Maja Prettner / Režiserka in scenaristka, ki je z dokumentarcem Duhovnica navdušila gledalce in kritike

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je bil premierno prikazan dokumentarni film Duhovnica, ki spremlja štiri leta v življenju nekonvencionalne, energične in odprtosrčne evangeličanske duhovnice Jane Kerčmar. Tam je film prejel nagrado vesna za najboljši film po izboru občinstva ter najboljšo montažo, ovenčan je bil še z nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk FIPRESCI za najboljši celovečerni film v tekmovalnem programu. Prav tako je dobil veliko priznanje televizijske mreže Al Jazeera.

Lukid: Tilt

Z novim albumom se po dolgih enajstih letih zatišja vrača londonski pikolovec, mojster svoje obrti in številnih trikov sodobne (ob)klubske muzike. Lukid nas je večkrat navdušujoče presenetil, enkrat z brbotajočo organsko toplino, drugič z glasno sintetizirano ostrino, tokrat pa teče nov krog nišnih britanskih elektronskih odvodov. Tilt je nekakšen post-post-IDM, v katerem slišimo odzvanjanje najboljših (zgodnjih) let delovanja dvojca Mount Kimbie in je igrišče neštetih preprostih melodičnih pejsažev jesenske nostalgije. Ponavljanje je mati dolgometražca, ki je izrazito zankan, a v detajlih razdelan, dinamičen in subtilno živahen. Nepretenciozen, enovit, sanjav in klubsko precej neuporaben.

King Gizzard & The Lizard Wizard: The Silver Cord

The Silver Cord je »šele« drugi letošnji Gizzardov album, kar je za hiperproduktivno moštvo glasbenikov, ki znajo fene razvajati tudi s po tremi ploščami na mesec, precej skromen izkupiček. Je pa to zanje vsekakor leto najradikalnejših slogovnih zasukov doslej: najprej so presedlali v trash metal, zdaj pa predstavljajo še prvo čisto elektronsko ploščo, ki so jo ustvarili s floto vintidž synthov in ritem mašin. A roko na srce, za vse skupaj bo najbolje, če bodo čim prej ponovno poprijeli za kitare. Gizzardova zbirka zatripanih elektronskih džemov se v teoriji zdi zelo obetavna zamisel, v praksi pa zadeva še zdaleč ni rožnata: to so razvlečene synthovske epopeje brez repa in glave, v katerih bend pogosto prestopi tanko mejo med načrtno zaprašeno estetiko in do ušes neprijazno kakofonijo.

Zhlehtet: Portals Vol. 2

Sedma izdaja fluidnega jazz kolektiva, ki pod taktirko Roka Zalokarja ustvarja od leta 2020, nakazuje dodaten odmik od fragmentiranih, raziskovalno nagnjenih elektroakustičnih kompozicij zgodnjih izdaj. Kot na predhodniku Portals Vol. 1 (2022) se kvintet vnovič naslanja na kanon poduhovljenega, atmosferično ukrojenega jazza, a se tudi zlahka izogne golemu hommageu fotrom. Moč zasedbe izhaja iz sinergije med uigranimi instrumentalisti, ki v skladbah spretno nizajo različna duševna razpoloženja, zajeta v ponekod napetejših aranžmajskih vozlih, drugod pa v bolj ezoteričnih, serotoninsko omamljajočih melodijah. Nekoliko ukročena in prefinjena, toda tudi najdostopnejša izdaja doslej, ki nagovarja širše poslušalstvo!

Doja Cat ni fenica svojih fenov 

Doja Cat ni fenica svojih fenov, daleč od tega: zdi se, kot bi jim bila napovedala vojno. Ta boj nekateri vidijo kot legitimno postavljanje po robu toksični fenovski kulturi, drugi pa kot nehvaležno in nespametno udrihanje po tistih, ki so ji omogočili vzpon na vrh. Po nekaj seansah ognjevitega zmerjanja oboževalcev na družabnih omrežjih je na Instagramu v hipu izgubila skoraj pol milijona sledilcev, kar je označila za »zmago nad pošastjo«. Še več: sočasno je skušala razvrednotiti svoj dosedanji opus in nam dopovedati, da so vsi njeni pop megahiti pravzaprav zanič, da so bili le sredstvo za kopičenje bogastva, da se je z njimi načrtno prodala in da smo neumni in plehki, ker smo v njih uživali. Je bil to strel v koleno ali le mojstrsko pritegovanje medijske pozornosti?

