Borderlands

Robot dahne: »Programiran sem za humor.« Ne da to kaj pomeni – Borderlands, posnet po Gearboxovi distopični cyberpunk videoigrici, izgleda kot vic, ki ga pripoveduje nekdo, ki ne zna pripovedovati vicev. Robotu, ki je bolj ko ne padel iz Vojne zvezd (no, morda je vmes kje malce oplazil Varuhe galaksije), je ime Claptrap, glas pa mu daje sloviti komik Jack Black. Da bi bila ironija še večja, v eni izmed glavnih vlog igra še slovitejši komik, Kevin Hart, ki pa so mu verjetno rekli: v vesolju nihče ne sliši tvojih vicev! Kot vic izgleda vesolje, ki ga je kapitalizem prelevil v kup smeti, odpadkov in mutantskih pošasti. Zato se skuša v oddaljeni galaksiji, med Prometho in Pandoro, »odred odpisanih«, ad hoc remiks »odbitih« prostih strelcev, nekdanjih vojakov, lovcev na glave in znanstvenic, ki jih igrajo Cate Blanchett, Jamie Lee Curtis, Hart in Florian Munteanu (s plinsko masko), dokopati do Tiny Tine (Ariana Greenblatt), mesijanske izbranke (po malem Frodo Baggins, po malem John Connor, po malem Katniss Everdeen), »ključa« do Pandorinih tehnoloških zakladov, ki bi lahko k sebi spravili razdejano, gnijoče človeštvo, toda človeštvo, ki ga vidimo, si druge priložnosti ne zasluži, tako da antikapitalizmu tega filma ne boste verjeli, tem bolj, ker je tu vse tako klišejsko, kot so lahko stvari klišejske le v kapitalizmu. Akciji ni ne konca ne kraja, a večjega – in ambicioznejšega – dolgčasa zlepa ne boste videli, satira – ali kemp, če hočete – pa je itak brez zob.

Vran

Leta 1994 je med snemanjem atmosferskega, neogotskega, distopičnega Vrana umrl Brandon Lee – naboj, s katerim so ga ustrelili, ni bil slep, ampak pravi. Film so kljub temu spustili v multiplekse – postal je morbidni hit in kult, dobil številna nadaljevanja, zdaj pa je dobil še rimejk (»reimaginacijo stripa«, kot pravijo producenti), ki sklene, da bo original korigiral in nam pojasnil, kdo je bila Shelly, o kateri v prvem Vranu nismo izvedeli kaj dosti in ki jo je superjunaški glasbenik Eric Draven tako divje maščeval, toda to ničesar ne spremeni. Ja, Shelly Webster (FKA Twigs) je bila zaljubljena in tesnobna, ja, z Ericom (Bill Skarsgård) sta norela, pila in se drogirala, ja, fukala sta (zelo stilizirano), ja, bežala sta, ja, bila je potetovirana, ja, ljubila je Rimbauda, ja, izgledala sta šekspirjansko, kot Romeo in Julija, oh, ali pa kot Sid in Nancy.

Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?

To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.

Bojana Ristevski Mlaker / Oblikovalka keramike, ki verjame v skupnost in povezovanje

Na Resljevi cesti 10 v Ljubljani, zgolj nekaj korakov od najživahnejšega žuborenja mestnega vrveža, med šiviljskim in ključavničarskim obratom domuje Juha, svetel in očarljiv studio keramike, atelje in prodajna galerija. Konec leta 2017 ga je odprla beograjska ustvarjalka Bojana Ristevski Mlaker (1985), ki je s svojim iskrivim entuziazmom, nenehno razvijajočim se ustvarjalnim dotikom in povezovanjem skupnosti v teh nekaj letih postala nepogrešljiv člen domačega oblikovalskega prizorišča. Njeni prepoznavni keramični avtorski kosi z motivom dlani pa si utirajo pot tudi v tujino, nekaj se jih je ravno vrnilo z bienala keramike v korziškem Bonifaciu.

Milton Nascimento & Esperanza Spalding: Milton + esperanza

Gospod Milton Nascimento – veteran brazilske músice popular – in ena glavnih popularizatork ameriškega jazzovskega novega vala zadnjega desetletja Esperanza Spalding sta se potopila v obsežen katalog prvega, ki se razteza skozi debelih sedem desetletij. Delno. Venčku priredb sta dodala za prgišče novih skladb, vse skupaj pa v album stkala spoštljivo, zmerno, prožno, pretežno akustično, konvencionalno, jazzovsko standardno, baladno, zvočno bohotno, na trenutke orkestralno ... Esperanzino vihtenje basa je tokrat na stranskem tiru, v ospredju pa spretno in natančno, mojstrsko prepletanje vokalov. Milton + esperanza se ponaša z vrhunsko izvedbo, ki pa nikoli ne preskoči okvirov vljudnega.

