Ssm KOSK: 610a: notranji petki

Prejemnik Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko Blaž Božič s projektom Ssm KOSK pod glasbeni mikroskop postavlja glitchcore, improvizirano glasbo in avantgardno elektroniko. V duhu kultnega Cageevega zvočnega kolaža Williams Mix semple različnih izvorov manično reže, razteguje in manipulira, v frekvenčnih »anomalijah« pa išče lepoto. Njegova tretja plata je v primerjavi s predhodnicama manj »nojzerska«, bolj muzikalna, saj sta v fokusu zven flamenko kitare in njegovo preigravanje. Predstavljajte si, da bi melodije Paca de Lucíe izmaličili z nekakšno zvokoreznico (semplerjem), jih sesekljali in iz njih ustvarili nebrzdan in kaotičen, zato pa tudi vznemirljiv zvočni kolaž »zagličanih« abstrakcij flamenka.

Black Pumas: Chronicles of a Diamond

Žlahtni soul prihaja in se vrača v valovih. Eden zadnjih pljuskov njegovega izjemnega komercialnega preboja je leta 2019 uspel dvojcu Black Pumas z istoimenskim albumom. Naveza producenta Adriana Quesade in pevca Erica Burtona v drugo nadaljuje suvereno in predvidljivo: z nižanjem razburljivosti začetniške naivnosti in višanjem obrtniške prepričljivosti, predvsem songwritinga. Chronicles of a Diamond nas zmerno do pretežno baladno ziba na presečišču rocka, soula in popa, z močnim pridihom gospela, dodatno pa nas očara stalna podpora orkestralnega okrasja. Prijazen in prikupen album prijazno nemotečih melodij in redkih izstopajočih posnetkov.

Kevin Abstract: Blanket

Odkar je lani razpadel Brockhampton, feni nestrpno pričakujemo solo projekte njegovih nekdanjih članov, a druščina je tako rekoč poniknila, zares dejaven je ostal le frontman Kevin Abstract. Ker pa je ta sebično uzurpiral predzadnji Brockhamptonov album Family, ki je zvenel kot njegova solistična plošča, se nam res ni mudilo s še eno. Ko je s prvim singlom oznanil, da se odmika od rapa in se potaplja v zvok spalničnega indiepopa, je bilo veselje še manjše. Namreč, njegov prvi poskus skladanja kitarskih indie jeremijad na plošči Arizona Baby (2019) ni bil posebej posrečen. Z albumom Blanket je še precej huje: to je zbirka napol kuhanih zamisli, v kateri stežka najdemo kakšen sila izstopajoč vrhunec, podlage pogosto delujejo kot imitacija kakšnega Alexa G-ja, Abstract pa se na tem terenu ne znajde najbolje.

Pinkpantheress: Heaven Knows

Lil Nas X, Olivia Rodrigo, Ice Spice in Pinkpantheress so samo nekatera izmed imen, ki jim je hajp na družabnem omrežju TikTok čez noč prinesel svetovno slavo. Zgodbo 22-letne britanske pevke in producentke lahko štejemo za šolski primer preboja na kitajski platformi, ki »srečnežem« občasno odpre vrata v največje svetovne medije, založbe in na odre. S serijo priljubljenih hitov, katerih estetiko je opisala kot »nova nostalgija«, je vzburila mladež, z ušesi pa so hitro zastrigli tudi založniki in oportunisti iz glasbenega posla. Industrija, ki je v zlati dobi rada na veliko špekulirala in tvegala, obožuje tovrstne fenomene, saj so vložki zaradi predhodne spletne slave majhni, izkupički pa astronomski. Mikstejp To hell with it (2021) je še povečal njeno priljubljenost, komad Boy’s a Liar in njegov remiks z ameriško ikono Ice Spice ter singel Angel, s katerim so promovirali filmsko uspešnico Barbie, pa so jo letos dokončno izstrelili med zvezde generacije Z.

