Seefeel: Everything Squared

Londonska posadka, znana po inventivni fuziji post-rock-via-shoegaze brenkanja, zadubiranih elektronskih tekstur in počasnih pulzov, se po 13 letih vrača k izviru, osvežena, a nespremenjena. Frišni mini album, eden mogočih presežkov letošnje elektronske bere, material za fene spokojnih meditacij Boards of Canada in podobnih IDM-klasikov, je neubranljivo omamna in eterična tvarina, ki na možgane učinkuje sedativno kot apavrin. Z mantričnim ponavljanjem vilinskih vokalov Sarah Peacock in hipnotičnih melodičnih motivov Marka Clifforda vas vleče vedno višje in višje v nekakšno lebdeče stanje. Breztežnost. Kot v tistem kultnem uvodnem prizoru iz Fellinijeve klasike Osem in pol, ampak brez štrika, ki bi vas povlekel dol.

Black Dot: Love At Glance EP

Novi srednjemetražec naveze slovensko-hrvaškega prijateljstva teme je prišel potihoma, a jo je hkrati znova potrdil kot enega mednarodno najbolj uveljavljenih projektov klubske muzike, ki jih zmore bližnja okolica. Izšel je namreč pri ugledni etiketi Italo Moderni, ki jo med čermi in pastmi plesnoelektronske industrije uspešno krmari španski prvak Adrian Marth. Naš Christian Kroupa skupaj z najboljšim sosedom Le Chocolat Noirjem na vokalu (skupaj Black Dot) dostavi tri poglavja kompaktne in mrakobne EBM-ovske distopije, ki z dodatkom dveh remiksov (zvezdniškega pristavi Marcel Dettmann) v podaljšku zaide v hitrejše technaške discipline. Glasba za podalpski Blade Runner.

Toro y Moi: Hole Erth

Toro y Moi je na pestri ustvarjalni poti obdelal zares široko paleto žanrov, njegovo deveto ploščo pa zaznamuje najradikalnejši slogovni zasuk doslej. Posnel je emo trap album, ki se spogleduje tudi s pop-punk estetiko s preloma tisočletja, pri čemer mu ne moremo očitati, da skuša zajahati trendovski val, saj je ta že v zadnjih izdihljajih. Kot se za trap ploščo spodobi, je natrpana z gosti, med katerimi se najbolj izkažejo Porches, Kenny Mason in Kevin Abstract, za enega od vrhuncev plošče pa je iz naftalina izmotal indie-pop legendo Benjamina Giddarda (Death Cab for a Cutie, Postal Service). Čeprav je Torova interpretacija razvodenelega žanra zelo samosvoja in sveža, je na plošči ravno toliko spodrsljajev kot bangerjev, tako da pravzaprav lahko držimo pesti, da je zasuk le krajši obvoz.

Fred again..: ten days

Nadarjeni aristokrat, ki ga je v varstvo, ko je bil še najstnik, vzel sosed Brian Eno, zdaj 31-letni Frederick John Philip Gibson, se je iz producenta velikih pop imen, ki hite kot po tekočem traku ustvarja stran od žarometov, skoraj čez noč prelevil v institucijo. Postal je Taylor Swift elektronske glasbe! K temu je precej pripomogel njegov privlačni performans za platformo Boiler Room leta 2022, ki si ga je do danes ogledalo kar 38 milijonov ljudi. Gibson je »covidni dobičkar« par excellence, saj je koncept viralnosti med pandemijo popeljal v nove višave. S svojo viralno muziko in posnetki nastopov je preplavil družabna omrežja, postal dobitnik grammyja za najboljši elektronski album in komad ter headliner največjih svetovnih festivalov. Naveza s Skrillexom (prvim imenom EDM-a po letu 2010) in Four Tetom (legendo britanske elektronike) je razširila njegov domet onstran generacije Z, njihov lanski nastop na festivalu Coachella pa se je vpisal med popkulturne prelomnice 21. stoletja, primerljive z nastopom Fatboya Slima na plaži v Brightonu leta 2002.

Herman Pontzer: Pokuriti 

Redno jo najdemo v časopisih, kjer kratek članek razkrije vse modrosti. Evolucijski antropolog Pontzer pa jo razčleni na skoraj 500 straneh.