Michel de Montaigne: Eseji I–III

Mož izpred pol tisočletja pa nam ne razkriva le duha svoje dobe, postreže nam s kulturno zgodovino od Perzijcev, antike, indijanskih kraljev, papežev in poganskih vladarjev. A ne v smislu leksikonskih gesel, marveč v esejih, katerih naslovi se nam zdijo, kot da so pobrani iz našega vsakdanjika: o starosti, o umetnosti razpravljanja, o moči domišljije, o vzgoji otrok, o smrti, o negotovosti naše presoje, o brezdelju …

Matt Haig: Človeška bitja

Angleški pisatelj Matt Haig (1975), tudi pisec stvarnega, priročniškega čtiva, na koncu romana Človeška bitja doda za literaturo sicer nepotreben dodatek o vzrokih za nastanek tega pisanja. Upraviči ga kot samoterapevtsko, po depri se je usedel za tipkovnico, da bi videl in sprevidel, kako je čutiti in govoriti o čustvih, ki so mu bila prej nedostopna. Da bi razumel skrivnosti človekovega srca, zapletene mehanizme, ki nam omogočajo preživeti in se včasih celo izvleči iz depresije, si je omislil Nezemljana na tajni misiji. Ta je nesmrten, kot se za visoko razvita bitja spodobi, a se preveč ufura v svojo nalogo in je zato za nadrejene izgubljen. Mogoče tudi nevaren za razkritje civilizacije nekje tam daleč in njene namere, da izbriše človeški rod z obličja Zemlje in mu prepreči, da bi zavojeval neke daljne in s tem njene svetove.

Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu

V groteski Sanjski scenarij – alias Dream Scenario – povsem neatraktivni profesor zoologije, ki ga igra Nicolas Cage, nenadoma ugotovi, da vsi sanjajo o njem. Ne ve, zakaj. Ne ve, kako. Toda – prišel je v sanje človeštva. Postal je sanjski. Ko prideš v Severno Korejo, kjer ista družina vlada že več kot 70 let, začneš slej ko prej sanjati o Kimu – Il Sungu, Il Džongu ali Džong Unu. Ali pa o vseh treh hkrati. Ne moreš mimo njih. Povsod so. Na vsakem koraku. Na plakatih in fotografijah – v kipih. V nadnaravni velikosti. Tudi fotografiraš jih lahko le v nadnaravni velikosti – v celoti. Ne smeš fotografirati le njihovih nog – ali le njihove glave. Prepovedano!

Želja

Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad je ljudem izpolnjeval želje – njegovo osebje se je vozilo po Iranu in zbiralo želje. Toda izpolnil je le tiste želje, ki niso škodile Iranu. Kralj Magnifico, »čarobni« vladar mediteranskega kraljestva (dejansko diabolični patološki narcis), antagonist Disneyjeve povsem disneyjevske Želje, je transfiguracija Mahmuda Ahmadinedžada: svojemu ljudstvu, utelešenju melanholične ponižnosti, izpolnjuje želje, toda le tiste, ki ne škodijo kraljestvu, igro pa mu pokvari Asha, odločna in pogumna mladenka (ime bi ji bilo lahko tudi Belle, Rapunzel ali Merida), ki ima preveliko željo. To poznamo z lepotnih tekmovanj: misice, ki si želijo, da bi bilo konec vojne, sovraštva in revščine, imajo prevelike želje.

Dragi David

Adam Ellis (Augustus Prew), ilustrator portala BuzzFeed, dobi nenadoma imaginarnega prijatelja – terorističnega duha dečka, malega Davida, ki ni bil zadovoljen z njegovo ilustracijo, tako da ga je kritiziral (okej, troliral), Adam pa ga je potem – v slogu online maščevalca – poslal k vragu. Umri v ognju! David se vrne – v slogu offline maščevalca. Adamu ne obsede le sanj in stanovanja, ampak tudi vse račune. Če kje, potem prav na internetu velja Sartrov dictum: Pekel so drugi! In Dragi David izgleda kot ekranizacija tega dictuma iz drame Zaprta vrata, v kateri se popolni neznanci – polni mučnih, zločinskih skrivnosti – brezmejno in brezobzirno mučijo in trolirajo, obenem pa ne vedo, kako bi pobegnili drug drugemu: delujejo kot internet, ki zna človeka brutalno ponižati in mu povedati, da je zanič in ničvreden.