Panda Bear & Sonic Boom: Reset Mariachi

Pred dvema letoma sta Panda Bear, frontman benda Animal Collective, in Peter Kember, ustanovni član kultne zasedbe Spacemen 3, kot tandem predstavnikov neopsihedelije svojega časa posnela izvrstno ploščo Reset. Od tedaj sta izdala (odvečno) serijo plošč raznih interpretacij prvenca, od dubovskih priredb prek remiksov do instrumentalnih verzij, zdaj pa sta sago obogatila še z zbirko priredb v slogu tradicionalne mehiške glasbe ranchera, ki jih je (pod taktirko dvojca) izvedel desetčlanski ansambel mariačijev. Čeprav ima EP po svoje edinstven šarm – predvsem zaradi nasprotja med melanholijo izvirnih posnetkov in veseljaško izvedbo priredb –, prej kot resna plošča deluje kot prismuknjen štos, ki se je v teoriji verjetno zdel bolj posrečen, kakor deluje v praksi.

Različni izvajalci: Devil Rides In: Spellbinding Satanic Magick & the Rockult 1967–1974

Flower power ni prinesel le mavričnih barv in ideologije peace & love, pač pa so slabi LSD-tripi, pionirske grozljivke, kot so Demoni (1971), Rosemaryjin otrok (1973) in Mož iz protja (1973), ter kultne knjige à la Diary of a Witch (1968) in Man, Myth & Magic (1970) sprožili tudi popkulturno obsedenost z okultnim, črno magijo, ezoteriko, »satanizmom«, mansonovskim sektaštvom, nasploh temno platjo človeške duševnosti. Obsežna tridelna kompilacija prinaša temeljit pregled obskurne rock muzike večinoma povsem pozabljenih pionirskih bendov te dobe, ki so posredno tlakovali pot uspehu skupine Black Sabbath in vzponu heavy metala. Pridite na sabat, tudi Satan bo tam!

JPEGMAFIA: I LAY DOWN MY LIFE FOR YOU

»This album is for me/Ta album je zame,« se glasi jedrnati pripis k peti plošči kričača JPEGMAFIE. Četudi kratek, je dovolj dolg, da potrdi jebivetrsko pozo, na kateri zvezdnik raziskovalnega noise-emo-rapa (in bivši pripadnik ameriške vojske) gradi vso kariero, če ne kar kult (eden znanih spletnih glasbenih kritikov na primer prehvali in v zvezde kuje prav vsak njegov projekt). Peggy dela zase, ne ozira se na mnenje drugih, jebivetrsko se nikoli ne prilagaja nikomur in ničemur. Nič novega.

Zdenko Vrdlovec: Matrica fikcije

Delo, ki je razčlenjeno na skoraj 30 poglavij, začne s prizori iz prvih nemih filmov, a takoj prestopi v poslikave v jamah, kot sta Altamira in Lascaux. Da bi razumeli sedanjost, je potreben skok 17 tisočletij v preteklost. Knjiga se bere kot napet film: bralec ne ve, kam ga pelje tekst, kaj bo tema naslednjega poglavja, a z zanimanjem vztraja. Vsebina prvih jamskih poslikav so živali, edina človeška podoba je mrlič. Podobno, a hkrati drugače v antiki, kjer podoba zaznamuje odsotnost, zlasti v Rimu, kjer ima plemstvo pravico do posmrtne maske, pravico do odtisa za potomstvo. Toda koga predstavlja podoba? Torinski mrtvaški prt je neposredna vez s Kristusom in njegovo smrtjo; znanstvena ekspertiza je po sledeh telesnih sokov dokazala, da je podoba res Kristusova. Ampak to je le ahiropoetična podoba odrešenika. Kje najti natančnejši posnetek upodobljenih? Jasno, ogledalo, najsibo antično na kovini ali stekleno s pozlačenim okvirjem, ki je v Franciji 18. stoletja stalo več od Rafaelove slike, kar je napovedovalo smrtni udarec slikarstvu. Avtor svojo pot tlakuje s citati in anekdotami iz literature, etnologije, umetnostne zgodovine, kajpak filozofije, tako da prinaša še kulturno zgodovino tem, kot so odtisi, dvojniki, narcisi, matrice fikcije, figura hudiča; slednjo je konec srednjega veka v liku Princa teme lansirala religiozna in monarhična oblast in z njo vzpostavila socialni model, ki je krepil versko pobožnost in civilno ubogljivost. Od jamskih, posmrtnih, zrcalnih in slikarskih podob nas delo pripelje do fotografije in od nje do filma, ki je umetnost perspektive, posnemanja, iluzije, še zlati trompe l’oeil.

