Vince Staples: Dark Times

Čeprav je kalifornijski brcač rim Vince Staples šesti album priročno plasiral na trg nekaj mesecev po prihodu svojega Showa na enega glavnih streamerjev, ne zveni preračunljivo. Prej nasprotno: na albumu Dark Times ne slišimo niti enega bangerja, niti pretiranih zvezdniških gostovanj, niti populističnih ali senzacionalističnih prijemov (blatenja drugih raperjev), niti poletnih hitov ... A plošča je vseeno čudaško poletna – je povsem ležerna, polna črnega humorja, satiričnih trenutkov, življenjskih utrinkov ..., ki so dostavljeni v neprizadeto ravninskem slogu, a hkrati lucidni, duhoviti in dostopno vsakdanje realistični. Staples še enkrat prepriča – brez zaletavosti, direndaja, kozmetike in balasta nametavanja puhlic.

Shellac: To All Trains

Labodji spev chicaškega power tria, ki je 30 let haral po ušesih ljubiteljev perverzno glasnih kitar, posthardcorovskih ritmik in konfrontacijske lirike, prinaša tisto zanj prepoznavno urgentnost, zapakirano v do esence slečeno, a uničujočo zvočno podobo. Izšel je nekaj dni po nenadni smrti frontmana Steva Albinija – ambasadorja hrupa, rock provokatorja, producentskega purista, naredi-sam idealista, ki je dosledno pljuval po izkoriščevalski industriji ter s svojo načelnostjo in nepreračunljivostjo osvojil srca alter publike. Z nenadejanim epitafom, zadnjim verzom plošče, se je tudi poslovil v slogu: »If there’s a heaven, I hope they’re having fun, cause if there’s a hell, I’m gonna know everyone.« Bowiejevsko.

Yaya Bey: Ten Fold

Yaya Bey, ambasadorka najspokojnejših odvodov neosoula in alternativnega R & B-ja, ki kljub konsistentno odličnim izdajam še vedno čaka na svoj veliki preboj, je s predlansko ploščo Remember Your Northstar letvico postavila zares visoko, pričakovanja pa ji je zdaj s peto ploščo dejansko uspelo preseči. Pevka tudi takrat, ko žvrgoli s hitrimi, skorajda raperskimi flowi, ohranja neutrudno ležernost, ki ji resnično ni para in ji jo nekako uspe ohraniti celo takrat, ko z uporabo natreniranih glasilk izliva srce. In ne izlije ga malokrat: album Ten Fold nas popelje po različnih fazah žalovanja za nedavno preminulim očetom, a se še zdaleč ne zatakne pri melanholiji osrednje teme, temveč deluje kot iskreni dnevnik vsakodnevnih pripetljajev, od tegob do radosti, ki so zaznamovale katarzično pot do sprejetja.

Svojat: Ošili me modro

Trojec Svojat, katerega podstat ali baza je širša domača improvizatorska in splošna prostoslogovna »alter« scena, je prvič udaril z istoimenskim prvencem leta 2020. To se je izkazalo za izstopajočo potezo-zarezo v avantrockovskem, nowavovskem, obimpro, post-vsem-mogočem ... hrupnem početju v zadnji petletki pri nas. »Malovredno« druščino treh prekaljenih brkljačev, ki se že dolgo kalijo na domači improvizacijski in obče alternativni sceni, sestavljajo Vid – bobnarski oddelek izjemne ritemsekcijske delavnice bratov Drašler, član kar nekaj prelomnih duov, triov ... domačega postjazzovskega pejsaža, Ivo Poderžaj, ki je bas vihtel v bendih od Vi7K do Žoambo Žoet Workestrao in Borghesia, ter Andrej Fon, glasbeni multitasker in izjemni domisličar z referenčnimi poglavji iz Horde grdih, Olfamoža, Olfamoštva in nepreglednega mnoštva drugih ustrojev, projektov in hipnih postav. Poleg neštetih (ad-hoc) sodelovanj sta prav zadnja zasedba in še en mali big band, Oholo!, dve od stalnejših med neštetimi izmuzljivimi stičnimi točkami trojca.

Igor Omerza: Milan Kučan in UDBA

Udbovske biltene je ustvarjalo 700 udbovcev in 3500 špicljev, ki so s prisluškovanjem in zalezovanjem pridobivali informacije, kaj počnejo in kaj mislijo tisti, ki jih je partija imela za sumljive in nevarne. Stari režim je plačeval celo tovarno zaposlenih za vohunjenje! A avtor opozori na diskrepanco: iz leta 1979 in 1980 so ohranjeni vsi bilteni, od leta 1987 pa jih je od letne tisočerice le peščica. Čas, ko je postajal Kučan št. 1 v komunistični nomenklaturi; torej so v skrbi za njegov imidž sistematično uničili kulturno bogastvo nacionalnih arhivov!

Vinko Möderndorfer: Odštevanje: roman o času in poti

Roman Vinka Möderndorferja (1958) Odštevanje je zavzeta in osebna variacija na temo, ki jo je drugače, malce resneje in z manj humorne distance, obdelal v enem svojih bolj izrazitih in osebnih, morda malce prezrtih del iz obsežnega proznega dela opusa, v romanu Nespečnost. Tam nespečnost in skrajno zaostrena eksistencialna situacija omogočita dostop do spominskega gradiva in nemara potlačenih ali vsaj psihičnih vsebin, ki so na stranskem tiru in morda dajejo podton njegovemu življenju, zdaj, v stanju krhkosti, pa privrejo na dan in omogočijo totalno rekapitulacijo. Vse vidi, svoj odnos do žensk, ki je posledica bivanja med ženskami – ob odsotni materi je živel s staro materjo in tetami, ki sta oglušeli zaradi škrlatinke –, hkrati je pred njim vse razgrnjeno in nastavljeno poglobljenemu opazovanju. Ob življenjski inventuri se vse za nazaj zdi kot nujne postaje na poti, vmesne kontrolne točke, predvsem pa je vse razpoložljivo za literarno obdelavo.