Jasmin B. Frelih: Ledeni možje

Romana domačega pisatelja Jasmina B. Freliha (1986) Na/pol in Piksli že z naslovom, še bolj s samo pisavo opozarjata na fragmentarnost, tudi nezaključenost celote, ki ostaja prikrita z detajli in nadrobljenostjo, zato so zgodbeni obrati včasih znotrajliterarni. Ob tem so avtorsko prepoznavni izbrušenost in visoka jezikovna artikulacija, spretno preigravanje različnih glasov in prepoznavnih, tudi drugostopenjskih – medbesedilnih – leg izjavljanja.

Otroci Divjega zahoda

Tom in Mary, mala Irčka, tipični disneyjevski siroti, med iskanjem strica srečata vse ikone divjega zahoda (bizone, Indijance, zlatokope, revolveraše, bandite ipd.), toda tale španski animirani vestern, ki sicer slavi prijateljstvo, družino, solidarnost, pustolovstvo, multikulturnost in pogum, si prav veliko ne upa, tako da deluje vse preveč gladko in klišejsko, pa čeravno je posnet po desetminutnem animiranem filmčku Cuerdas, ki je dobil več kot 240 nagrad – noben kratki animirani film jih ni dobil več.

Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice

Burtonovi filmi so pozivi k prilagoditvi, toda ne k prilagoditvi statusu quo in normalnosti, ampak k prilagoditvi drugačnosti, alternativnosti in abnormalnosti. Burtonovi filmi nam pravijo: hej, kaj počnete na drugi strani? Pridružite se nam! Glejte, kako fajn se imamo! Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice, alias Betelgeuse (Michael Keaton), igrivi, obsceni, vulgarni, cinični demon, groteskni vladar posthumnega podzemlja (strukturiran kot vrnitev potlačenega, nenehno na begu pred svojo fatalno, zalezovalsko, frankensteinovsko eks, ki jo igra Monica Bellucci, in onostranskim detektivom, sicer nekdanjim akcijskim junakom, ki ga igra lanthimosovsko iznakaženi Willem Dafoe), toda že naslov tega sequela, ki spominja na fan fiction, namiguje, da ne bo prav dosti trikratnih vzklikov Beetlejuice in da se Beetlejuice – itak bolj simptom kot lik – ne bo ravno pogosto oglašal, zato niti ne preseneča, da njegovo renčanje ne preglasi #MeToo zgodbe o treh generacijah žensk, ki se mojstrijo v pokopavanju moških (in producentov). Lydia (Winona Ryder) vidi mrtve, zato ima svoj televizijski šov, Delia (Catherine O’Hara), njena mačeha, je perfomerka, zato se razstavlja v galerijah, Astrid (Jenna Ortega), njena najstniška hči, pa je fanatična ateistka, zato se ji ne mudi k mrtvim, a mrtvi – »veliki onkraj« – pridejo k njej, bolj živi kot kadarkoli.

Milli Vanilli / Hotela sta vse

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svet obsedli videospoti. MTV je bil kralj. Ko sta Ervin Hladnik in Ivo Štandeker delala intervju z Milanom Kučanom, sta ga vprašala, če kaj gleda MTV. Logično. Vsi so gledali MTV. Vsi so gledali videospote. Ja, bolj so jih gledali, kot pa poslušali. Zato ni nikogar motilo, da vsi ti pevci, pevke in bendi niso zares peli, ampak so le simulirali – itak so simulirali svoj glas. A le zakaj bi to simuliranje – ta lip syncing – koga motilo? Tudi v živih nastopih – recimo v televizijskih šovih – so vsi bolj ko ne simulirali petje. Toda simulirali so svoje petje, svoj glas. Tudi Rob Pilatus in Fabrice Morvan,  člana dua Milli Vanilli, sta petje – povsod, v videospotih in v živo, celo na koncertih – le simulirala, toda simulirala nista svojega petja, svojega glasu.

O ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti

Dejanja usmiljenja so vrhunski metafilm. Sodobni filmi – spomnite se le superjunaških filmov – delajo vse, da bi ugajali, da bi bili všečni, ljubljeni, sprejeti, Dejanja usmiljenja – počasna, mračna, klinično ledena, nespektakularna, morbidna, groteskna, onstran dobrega okusa, dolga skoraj tri ure, nelagodna, abstraktna, mizantropska, pošastno nepredvidljiva, brez pietete do seksa, splava, samomora in psov (a hej, jebeni originali so vedno takšni!) – pa izgledajo kot film, ki noče biti všečen, ljubljen in sprejet, toda – ironično! – pripovedujejo prav o ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti. To, da so Dejanja usmiljenja portmanteau, zbirka treh ločenih zgodb, treh filmskih novel (Črno ogledalo sreča Cono somraka), in da različne like v tem absurdnem triptihu igrajo isti igralci (Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn), še dodatno poudari univerzalnost, kompulzivnost, distopičnost, toksičnost in nihilizem sle po všečnosti, ljubljenosti in sprejetosti.

Anastazija Pirnat / Vizualna umetnica in didžejka, ki se navdihuje v napakah in naključjih

Anastazija Pirnat (1996) je umetnica, za katero se zdi, da (z)možnosti slikarstva, tega klasičnega medija z večstoletno tradicijo, nikoli ne bo izčrpala. Nenehno eksperimentira, raziskuje in odkriva nove potenciale platna, morda zato, ker se hitro naveliča ene teme ali načina dela, morda zato, ker jo nova spoznanja vsakič znova navdušijo in vodijo v nepredvidljive smeri. Zlasti v zadnjem desetletju opaža pravi preporod slikarskega medija, spodbujen tudi z napredkom tehnologije in vizualnimi vplivi internetne estetike. »Slikarstvo je morda klasičen medij, a je vedno odprto za prepletanje in združevanje z drugimi mediji ter dovzetno za njihove vplive, zato vsakič znova lahko privede do česa presenetljivega.«

Tycho: Infinite Health

Kalifornijski producent Tycho je eden od zastavonoš (pod)žanra indietronice, imenovanega chillwave, ki je pred približno petnajstimi leti zelo uspešno zajahal trendovski val nostalgije po osemdesetih letih, a se je izpel še hitreje kot subkultura, ki ga je takrat postavila na piedestal. Kljub temu avtor ni le muha enodnevnica, od prelomne plošče Dive (2011) je izdal že pet albumov, toda čedalje bolj so zveneli zgolj kot slaba imitacija tega, kar je chillwave nekoč bil. Vrhunec te spirale, ki se vije strmo navzdol, je novi album Infinite Health, na katerem Tycho zveni že skorajda kot parodija samega sebe. To je generičen izdelek brez duše, zbirka podpovprečnih synthwavovskih kompozicij, ki brez izjeme zvenijo kot »royalty-free« spremljava kakšnega tutorial videa na YouTubu.

Žiga: Your Love

Akademsko šolani glasbenik Žiga Murko po večletnem draženju predstavlja prvenec, ki zaokrožuje njegovo nepričakovano preobrazbo iz avanturističnega hip-hop producenta v elegantnega soul vokalista/avtorja, vajenca mojstrov muzike za ljubimce kalibra Isaac Hayes in Marvin Gaye. Gre za ambiciozno, uglajeno, tehnično izpiljeno ploščo z impresivnim seznamom sodelavcev in poklon pocukranim soul/funk/r’n’b zvokom sedemdesetih in osemdesetih let (melodramatični saksofonski vložki, pretežno baladno razpoloženje, mežiki Quincyju Jonesu). Toda kot celota pusti vtis nekakšnega »belskega simulakra« brezčasnih afroameriških izrazov, predvsem zaradi oguljenih angleških verzov, predvidljivih aranžmajev in šibkega vokala, ki je navsezadnje osišče te glasbe.

Ka: The Thief Next to Jesus

Malo je absolutno dovolj. Raperski temačnež Ka po dveh letih stopa iz senc newyorškega podzemlja z novo osamelsko operacijo zvočnega minimalizma. Število gostujočih producentov in pevcev: nič. Podlage so nič več kot preprosto zankani sempli gospelovske muzike, čeznje pa veteran s prepoznavno umirjenim in monotonim slogom brca znanje v obliki enovrstičnic. Vsaka beseda je skrbno izbrana in natančno zakoličena na svoje mesto, tematika pa tokrat sfiženi (oziroma kar v izhodišču izkoriščevalsko zastavljeni) odnos med krščanstvom in Afroameričani. Edinstvena atmosfera melanholije modrosti uličarske poezije od začetka do konca. Celovitost, ki te hipnotizira, in konsistentnost, ki ji ni para.