Napoleon

Živimo v dobi filmskih biografij, a tudi v dobi wikipedie. Kako gredo filmske biografije, vemo – wikipedijsko. Le naštevajo dogodke: in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to. Napoleon, ki ga je posnel Ridley Scott, biograf Krištofa Kolumba, Robina Hooda, Hannibala Lecterja in hiše Gucci, je wikipedijski (s state-of-the-art fotografijo, scenografijo in kostumografijo), a obenem tudi tak kot Titanik – veste, kako se bo končal. Veste, da bodo Napoleona na koncu deportirali na Sv. Heleno, kjer bo omahnil – kot Michael Corleone na koncu Botra 3. Veste, da bo pred tem izgubil bitko pri Waterlooju. Veste, da se bo njegova invazija v Rusijo končala katastrofalno – požgal bo Moskvo, a žrtvoval skoraj pol milijona vojakov. Veste, da bo številne bitke – od Toulona do Austerlitza – dobil. Veste, da bo napadel Egipt. Veste, da se bo dal okronati za francoskega cesarja – in da si bo krono nataknil kar sam. Veste, da ga bodo zlomili pri Leipzigu in detronizirali. Veste, da ga bodo izgnali na Elbo. Veste, da se bo vrnil. In veste, da se bo nekje vmes poročil z Josephine, ki ga bo varala, in ločil od nje, ker mu ne bo mogla roditi potomca (ne, v Disneyjevih animiranih filmih tega ne vidite). Svojo vojsko bo odpeljal v enainšestdeset bitk, v katerih bo umrlo več kot tri milijone vojakov. Tu se lahko le vprašate: kaj je imel proti moškim? Zakaj jim je namenil tako grozljive, strašne, grizlijevske smrti? Zakaj jih je tako mučil? Hej, Rusi so jih nabili na drevesa! Ridley Scott zdaj pokaže, da so res »trpeli« zanj – in za njegov imidž in za njegovo karizmo in za njegov ego in za njegov libido. In vsi so bili tako lepo oblečeni, tako čudovito uniformirani – ja, v smrt so šli vedno brezhibno kostumirani. Nekaj fetišističnega, celo kempovskega je bilo v tem.

Bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda

»Začenjam od začetka,« ponavlja Maja (Mojca Funkl), sveže ločena, nervozna, depresivna psihologinja, ki je hotela »premium življenje«. Hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo, kakšno premium življenje pa je bilo to, jo vpraša sestra Špela (Vesna Pernarčič), ki bi bila protagonistka, če bi Vzornik bil Prasica. Maja, ki ne mara ne moževega ne svojega priimka, je tako razštelana, da se s sinom Janom (France Mandić), tipičnim Ojdipom (»Midva nikogar ne rabiva«), ki je tik pred valeto, takoj po koncu lockdowna – še v času mask, socialne distance in prepovedanih žurk – iz Ljubljane preseli na podeželsko šolo, kjer začnejo Jana vrstniki takoj maltretirati (celo v reko ga vržejo), a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda Jana (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu slej ko prej izkazalo, da je psycho. Kdo ve, morda tudi je. Vseeno – otroci so itak hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Kmalu izgine. Film ga odpiše. In zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika (čigar koscenarist je bil Gazvoda), praktično same učiteljice (edinega učitelja igra Luka Cimprič, ki je tako kot Henigman prvič zablestel v Gazvodovem Izletu), kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših in toksičnejših generacij prepuščena ženskam. Moški – šibki, nemočni, mevžasti, strahopetni, neodgovorni – so se očitno razbežali in poskrili, a Vzornik – melodrama medvrstniškega nasilja, razrednega sovraštva in slovenske samomorilnosti – ne skriva, da so edino upanje prav šole.