Avgust Demšar: Estonia: trilogija Vodnjaki III

Iz Maribora – ta v kriminalkah domačega pisatelja, ki ustvarja pod psevdonimom Avgust Demšar (1962), doživlja za večja mesta značilne preobrazbe in ambientalne spremembe ter tudi tokrat sicer ostaja kriminalistično izhodišče – se kriminal seli v vasico Vodnjaki nekje nad Bistrico v bližini štajerske prestolnice. V prejšnjem delu, v Tajkunu, so se investitorji spraševali, kako bosta na njihovo zamisel o wellness glampingu vplivala vsa prelita kri in slab sloves vasi, zdaj s tem ni nobene težave več: Vodnjaki imajo poleg opustošenih hiš iz prvih dveh delov nekaj obnovljenih. V eno se naseli dobrodušna in družabna ruska upokojenka, v drugo hči staršev, ki so umrli ob brodolomu trajekta Estonia, v tretjo pa dedinja zmagovalca na lotu, že dobro navlečena in obubožana. Vendar je ponos Vodnjakov rekreacijski center za kolesarje, pogosto premožne in pretežno električne.

The Union

Tale akcijski film sicer pilotirata Mark Wahlberg, ki igra newjerseyskega slehernika, in Halle Berry, ki igra agentko fantomske vladne organizacije Union (očitno nove na trgu), toda glavni zvezdnik je Piran, zadnje bojišče globalnih geopolitičnih interesov: špijoni, specialci in tajni agenti drvijo po uličicah, tekajo po strehah, skačejo s strehe na streho, streljajo, padajo in lovijo magični kovček, ki ga je Hitchcock že davno imenoval MacGuffin, kar seveda pomeni, da je vseeno, kaj je v njem – važno je, da ga vsi hočejo, da torej kroži in poganja zgodbo. Wahlberg kanalizira Jamesa Stewarta iz Moža, ki je preveč vedel, navsezadnje, piše se McKenna ( ja, kot Stewart), Marakeš pa se prelevi v Piran, ki sije, škoda le, da je film – no, bolj pretočna »vsebina« (kot drugi Netflixovi akcijski filmi, recimo Atlas, Trigger Warning, Lift ali Red Notice) – tako neambiciozen, derivativen in nespektakularen, da »nevarni« pregoni, ki skenirajo Hitre in drzne in Misije nemogoče, izgledajo kot brezosebni turistični ogledi Istre. (Netflix)

Osmi potnik: Romul

Osmi potnik, ki ga je leta 1979 posnel Ridley Scott, je bil napet tudi, ko se ni nič dogajalo. Ves čas je navdajal z nelagodjem, tesnobo, tem bolj, ker ni puščal nobenega dvoma, da lahko aliena – metaforo pošastnosti kapitalizma – preživiš le tako, da tudi sam postaneš pošast. Romul – šesto nadaljevanje Osmega potnika, »interquel«, ki se dogaja med Osmim potnikom in Osmim potnikom 2, je bolj Covenant kot Prometheus – ni zares napet niti tedaj, ko se kaj dogaja. Ko hrumi. In ko hrešči. In ko se na ekranih prikazujejo »napeti« napisi, da zmanjkuje kisika. Ali pa ko kdo vzklikne: »Ostali smo brez goriva!« Hodniki so tu le hodniki – ne stisnejo te. Ne, nimaš občutka, da te hočejo zadušiti – ali pa ti sprožiti klavstrofobijo. Tisto, kar skače in se daviteljsko lepi na obraze (kot face lift, kot lipofilling, kot botulin, kot hialuronska kislina, kot starost), pa je itak že tako predvidljivo kot avtomatska vrata, ki ločijo komore in hodnike – in ki se tisočkrat zaprejo v zadnjem trenutku. Vedno ste tri korake pred filmom. Hočete tenzijo in teror, hočete body horror? Potem si raje poglejte šokerja Ne dihaj! in Zlobni mrtveci, če smo že ravno pri Fedeju Álvarezu.

Odrešitev za začetnike

Spielbergov Amistad je dober uvod v Odrešitev za začetnike. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španski trgovci z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, »deželi svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, bagatašev, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala. Drug mimo drugega polzita razreda, ki sta tako kruto in pošastno ločena in tako brutalno in neznosno oddaljena, da se drug drugega sploh niti več ne zavedata. Ta prizor je briljantno preprosta, srhljiva, antologijska metafora razrednega prepada.

Kavasutra / Bend, ki ga podžiga razlikovanje od zehavega povprečja

V času, ko želijo bendi predvsem lakajsko ugajati potrebam povprečnega poslušalca, so neprilagojenci, kot je izmuzljivi jazz rock kvartet Kavasutra, prava redkost. Goriško zasedbo, ki jo sestavljajo brata Ajk (vokal, kitara) in Timi Vremec (bas kitara), Anton Lorenzutti (kitara) in Robi Erzetič (bobni), žene neki buldožerski drajv po izogibanju komfortnosti in konformnosti. »Kavasutra je ventil za naše frustracije in orodje za spopadanje z nesmiselnostjo življenja,« z nasmeškom pravi Anton Lorenzutti. »Je tudi poligon za besedne igre in neumne šale,« doda Timi Vremec. »Je naš in kmalu tudi vaš najljubši bend,« ga dopolni Ajk Vremec.