Uroš Ahčan: Skalpel

Zdaj je iznenadil drugače: namesto s kirurškim skalpelom se je predstavil z obširno izpovedjo o življenju kirurga. Prvo poglavje v obliki dnevnika mladega kirurga ne obeta veliko. Frenetično napolnjeni dnevi s kratkimi refleksijami sicer ilustrirajo delovni ritem, a bralca puščajo na distanci. Nadaljevanje z zgodbami o opravljenih operacijah pa prinese preobrat: naenkrat skozi tekst privre strast plastičnega in estetskega kirurga, ki mozga o idejah in rešitvah – kako iz polomljenih, povoženih in prežaganih teles nazaj sestaviti človeka; ne za silo skrpanega, temveč denimo planinca, za katerega ni kazalo, da bo po poškodbi sploh še kdaj hodil, potem pa je svojemu rešitelju poslal razglednico z osvajanja himalajskih vrhov. A himna profesiji prestopi v naslednjem poglavju v kritiko medicinske industrije, zdravstvenih zavarovalnic in nizkocenovnega medicinskega turizma lepotne kirurgije, ki pa ni pisana apriorno, marveč iz lastnih izkušenj, često v obliki mehkega cinizma. Sploh, ko na svetovnem kongresu naleti na zvezdo, ki poskuša zasijati s primeri, podprtimi s fotkami njegovih posegov. Ali z razkrivanjem spektakla neposrednih prenosov kirurških operacij, ki bolnišnice spreminjajo v športne arene. Z ironijo pa ne varčuje niti pri sebi, saj niza anekdote iz zasebnega življenja, kjer v maniri črnega humorja slika svoje poslanstvo – maloprej je še veseli svat, zdaj kirurg z ženinom v operacijski dvorani, pri čemer jima uspe, da ko se vrneta, večina še opazi ne, da je dve uri rajala brez njiju.

Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce

Nobelovec Kazuo Ishiguro (1954, Nagasaki), pripovednik japonskih korenin, ki je v angleški pripovedni tradiciji domač in zato prevzema zahodne žanrske predpostavke, je zaslovel z romanom Ostanki dneva, v katerem je združil japonski način služenja in manire angleškega visokega plemstva. V romanu Ko smo bili sirote je dogajanje prenesel v Šanghaj v času japonske okupacije, v katerem detektiv, ki je odraščal v Angliji, išče svoje starše in se ukvarja z njihovo skrivnostno ugrabitvijo; vendar je velemesto s svojimi iracionalnimi zakonitostmi preveč kaotično, da bi ga lahko zaobjel z razumom, zato se pripoved izteče v razočaranje, v deziluzijo, stvari pa se izkažejo za popolnoma drugačne od preiskovalčevih pričakovanj.

No One Will Save You

Brynn Adams (Kaitlyn Dever) živi na robu malega mesta, najbližji so ji pomrli, včasih ji kdo pljune v obraz, drži se zase in ni ravno zgovorna – če že pleše, potem pleše sama. Molče. Molk je njen motto, njen življenjski slog. Kot bi se skušala z molkom zaščititi pred tem tujim svetom. In še preden rečete Tiho mesto, se v njeni hiši že pojavi alien – zlovešči nezemljan. In potem zaplešeta – tango groze in gorja. Ne brez ironije, pa čeravno alien ne vidi nobene ironije v tem, da je srečal ultimativno tujko, tako rekoč svojo dvojnico.

Sly

Tisti, ki ste imeli kdaj občutek krivde, ker ste se naslajali ob akcijskih filmih s Sylvestrom Stalloneom, si lahko oddahnete – tale doku vas bo odrešil. Njegovi filmi – od Rockyja, Ramba in Cobre do Cop Landa, Plezalca, Plačancev in Kralja Tulse – so zelo fizične zgodbe o udarcih, o silah, ki hočejo človeka spraviti na tla, na kolena, v kot, o zgubah in zmagovalcih, o ekscesnosti želje, strahu, propadih, comebackih in zamujenih priložnostih, o mistični kvaliteti junakov, hoji po ostrini britve, umazanih vidikih ustvarjalnosti in zapolnjevanju »luknje«, toda ko o vsem tem govori Sly, ki je imel z očetom še grotesknejše težave kot Kafka (oče se z njegovim uspehom ni in ni mogel sprijazniti), imate občutek, da govori o Shakespearovih tragedijah (in komedijah). »Če izgledaš kot jaz, ne moreš igrati Shakespeara,« pravi.

Marveli

Marveli, nadaljevanje Stotnice Marvel, so triintrideseti del sage o prigodah Marvelovih superjunakov. Triintrideseti! Zakaj je Hollywood tako obseden z nadaljevanji? Zakaj tako vneto in sneto snema sequele in reboote? Ker prinašajo dobičke? Ne, pravi Walter Hickey, avtor knjige Si to, kar gledaš (You Are What You Watch): nadaljevanj ne snemajo zato, ker prinašajo dobičke, temveč zato, ker povrnejo stroške. V Hollywoodu ni nihče nikoli izgubil službe zato, ker je povrnil stroške. Toda če tvegaš in posnameš nekaj originalnega, pa to propade, potem izgubiš službo.

