprej s hčerko. Odkrivanje ponovitev, ugledanje cikličnega vzorca, s katerim se z otroki vrača v bolnišnice, vedno znova, z istimi strahovi za preživetje potomcev, z istimi svarili medicinskega osebja, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa se tokrat ni, je dalo tudi temu delu repetitivno, zazankano formo in ga medbesedilno naslonilo na slog francoske pisateljice Marguerite Duras.

Thelma

Ko Thelmo (June Squibb), osamljeno, ekscentrično losangeleško vdovo, goljufi nategnejo in ji izpulijo vse prihranke, se odpravi na misijo nemogoče. Kot Tom Cruise. Problem je le v tem, da jih Thelma šteje že več kot devetdeset in da komaj hodi. A ni ji treba daleč – goljufi so vedno blizu. Pomaga tudi to, da ima na liniji ves čas Richarda Roundtreeja, nekdanjega akcijskega junaka.

Kill

Predstavljajte si Umri pokončno ali Johna Wicka ali Racijo na vlaku, recimo na Ledolomilcu, pa dobite indijski Kill, v katerem se vožnja na aranžirano poroko v New Delhi prelevi v ultrakinetično razredno klavnico. Banditom iz nižje kaste, ki sklenejo, da bodo napol robinhoodsko oropali potniški vlak, zraste apetit, ko ugotovijo, da je na njem tajkunova družina, s tajkunom vred, a spregledajo, da se je nanj infiltriral tudi nevestin nesojeni ljubimec (Lakshya), sicer vojaški specialec, ki začne glave ravnati s tlemi, saj tu ne žgejo pištole in puške, temveč mačete, noži, pesti, gasilni aparati in drugi topi predmeti. Vsakogar je treba večkrat ubiti. V ljudeh je več življenja, kot mislite. A prišli so na svoj pogreb. Ne morejo se umakniti – kupeji so ozki, tesni, stranišča še ožja in tesnejša. In film jih ne pusti z vlaka.

Jaz, baraba 4

Gru – nekoč superzlobec, največji pridelovalec Zla vseh časov, tat Eifflovega stolpa, piramide v Gizi in lasvegaške replike Kipa svobode, zdaj družinski oče – končno dobi biološkega sina, ki pa je videti kot njegov mini me. Kar ne preseneča – Gru je bil vedno le burleskni bastard dr. Ernsta Stavra Blofelda, Shreka, Addamsovih, Dickensovega Scroogea (in Fagina) in dr. Evila iz Austina Powersa. Od prej ima le tri posvojenke, ki »zorijo« na dolgočasen, skrajno neadolescentski način.

Film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend

Kneecap je energičen, maničen, bujen, okreten, rezek, duhovit, vizualno nervozen, jezen, ansambelski, nadrealističen in kultoiden kot Trainspotting, le da škotski nacionalizem zamenja s severnoirskim. Trainspotting je bil film o narkičih, ki jih poganja bajen, trendovski soundtrack – Kneecap je film o narkičih, ki sami ustvarijo bajen, trendovski soundtrack. Trainspotting je bil film o fantih, ki bi lahko ustanovili brit pop bend – Kneecap je film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend. V Trainspottingu so fantje skušali preživeti depresivni Edinburgh – v Kneecapu pa fantje oživijo depresivni Belfast, ki potrebuje veliko kokaina in ketamina, veliko hedonizma, veliko seksa in veliko karnevala, da bi se znebil tistega mučnega, težkega posttravmatskega sindroma, ki je ostal po podpisu velikonočnega sporazuma (1998) in koncu vojne med republikansko armado in britanskimi kolonisti. Liam Óg Ó hAnnaidh in Naoise Ó Cairealláin, najboljša prijatelja, mala dilerja z živim smislom za repanje, odvisna od globokega interneta in alergična na Margaret Thatcher, ter JJ Ó Dochartaigh, gimnazijski učitelj, ki komaj čaka, da se znori, igrajo sami sebe, na odru pa postanejo Mo Chara, Móglaí Bap in DJ Próvaí.

Lun Sevnik / Režiser in scenarist, ki v nežnosti vidi subverzivnost

Čeprav je lani končal magistrski študij igrane režije na sloviti filmski akademiji FAMU v Pragi, njegovo delo že ves čas odmeva tudi na domačih tleh. Poleg tujih nagrad je namreč v prvem letniku za svoj zaključni kratki film Voyage Voyage (2018) na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši študijski film, za kratki film Hra (Igra, 2019), ki je zaokrožil drugi letnik študija, pa vesno za najboljši študijski film in nagrado Štigličev pogled, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje za izjemno režijo. Za zadnji kratki film Morje med nama (2024), ki šele začenja festivalsko pot, je konec maja prejel nagrado Žarka Lužnika, ki jo organizacija Aipa podeljuje za izjemno študijsko avdiovizualno delo.