Ne pričakujte preveč od konca sveta

Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, ki se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, odpelje Larsa (Jona Levin Nicolai), svojega čedalje bolj tesnobnega, depresivnega, jeznega, napetega in travmatiziranega trinajstletnega sina na morje, da bi ga spravila k sebi, saj se mu povsem očitno trga. Samopoškodoval se je, padel ali skočil je skozi šolsko okno, morda je poskušal narediti samomor. Ločitve staršev ne more predelati, še manj smrt sošolke. Toda morje – itak zimsko, hladno, sivo, turobno, morbidno – ju ne zbliža. Au contraire: mali postaja čedalje agresivnejši. Napadalnejši. Vnetljivejši. Nasilnejši. Kot vreme. Kot vulkan v Stromboliju. Kot Smrt v Benetkah. Kot Kevin, o katerem bi se morala pogovoriti.

Shabazz Palaces: Robed in Rareness

Šesti album megleno abstraktnih interplanetarnih blodenj Ishmaela Butlerja, ki je bil v devetdesetih letih član pionirske jazz-rap skupine Digable Planets, je komajda mini album. Traja pičlih 24 minut in teče po načelu en gostujoči emsi na posnetek, mantranje na vozlišču elektro znanstvene fantastike, (afro)misticizma in hiphopovske ulične brihtnosti pa ne zveni več tako sveže kot nekoč. Za tako kratek format bi sicer težko rekli, da se vleče, zato pa bi pričakovali, da bo miniatura razburljiva redukcija edinstvene nočnosynthovske gmote. Vsak trenutek prepoznavne avtorske značilnosti so še tu, a se hkrati zdi, da je projekt obtičal nekje med Jupitrom in Saturnom. Najkrajši in najbolj bled Shabazzov izdelek do zdaj.

Blaž: Are You a Player

Blaž Gracar se z novim albumom vrača po kar petletnem diskografskem premoru, a to ne pomeni, da je v tem času miroval, daleč od tega: kot skladatelj je podpisal kup gledaliških predstav, kot klaviaturist se je pridružil indie rock bendu Lelee, uveljavil pa se je tudi kot neodvisni razvijalec družabnih iger. Blažev novi album je pestra zbirka čvrste IDM-elektronike, iz katere vre avtorjeva naklonjenost klasikom založbe Warp. Izolčan se je zdaj skoraj popolnoma oddaljil od hiphop korenin in se s polno paro osredotočil na skladanje epskih, baročno razkošnih synthovskih kompozicij, ki izdajajo, da je avtor dejaven tudi v teatru, pohvaliti pa gre še skrbno sproducirane, večplastne rafale nalomljenih bobnov, ki jasno pričajo o njegovi piflarski pozornosti na detajle.

Dj Shadow: Action Adventure

Dj Shadowa še zmeraj spremlja prekletstvo prvenca Endtroducing ... iz davnega leta 1996. Plošča je bila absolutna prelomnica v sempladeličnem kolažiranju, mladi didžej pa je po nepričakovanem uspehu hotel raziskovati v druge smeri. Feni nismo bili navdušeni. Z vsako plato je – včasih subtilno, drugič radikalno – poskusil kaj drugačnega in tako je tudi tokrat. Action Adventure je v izhodišču celo bližje prvencu kot druge plošče, saj gre za »osebni projekt«, na katerem ne slišimo niti enega gosta, a Shadow tokrat gnete elektronske in zvočno precej generične gmote kompresiranih in neznačilno sčiščenih bobnov. Zrelo obdobje Sence, ki pa na trenutke zveni kot promocijski demo posnetki za nova glasbena orodja.

Blink-182: One More Time …

Kalifornijski veterani iz skupine Blink-182 so se po dobrem desetletju zbrali v izvirni zasedbi. Čas za to je nadvse primeren: pop punk je zadnja leta pod taktirko izvajalcev, kot sta na primer Machine Gun Kelly in Olivia Rodrigo, v mainstreamu doživel pravi prerod in se uspešno približal novim generacijam. A zadnja Blinkova plošča One More Time ni namenjena njim. Ne, to je sila sentimentalen album, ki bo nahranil predvsem nostalgijo milenijskih poslušalcev: dokaj neposredno se sklicuje na bendove klasike, jih na trenutke pravzaprav brezbrižno reciklira in si ne prizadeva za kakršnokoli izvirnost. A to je v resnici dobrodošlo.