Načrt za utopijo

Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.

The Ministry of Ungentlemanly Warfare

Kje se konča Guy Ritchie – in začne Quentin Tarantino? Najnovejši Ritchiejev film – The Ministry of Ungentlemanly Warfare (Ministrstvo za negentlemansko vojskovanje), sicer posnet po resnični zgodbi – izgleda kot Neslavne barabe brez majorja Lande (Til Schweiger, alias Heinrich Luhr, ni to), a tudi kot Aldrichev Ducat umazancev, le da je umazancev le pol ducata (z umazanko vred), kar pa ne pomeni, da njihovo miniranje in sabotiranje nacističnih podmornic na Atlantiku – operacija »Postmaster« – ni videti kot delo tisočih umazancev. Britanski komandosi (Henry Cavill, Henry Golding, Hero Fiennes Tiffin, Alan Ritchson, Alex Pettyfer, Eiza González), »Churchillovi skrivni bojevniki« (z definiranimi mišicami in huligansko averzijo do avtoritete), ki delujejo neuradno, pod pultom in brez oznak, hodijo in nonšalantno, bombastično, elegantno, baročno pobijajo naciste – množično. In v tem – v pobijanju nacistov – brezmejno uživajo.

Garfield

Garfield je lenobni, zavaljeni, sladkobni animirani film o mačku, ki izgleda kot metafora Donalda Trumpa: oranžen, nor na fast-food (lasagno), alergičen na ponedeljke, sarkastičen, nadležen, egocentričen, enodimenzionalen (ja, brez karakterja), prepričan, da je na misiji nemogoče (Trump rešuje Ameriko, Garfield pa očeta), zato kaskaderske prizore izvaja sam – kot Trump. In Tom Cruise. To, da Garfield izgleda kot Trump, je najboljši vic tega filma. Vse ostalo je le sentimentaliziranje tega vica. (kino)

Monster

Posebnost tegale indonezijskega psihotrilerja, sicer rimejka ameriškega Dečka za vrati, v katerem ugrabljena otroka – potencialna »rezervna dela« – kažeta živ smisel za preživetje, eskapizem in citiranje Kubrickovega Izžarevanja, je v tem, da napetost ustvarja brez dialogov, kar pa deluje ravno dovolj prisiljeno (to pač ni Tiho mesto, v katerem je prepovedano govoriti), da samo napetost – napol konceptualno – karikira, toda krike in vzdihe slišite. (Netflix)

Naključni morilec

Ne boste verjeli, koliko ljudi hoče likvidirati svoje najbližje, žene in može, mame in očete, pa ne vedo, kako. Še kako dobro bi jim prišel »tinder«, ki bi jih povezal s poklicnimi morilci: podrsavali bi, všečkali in iskali popolno ujemanje. Ko bi se naročnik in poklicni morilec ujela, bi se dobila – sklenila kupčijo. In beng! Žene – ali moža – ne bi bilo več. A ker tovrstnega »tinderja« ni, padejo v past, ki jim jo nastavi Gary Johnson (Glen Powell), »poklicni morilec«. Gary je dobrodušni, osamljeni, skoraj anonimni profesor filozofije in psihologije (sam z mačko), specialist za Freuda, vprašanje identitete in igranje vlog (»Ali poznate sami sebe,« sprašuje svoje študente: »Kaj, če je vaš jaz le vloga, ki jo igrate?«), skrivaj – v prostem času – pa je sodelavec policije, njena »vaba«, njen igralec, no, njen »poklicni morilec«. 

Prihodnost bo puščava

Furiosa, predzgodba Ceste besa, zgodba o izvoru Furiose, presenetljive – a povsem logične – protagonistke Ceste besa, je road movie, ki ga poganja bes, samo bes in nič drugega kot bes. Furiosa je cestni film, film pregona, film konvojev, film divjanja, film besnenja. Bes je strelivo in gorivo te postapokaliptične, distopične prihodnosti, v kateri je posttravmatičnega stresa toliko kot puščave. In bes, ki reže to neskončno rdečo puščavo, je raison d’être protagonistov in antagonistov Furiose. Vsi so neprestano besni – bes je njihov way of life. Njihov joie de vivre. Ko besnijo, živijo! Zato nenehno besnijo. Ko komunicirajo, kričijo, tulijo, vreščijo, rjovijo, renčijo, razgrajajo – ja, besnijo. Zaganjajo se drug v drugega. 

Tejka Pezdirc / Kiparka, ki skulpturo, prostor in gledalca dojema kot povezano celoto

Lapidarij Galerije Božidar Jakac v nekdanjem kostanjeviškem samostanu zadnjih nekaj tednov naseljujejo fragmenti telesa, kamniti organi, obdani s tkanino, silikonom, epoksi smolo in lesom. Prepleteni so v soodvisnem razmerju in tvorijo telo, ki ima več vhodov in prekatov, kot celostni organizem pa lahko zaživi šele ob prisotnosti gledalca. Gre za razstavo Začasno stanje kiparke Tejke Pezdirc (1985), ki o prostoru razmišlja kot o osnovi, konstruktu, skeletu svojega dela: »Moram razumeti gibanje človeka, ki prihaja v prostor in iz njega odhaja, razmisliti, kako lahko moja dela komunicirajo s tem prostorom in obratno.«