Brina Svit / Pisateljica, ki se je s svojim zadnjim romanom poklonila upornim biciklom

Že dobrih dvajset let vsako knjigo napiše dvakrat. Najprej v francoščini, nato v slovenščini. Pri zadnjem romanu Uporni bicikli, ki je letos izšel pri Mladinski knjigi, pa je naredila izjemo in slovenskim bralcem namenila privilegij, da ga preberejo prvi. Zgodba se namreč odvija v Ljubljani, v času pandemije covid-19 in kolesarskih protestov proti avtoritarni vladi Janeza Janše, ki so potekali petek za petkom. Z možem, Francozom, s katerim sicer živita v Parizu, sta se namreč v času restriktivnih ukrepov preselila v njun dom na Krasu, od tam pa skoraj vsak petek vozila na proteste. Brina Svit (r. 1954) je imela občutek, da enostavno ne more ostati križemrok, da je treba nekaj narediti, prisostvovati, biti aktivna državljanka, še posebej, ker so bili ti protesti tako drugačni od tistih, ki jih je poznala iz Francije. Ustvarjalni, navdušujoči, humorni … Od tu ideja za roman, ki se dogaja skozi oči dveh oseb, ki sta, tako kot ona, od drugod, ki prinašata s sabo širši, evropski okvir, v katerem se na koncu, presenetljivo, znajdemo celo z Žižkom.

The Drums: Jonny

The Drums, nekoč dvojec, kasneje kvartet, zdaj pa kar solistični projekt (nekdanjega) frontmana Jonathana Piercea, je obrodil šesto dolgometražno ploščo. Trditev, da ta zveni bistveno drugače kot prejšnjih pet, bi bila laž: ko album Jonny primerjamo z bendovim dosedanjim opusom, ki je vselej krmaril med sladkobnimi indiepop napevi, surfrockovskimi poskočnicami in nostalgičnim synthpopom, je očitno razliko mogoče opaziti predvsem v besedilih, ki so tokrat znatno bolj introspektivna, osebna in turobna. Protagonist se namreč v njih poglablja v travme iz otroštva, ko je kot gej odraščal v globoko verni in konservativni družini. Narava nekaj komadov je zaradi tega rahlo bolj melanholična kot bendovi poletni hiti, a celoten izdelek je prežet s prežvečenimi vzorci, katerih rok trajanja je potekel že pred desetletjem.

Danny Brown: Quaranta

Dannyju Brownu se je zgodilo najhujše. S podkastom je postal običajen in je samodejno pokopal svoj lik ekscentrično samosvojega raperja. Na šestem, najmanj kričečem albumu doslej spretno angažira četico sodelavcev – med emsiji MIKE-a, med producenti Kasso Overalla, The Alchemista, Quelle Chrisa, Paula Whita ... Quaranta še enkrat potrdi, da Brown ni raper samo enega trika in da je še zmeraj mojster svoje obrti – še zmeraj zna izbrati podlage, na katere zloži rime, ki so vulgarne, samoironične, humorne, klišejske, eksplicitne, introspektivno grenke ... Čezmerno sčiščen in neznačilno urejen izdelek, na katerem manjka nekaj distorzije in barvite norosti. Vse ni izgubljeno.

Smedja in Smetke: Smetobolje

Solo projekt Matica Medje, kitare in računalnika, koncipiran leta 2019, izhaja iz tradicije naspidiranega »metaliziranega hardcora« v liniji bendov Integrity, Converge in domačega Iamdisease, le da je tu več prostora za neresnost in samoironijo. Eno glasnejših grl aktualnega preroda domače hardcore scene, ki ga na krilih nove generacije z zadovoljstvom opazujemo zadnja leta, je na deseto izdajo zapakiralo deset povprečno enominutnih hardkoračin, ki jih gradijo sekvence sprogramiranih, a organsko zvenečih bobnov, rafali robustnih power akordov in okultnih melodij, pristno kruljenje in gruljenje ter tu in tam zajebantski izseki iz intervjujev ipd. Muzika, ki nakopičene frustracije pretvarja v kinetično energijo.