Ur. Damir Globočnik: Hinko Smrekar: poznal sem tokove sveta

Njegova pisma, življenjepis in zbadljive objave v časnikih, med njimi pa seve izbor njegovih ilustracij. Ki kažejo, kako je bil tudi mag pisanja. Bil je zvezdnik, ki je bil raje na ulici kot na Parnasu. Hinko Smrekar (1883–1942) je bil po avstrijskem policijskem zapisniku notorični alkoholik in razgrajač. Oglobljen je bil, ker je hodil po Šiški nespodobno oblečen; odet v kopalne hlače in rjuho. Tudi ko je objavil legendarne karikature Martina Krpana, mu je kritik očital, da ima narodni junak premajhno glavo in je predebel. In avtor mu v časopisnem odgovoru ni ostal dolžan. Spet kdaj je objavljal obešenjaške osmrtnice. Ko je pisal ocene razstav, si je širil krog antagonistov. O slavni slikarki je zapisal: »Čopič suče in udriha kot širok viteški meč. Precejkrat kar močno zdrkne. Pa ima človek toliko veselja nad tem bodrim mečevanjem, da teh spodrsljajev niti ne šteje in jih hote prezira.« Bil je vrelec idej: ob polemiki, kam bi prestavili Prešernov spomenik, je predlagal, naj spomenike na vozičkih po potrebi prestavljajo po mestu. Drugoval je s Cankarjem in si omislil pivsko tekmo, v kateri so pred Največjega prinašali pijačo, on in tovariši pa so mu pred nosom praznili kozarce, a nazadnje vsi skupaj končali v stanju, da nihče več ni vedel, kdo je odnesel palmo zmagovalca.

Feliks Plohl: Grešnik na kvadrat

Že v prvi knjigi, Vsi moji grehi, avtobiografiji, za katero je v Bosni in Hercegovini rojeni pisatelj Feliks Plohl (1973), ki zdaj živi na Danskem, navdih in metodo dobil na delavnicah kreativnega pisanja v slovenskem zaporu, se je ukvarjal s potovanjem po deželi senc, z brodenjem po ameriškem in kanadskem socialnem dnu, med prostitutkami in prekupčevalci. Vmes se je malo považil s svojimi junaštvi, recimo z ustrahovanjem kolegov v času vojne v Bosni, pa z ljubezenskimi pustolovščinami, ampak vseh grehov, recimo tistega, zaradi katerega je pristal na mednarodni tiralici, seveda ni popisal, kar je kar zvijačno za nadaljevanje. In v primeru uspeha kliče po njem.

Operativec

John Cena, alias Mason Pettits, in Alison Brie, alias Claire Wellington, obtičita sredi latinskoameriške džungle. Ona je novinarka, ki je prišla naredit ekskluzivni in zgodovinski intervju z lokalnim diktatorjem (Juan Pablo Raba), on – nekdanji specialec – pa je njen telesni stražar. Ko ju puč požene v džunglo (skupaj z diktatorjem), kjer ju čakajo vsi klišeji Izgubljenega mesta, Hitrih in drznih in Lova za zelenim diamantom, pričakujete romantično komedijo z veliko pokanja, dobite pa le brezoblično, neinventivno, antiklimaktično pokanje – romance med Masonom in Claire ni, ker je Mason poročen.

Pet noči pri Freddyju

Tale slasher, posnet po videoigrici (ki je že porodila knjige, stripe ipd.), nas odpelje na teren Stephena Kinga – otroci, ki izginejo, travme, duhovi, bizarni bavbavi, sanjska logika pripovedi. Mike (Josh Hutcherson), ki nujno potrebuje denar (v nasprotnem primeru bo ob sestrico), se javi za nočnega čuvaja v nekoč sloviti in priljubljeni, zdaj opuščeni in razmahani piceriji (Freddy Fazbear’s), kjer otroke, ki so tam nekje skrivnostno izginili (z Mikovim bratom vred), očitno »nadomeščajo« štiri velikanske animatronične maskote (Freddy Fazbear, Bonnie, Chica in Foxy), ki ponoči – tako kot igrače v Svetu igrač – oživijo in mutirajo v cinične, terminatorske, predatorske, dementne, pennywisovske teroriste, sence Tistega (in Zahodnega sveta, Medveda na koki, Megan in Skrivnostne reke, če hočete), toda kakega posebnega vtisa ne naredijo, ne kot liki in ne kot sejalci groze, gorja in gravža.

Slovenija je naša!

Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini pa se je tako vznemiril, da je skoraj doživel infarkt, ko je Žiga Virc posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki rekonstruira stare vojaške bitke, sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst. Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta, temveč nemško trgovsko podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf ). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.

Siddharta / Bend, ki je spremenil slovenski mainstream

V devetdesetih letih na domači sceni ni bilo benda, ki bi mu uspelo omrežiti domače in regionalno občinstvo tako, kot je to prej Buldožerjem, Pankrtom, Martinu Krpanu ali Lačnemu Franzu. Javnost, mediji, kritiki, marketingarji – vsi so čakali na ime, ki bi zmoglo preseči ločnico med novim valom in kitarsko sceno osemdesetih, med radijskim šundom in hermetično alternativo devetdesetih. Če Siddharta ne bi obstajala, bi si jo Slovenci ob prelomu tisočletja morali izmisliti. In na neki način smo si jo. Organskemu zanimanju fenov je dodaten zalet dal medijski rompompom (več kot 150 intervjujev samo v času prvenca ID!) in dobili smo največji poosamosvojitveni, »predinternetni« bend, ki ga šele v zadnjih letih presegajo nove generacije z Joker Out na čelu.

