Future Islands: People Who Aren’t There Anymore

Baltimorski prvaki synthpopa se vračajo s sedmo dolgometražno ploščo, še eno solidno izdajo v zares presežno konsistentnem opusu. Ja, kvartet je tako zvest svojemu značilnemu zvoku, da se na trenutke zdi nekoliko enoličen, a to mu zlahka odpustimo. Tako je zaradi premišljenih kompozicij in prefinjene izbire toplih analognih zvokov, ponovno pa najbolj izstopajo odlična besedila frontmana Samuela Herringa, ki je lani z gostujočim verzom navdušil na hiphopovski mojstrovini Maps, eni od plošč leta po Mladinini izbiri. Ko se sprijaznimo, da nas Future Islands verjetno ne bo nikoli presenetil s kakršnimkoli slogovnim zasukom, in se enostavno prepustimo njegovemu melanholičnemu toku, lahko članom le čestitamo, saj preprosto ne znajo ustreliti v prazno.

Fabiano do Nascimento & Sam Gendel: The Room

Nastavek sodelovanja brazilskega brenkača Fabiana do Nascimenta in ameriškega pihača Sama Gendla ne bi mogel biti bolj preprost. Gre za prepletanje pretežno ritmičnega igranja na sedemstrunsko kitaro prvega in melodično nežnega ravnanja s sopranskim saksofonom drugega. Povsem akustično, staromodno in intimno. The Room se ne more izogniti prikimavanju izjemni dediščini brazilskih akustičnokitarskih idiomov, a se hkrati učinkovito upre poseganju po klišejih in šablonah. Gendel in Nascimento sta v svojem početju osupljivo složna, se poslušata, si puščata obilico prostora, in čeprav ustvarjata vljudno nevsiljivo razpoloženje, znata v hipu pritegniti poslušalčevo pozornost. Komorna perfekcija.

O!Kult: Zvestoba

Kuratorja založbe KRI sta kot avdio arheologa v arhivu Radia Študent izbrskala neizdan komad iz poznega obdobja domače punk zasedbe O!Kult (1982–1987), ki je pod vodstvom Braneta Zormana med drugim reflektirala poznosocialistično alienacijo. Atmosferični postindustrial nokturno Zvestoba bi lahko bil naslovni komad za slovensko serijo o distopični Novi Ljubljani iz zbirke Anonimna tehnologija Andreja Tomažina. Izstopata laibachovsko resnobna deklamacija (»Položili bomo svoj duh v duh svetlobe«) in retrofuturistični vajb (spomnite se fejmičev Molčat Doma in tiste hladne, »vzhodnoberlinske«, »brutalistične« estetike, v kateri živijo ljudje z od saj črnimi pljuči). Z remiksom Silent Servanta, techno ikone, ki nas je zapustila januarja.

Lyrical Lemonade: All is Yellow

Lyrical Lemonade je bil sprva skromen internetni blog, ki ga je pri rosnih sedemnajstih zasnoval chicaški režiser in snemalec Cole Bennett, v nekaj letih pa se je projekt razvil v creme de la creme produkcijsko hišo za trendovske trap in pop-rap videospote. Bennettova platforma, ki je na YouTubu do danes zbrala že dobrih 11 milijard ogledov, se je hitro vzpostavila kot odskočna deska za vzpenjajoča se imena (in številne muhe enodnevnice) s tako imenovane soundcloud rap scene, vrhunec priljubljenosti pa je dosegla s sodelovanji s pokojnim emo-trap veljakom Juice WRLD-jem.

Tomaž Mastnak: Civilna družba

Avtor je legenda in sinonim za civilno družbo na Slovenskem. V razpravah jo je teoretsko utemeljeval in bil hkrati še najprebojnejši pisec Mladine v osemdesetih. Zaradi njegovih člankov so časopis zaplenjevali, njega pa so tožilci preganjali na sodišču. Ko je navedel argumente, zakaj nasprotuje postavitvi Branka Mikulića za predsednika vlade, je prestopil meje dopuščenega, saj je javno izrekel takrat nezamisljivo kritiko na račun državnega voditelja. Združeval je pogum in ostrino misli, ki jo je oblikoval na poznavanju zahodne tradicije družboslovja in praksi vzhodnoevropskih civilnih gibanj tistega časa.

Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju

Mariana Enriquez (1973), argentinska pripovednica in novinarka, strašno in čudežno uzre čisto blizu vsakdanjega življenja; njene pretežno protagonistke in pripovedovalke zgodb se zdijo malo stabilnejše in pogosto precej bolje gmotno preskrbljene kot svet, v katerega trčijo in jih navda z grozo in poruši njihove predstave o njem. Pogosto so to odraščajnice, ki si šele ustvarjajo identiteto, tudi spolno, in so zato rahle na vsak dražljaj iz okolice; večinska mnenja in prepričanja, s katerimi se spoprijemajo, so pretežno sestavljena iz moških, nasilnih, tudi kriminalnih glasov.

May December

Film May December, posnet po resnični zgodbi o ameriški učiteljici Mary Kay Letourneau, ki je zapeljala svojega dvanajstletnega učenca in z njim celo zanosila (ter zaradi vsega tega trpela in sedela), je bil zelo čislan, a letošnje oskarjevske nominacije so ga zaobšle (dobil je le nominacijo za prirejeni scenarij), toda ne nepresenetljivo – filme Todda Haynesa, sicer renomiranega auteurja, vedno preskočijo. Za oskarja je bil nominiran le film Daleč od nebes, ne pa tudi on, režiser – kot režiser ni bil nominiran še nikoli. Niti za Carol niti za film Bob Dylan: 7 obrazov, kaj šele za Temačno vodo ali Safe, v katerem je – kot ženska, ki je alergična na 20. stoletje – briljirala Julianne Moore, ki tokrat igra Gracie Atherton-Yoo, ki je pred triindvajsetimi leti zapeljala in pofukala Joeja, trinajstletnega ameriško-korejskega pomočnika v trgovini za male živali (v kateri je delal po pouku in za vikende), zanosila, se ločila od moža in postala ne le tabloidna senzacija, temveč ameriška škandaloznica in spolna prestopnica št. 1.

Čudovita poroka

Travisa (Dylan Sprouse) in Abby (Virginia Gardner), kombinacijo mešanih borilnih veščin in pokra, je Čudovita polomija – po stavi – pripeljala v celibatni konkubinat, Čudovita poroka pa ju – po divji noči – pripelje v lasvegaški zakon (in kmalu zatem v mehiški standoff), toda med njima je še manj kemije kot med romantiko in komedijo, tako da lahko le obžalujete, da to, kar se je zgodilo v Vegasu, ni tudi ostalo v Vegasu. (kino)

Lift

F. Gary Gray je pred leti posnel rimejk kultne akcijske komedije The Italian Job, Lift – v katerem Kevin Hart, specialist za ropanje dragocenih umetnin, pilotira ekspertno multikulti roparsko tolpo (Vincent D’Onofrio, Billy Magnussen, Ursula Corbero, Kim Yun-jee), ki izvede high-tech rop stoletja – pa izgleda kot odmev tega rimejka (zato niti ne preseneča, da se začne z manjšim ropom v Benetkah).

Genocid kot nekaj vsakdanjega

Interesno območje, posneto po romanu Martina Amisa, je Schindlerjev seznam, le da Auschwitza ne pokaže, tako da lahko rečete: to je film o holokavstu, ki holokavsta sploh ne pokaže! Ves čas namreč ostane zunaj Auschwitza, pred vhodom. A da ne pokaže holokavsta, ni res – pokaže prav srce holokavsta, temeljno celico holokavstnega stroja, srečno družino, ki leta 1942 živi ob Auschwitzu, ultimativno srečno družino: družino Rudolfa Hössa (Christian Friedel), ledenega komandanta Auschwitza.

Luka Marcen / Gledališki režiser, ki se s tremi predstavami poteguje za nagrade na osrednjih festivalih

V tekmovalni program letošnjega Tedna slovenske drame sta uvrščeni kar dve predstavi, pod kateri se je podpisal kot režiser – Druga preteklost po motivih istoimenskega romana Vinka Möderndorferja, ki je premiero doživela oktobra v njegovem rodnem Celju (SLG Celje), ter znamenita Antigona Dominika Smoleta, ki jo je pred letom dni postavil na oder v SNG Nova Gorica. Slednja, drama, ki velja za eno najpomembnejših slovenskih dramskih besedil, se je prebila še v tekmovalni program 59. Festivala Borštnikovo srečanje. S tem mladi gledališki režiser Luka Marcen (1995) zaokrožuje izjemno pestro in plodno leto, v katerem je na oder postavil kar pet uprizoritev v petih gledališčih – poleg omenjenih še Grumov Dogodek v mestu Gogi v mariborski Drami, Sneženo sestro Maje Lunde v Mini teatru ter Tango Sławomirja Mrożka v ljubljanski Drami.