The Killer

Michael Fassbender, ki se zadnja leta preživlja kot dirkač, igra brezimnega poklicnega morilca, ki v neki prazni pariški pisarni preži na tarčo – na nekega zelo pomembnega moškega, ki naj bi se ponoči prikazal in »nastavil« v hotelski sobi čez cesto. V svoji bogati karieri je pobil že toliko ljudi, da se je prelevil v filozofa, zato ne preseneča, da med čakanjem na dolgo in široko razmišlja o življenju, smrti, cinizmu, nihilizmu, dolgčasu (»Neverjetno, kako utrudljivo je, če ne počneš nič«), nesmiselnosti eksistence in bendu The Smiths (čigar štikli tvorijo soundtrack tega trilerja, posnetega po stripu Matza in Luca Jacamona). Njegovi morbidni offi so uvidi v njegov pascalovski eksistencializem. V tisti pisarni stoično, potrpežljivo, samurajsko čaka, meditira, izvaja jogo, se razgibava, moralizira in monologizira – na uboj se pripravlja, kot da je performans, ustvarjalni akt. Vse mu je jasno. Vse, kar počne, je precizno in skulirano in perfektno. Control-freak. Površnosti ne prenese. Ne improvizira, temveč anticipira. Izgleda kot John Doe, ki je selektivnejši od Johna Wicka in ki je za svoje »serijske« umore plačan. »Bij le bitke, za katere si plačan.« In vseeno mu je, koga ubija – svoje delo vedno opravi. Kot vsi njegovi veliki predhodniki – kot Jef Costello (Alain Delon) v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali Anton Chigurh (Javier Bardem) v Coen-Coenovem filmu Ni prostora za starce. Ubijanje je delo, ne pa »stvar« ali ideologija. Empatije si ne more privoščiti. »Empatija je šibkost.«

Varuhi formule

Francoski profesor Georges Mathé (Alexis Manenti), ki skuša izvesti presaditev kostnega mozga, eksperimentira le na miših, toda leta 1958 dobi nepričakovano darilo – v pariško bolnišnico Pierre in Marie Curie z vojaškim letalom pripeljejo štiri jugoslovanske znanstvenike, Dragoslava (Radivoje Bukvić), Roso (Alisa Radaković), Životo (Ognjen Micović) in Radojka (Jovan Jovanović), ki jih je okužila radiacija v raziskovalnem jedrskem reaktorju Vinča. »Naši ljudje vse spremenijo v krčmo, celo znanstveni inštitut,« slišimo. Mathé, ki naj bi nadzoroval njihovo zdravljenje in ki išče »formulo življenja«, »formulo smrti« – jedrske programe – pa prezira, vpraša: »Veste, kaj so delali v tem reaktorju?« Vemo – atomsko bombo (ki bi očitno izgledala kot yugo). Vsaj tak je podton. Mathé noče postati »Smrt, uničevalec svetov,« zato najprej reče, da jih ne bo zdravil, saj ne prenese imitacij Roberta Oppenheimerja, potem pa si premisli – človeškim »mišim«, ki bi jim lahko pionirsko presadil kostni mozeg, se ne more upreti. Nobelova nagrada kliče. Zgodovina kliče.

Kakršen gospodar, takšen pes

Knjigo Imena slovenskih psov, nedavno izdano pri založbi ZRC SAZU, je Marko Snoj, dr. jezikovnih znanosti, etimolog in slovaropisec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, posvetil »bitjem, ki nam krajšajo čas in podaljšujejo življenje«. Publikacija, ki jo avtor opisuje kot »spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom«, je nastala na pobudo njegove žene Alenke, ki je, kot je dr. Snoj povedal v pogovoru za Mladino, »vsaj duhovna soavtorica knjige, če ne še kaj več«. Rekla mu je: »Iz vsake stvari narediš slovar, zakaj ga ne bi še iz psov.« In tako je tudi storil.

Petra Seliškar / Režiserka, producentka in scenaristka, ki jo vodi želja po nenehnem raziskovanju novih zgodb

Njen dokumentarni film Telo, ki je svetovno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu, je letošnji prejemnik vesne za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma. Zgodba, v kateri Petra Seliškar (1978) spremlja dve desetletji življenja prijateljice Urške, ki se bori z redkimi avtoimunimi boleznimi, je za avtorico vse prej kot zgodba o bolezni – je pripoved o neverjetni življenjski moči in želji po preživetju.