André 3000: New Blue Sun

Če je rapovska zainteresirana javnost za kaj res glasno prosila, po čem spraševala in kaj celo zahtevala, je bil to ponovni zagon legendarnega dvojca OutKast, ki je pomagal Atlanto postaviti na svetovni zemljevid ne samo rapa, ampak širše krajine popa, in nam je za vedno zapekel v možgane vsaj dva ultrahita Ms. Jackson in Hey Yeah, zadnji album pa je izdal leta 2006 in potem preprosto zaprl trgovino. Moledovanje ni obrodilo sadov. A Big Boi je v kasnejših letih izdal vsaj nekaj – večinoma sicer dokaj ziheraške – muzike, zato se je vse večja zamera svetovnega fenovstva vedno bolj usmerjala proti drugi polovici – proti multiinstrumentalistu, »glasbenemu geniju«, odpičencu ... Andréju 3000. Ta je svojo genialnost sicer dokazal z neštetimi sodelovanji – kot gostujoči pevec/emsi ali soavtor posnetkov. Samostojno ali kot vodja projekta pa ni postregel s tako rekoč ničimer. Iz nekakšne polpenzije je tako izplaval le sem in tja pri tujih projektih, a v javnosti je bil vse pogosteje opažen s flavto v roki, kar se je izkazalo za nekakšen namig ali iztočnico za odgovor na vprašanje, ali bomo sploh kdaj dočakali njegov samostojni prvenec.

Francesco Petrarca: Pisma v antiko

Mož je večidel bival na teritoriju med Firencami, Avignonom in Benetkami, a ne prav ležerno, pred sovražniki je že od rojstva bežal iz kraja v kraj. Bil je slaven, razglašen za lavreata pesniške Evrope, a ni ustvarjal le poezije, ampak tudi iz prijateljev sovražnike. V času, ko ni bilo spleta, je v javno objavljenih pismih ironično zbadal tedanje kulturne korifeje, ko je dokazoval, da so si slavo gradili na tujih izrekih in prisvajanju idej drugih avtorjev. Obnašal se je kot gospodar časa: pisal je pisma Liviju, Varonu, Seneki, Vergilu, ki so živeli krepko tisočletje pred njim. A tudi Homerju: dva tisoč let po njegovi smrti se nanj obrača z opravičilom, ker mu piše v latinščini, saj mu v grščini ni enakovreden.

Andrej E. Skubic: Pa čeprav buldožer

Čeprav na koncu žena komentira, da je roman, ki se ravno končuje, eden bolj filozofskih, torej manj pripet na izkušnjo in bolj špekulativne narave, sodi Pa čeprav buldožer med osebnejše romane domačega pisatelja in prevajalca Andreja E. Skubica (1967). Tudi zato, ker se tokrat pojavi v fokusu in dobi glas pisatelj in ne oglaševalci, odvetniki poštenjaki (vsaj po lastnih besedah) ali izraelski znanstveniki, ki poskušajo izločiti notorično h kregarijam nagnjeni gen Praslovenca in ga podtakniti Palestincem, da jim zaradi notranjih driblarij nikoli ne bi uspelo ustvariti države. Pa zato, ker roman obdeluje teme, ki so pisateljskemu poklicu lastne: težave s samotnim nočnim pitjem v imenu kreativnosti, premislek, kako resnično življenje in osebe iz pisateljevega kroga vstopajo v njegovo literaturo, tu so nujno še etični zadržki pred razprodajo svoje preteklosti in intime.

T.I.M.

T.I.M. (Eamon Farren) je vedno na uslugo. Vedno se odzove. Vedno uboga. Vse naredi. Kuha. Lika. Čisti. Pere. Pospravlja. Nikoli ne odpove. Nikoli ne zataji. T.I.M. je svetlolasi humanoid, sladkobni android, umetna inteligenca, tehnološko integrirani čudež, perfektni gospodinjski pomočnik, genialni produkt neke robotske korporacije, Kubrickov H.A.L. v obliki Pinterjevega služabnika. Abi (Georgina Campbell), inženirka pri tej korporaciji, ga ima doma – poskusno. V njem ne vidi nič posebenga ali izjemnega – le igračo, le mašino. Jasno, T.I.M. v njej vidi preveč. Zanjo bi kuhal in pospravljal in pral na vekomaj veke. Živela bi srečna do konca svojih dni. »Abi, nima smisla bežati.”«Abi ga tako obsede, da je le še vprašanje, kdaj bo odpikal njenega moža (Mark Rowley). Ne da se tega ne vidi z aviona.

Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah

Tale ne ravno infarktna predzgodba trilogije Igre lakote, v katerih je bilo dovoljeno pobijati otroke, prihaja ravno v pravem času – v času obleganja Gaze, v kateri je dovoljeno pobijati otroke. Če si Izrael. Tudi v Igrah lakote je bilo otroke dovoljeno pobijati pod določenimi pogoji – če nastopajo v televizijskem resničnostnem šovu, ultimativni obliki represije. Balada o pticah pevkah in kačah, ki je posneta po romanu Suzanne Collins in ki se dogaja v distopičnem povojnem Capitolu, štiriinšestdeset let pred Igrami lakote, je neskončno dolga, kot da je zgodba o izvoru Coriolanusa Snowa (Tom Blyth), bodočega pošastnega diktatorja Panema (bodočega Donalda Sutherlanda, če hočete), tako kompleksna in tako epska, da šteje vsak detajl. Saj vemo: moč korumpira, velika moč zelo korumpira, resentiment je gorivo avtokracije, elite se vedno fašizirajo. Napetosti je tu manj kot v srednji sklanjatvi. Coriolanus, kameleonski in plenilski potomec padle dinastije, v katerem se prelivajo Shakespeare, Freud in Orwell, je tu še najstnik, a mentor, manipulator in piarovec obubožane in muzikalične – agilne, odločne, neustrašne – Lucy Gray Baird (Rachel Zegler), Katniss Everdeen pred Katniss Everdeen, ukrojene za jubilejne desete »Igre lakote«, v katerih bo dovoljeno pobijati otroke. Okrutno, brutalno, brezobzirno.

Srečno naključje

Woody Allen – črtan v Ameriki (kjer njegovih filmov ne prikazujejo več), a še vedno ljubljen v Franciji – je tole komedijo kriminalnih nravi, svoj jubilejni petdeseti film, posnel v Parizu, kjer se začnejo dogajati reči, ob katerih si boste rekli: aha, Zločini in prekrški! Ali: aha, Zadnji udarec! Ali pa: aha, Umor na Manhattnu! V resnici bi morali reči: oho, Nezvesta žena! Adrian Lyne je pred leti rimejkiral to Chabrolovo klasiko, ki je pokazala, da malega, običajnega, navadnega, vsakdanjega človeka – še toliko bolj bogataša z večvrednostnim kompleksom – od naklepnega umora loči le korak, Allen pa ji zdaj vdahne svoj lahkotni pop, v katerem se mešajo le belci ( ja, dobrodošli v vzporedni, apartheidski Franciji, doppelgängerki vzporednega, apartheidskega Manhattna!).

Čuden način življenja

Almodóvarjev Čuden način življenja je vestern, ki izvede coming out, saj si rančar Silva (Pedro Pascal) in šerif Jake (Ethan Hawke), pistolerosa pri dobrih petdesetih, ne moreta kaj, da ne bi – tako kot Jack Twist (Jake Gyllenhaal) in Ennis Del Mar (Heath Ledger) v Gori Brokeback, ki so jo najprej ponujali Almodóvarju – pristala v postelji. Nekoč sta bila ljubimca, potem sta se zatajila in razšla, toda Silva se vrne ravno v trenutku, ko Jake išče morilca svojega brata, glavni osumljenec pa je prav Silvov sin Joe (George Steane). Ne da ju to ustavi. Takoj se začneta objektivirati. In zapeljevati. Takoj začneta trepetati. Njuni pogledi postanejo ekstaze želje, na kateri piše – volver. Mačistični, patriarhalni žanri – na čelu z vesternom – so tega svojega notranjega »kvira« skrivali in se ga že kar homofobično sramovali, toda v dobi spolne detabuizacije, aktivizma, vsakovrstnih opolnomočenj in družbenih gibanj tega ne morejo več tiščati vase, tako da jim ne preostane drugega kot coming out.

Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva

Da se razumemo: film Niti besede ni triler, a je bolj napet in dramatičen od vseh filmov, ki so štartali ta teden. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Družinske vezi so nepredvidljivejše in vnetljivejše od umetne inteligence. Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva. Še toliko bolj, če sta v njej le dva. Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, totalno predana karieri, se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, ki jo je proslavila Viscontijeva Smrt v Benetkah.

Astrid / Glasbenica, ki jo ob artpop produkciji zaznamujeta še operno petje in harfa

Pri Astrid Ani Kljun, osemindvajsetletni Velenjčanki, ki živi in ustvarja v Ljubljani, se je nadarjenost za glasbo pokazala že kmalu po tistem, ko je shodila. »Bili smo na nekem kosilu, kjer so v ozadju vrteli narodnozabavno glasbo; nenadoma sem prijela terco in staršem se je takoj posvetilo: ’Punca zna peti,’« se spominja. Pri štirih letih je obiskala glasbeno šolo, kjer se je igranja harfe učila njena starejša sestra. Ob prvi priložnosti je malce pobrenkala po strunah in sestrin učitelj je nemudoma izstrelil: »Kar vpišite jo.« In tako so tudi storili.