Bex Burch: There is only love and fear

Tolkalka, improvizatorka, izdelovalka inštrumentov ... Bex Burch na prvencu demonstrira pravo brkljanje, saj se največ zadržuje za ksilofonu podobnim glasbilom, ki ga je naredila sama med bivanjem v Gani. »Neurejeni« ali »razmetani minimalizem« je primerna oznaka za privlačno glasbeno ropotarnico, ki lebdi, pleše in se dere nekje med improm, jazzom in drugimi godbami. Prevladujejo kolektivne ritmične mantre neštetih zvočil, prežete s konkretnimi zvoki in občasnimi vrhunci bendovskih krikov in resnega gruvanja, morda najbolj pa impresionira preprosta montaža, saj gre za redukcijo dvaintridesetih dni snemanja v štridesetminutni paket neposredne, igrive preprostosti.

Goat: Medicine

Peta plata švedske psihedelične koze ohranja bendovo esenco, toda zaznati je odmik od dinamičnih »globalnih ritmik« proti bolj konservativnemu rockovskemu bobnanju. Oboževalce mastne psihedelije šestdesetih let in začetka sedemdesetih bo najbrž razdelila na dva tabora. Tiste, ki bodo v njej slišali dobrodošel odmerek »posodobljenih« fuzz kitarskih zvokov v tradiciji Tonyja Iommija, zapohanih melodij flavte in sitarja, (pre)dolgih improviziranih jamov, hipnotičnih ženskih glasov à la Grace Slick in naefektiranih moških glasov à la John Lennon v času plate Revolver, in tiste, ki bodo v njej upravičeno slišali le pastiš vsega omenjenega in si bodo raje ponovno predvajali izvirnike. Vse je odvisno od vaše strpnosti do recikliranja rockovskega kanona.

The Streets: The Darker The Shadow …

Vplivni britanski glasbenik Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets, je pred tremi leti prekinil desetletno diskografsko zatišje in izdal mikstejp presenečenja, ki je bil strel v prazno. Medel kritiški sprejem ga očitno ni izučil, saj zdaj predstavlja novo izdajo, svoj prvi »pravi« album po dobrih dvanajstih letih. Ta je pravzaprav zbirka spremljevalne glasbe za njegov spodleteli filmski projekt, neonoirovsko kriminalko, ki distributerjev ni prepričala in ni našla poti do kinodvoran. Novo gradivo zveni kot ponesrečena imitacija Streetsove prelomne plošče Original Pirate Material, izdane pred točno dvajsetimi leti: podlage sicer kipijo od sila igrivih zamisli, a so sproducirane izrazito okorno, skorajda amatersko, Skinner pa pri rapanju zveni naveličano in brez navdiha.

Sampha: Lahai

Precej neverjetno se zdi, da je Sampha Sisay ravnokar izdal šele drugi dolgometražec. Južnolondonskega klaviaturista in vokalista z nevsiljivo nežnim glasom, ki se sicer dosledno izogiba žarometom, smo se že dodobra navadili kot stalnice svežine londonskega miljeja novega popa, skupaj z recimo Jessie Ware, skupino The xx, FKA twigs, Michaelom Kiwanuko ... Prvič smo ga opazili, ko je malce pokukal iz sence pred več kot desetletjem – kot gost pri prvih resnejših založniških potezah kolega, veščega kombinatorca klubske elektronike in popa SBTRKT-ja. Prvi konkretnejši samostojni založniški korak je sledil leta 2013 z malo ploščo Dual. Do prvenca Process je potem minilo ogromno časa. A ne zaman. Za ta album je Sampha leta 2017 prejel ugledno nagrado mercury in naziv plate leta – torej glavno nagrado – na podelitvi Worldwide, ki jo vodi Gilles Peterson. Album je bil brez dvoma eden vrhuncev širše krajine popa tistega leta. Ni pretirano sledil pravilom igre, četudi je šlo za projekt nekričečega tona in popolnih razmerij, na katerem je vse na svojem mestu.

Aleš Berger: navsezadnje

Prevajalec in pisatelj, nekoč tudi urednik in kritik Aleš Berger (1946) si je izmislil nov literarni žanr, v katerem je spregovoril skozi starizem.

Kanae Minato: Izpovedi

Roman Izpovedi, prvenec japonske pripovednice Kanae Minato (1973), je srhljivka in proza suspenza; že v prvem poglavju je poslovilni govor profesorice, ki po utopitvi hčerke v šolskem bazenu pred dijaki razgrne razloge za prenehanje poučevanja. Čeprav ne omeni poimensko obeh dijakov, ki ju krivi za smrt, bolj namiguje, se nadnju zgrne celoten razred, letom primerno ju obmetavajo s tetrapaki mleka in podobno, vendar tisti, ki še hodi v šolo, ves ta mobing vdano in zvijačno prenaša. Kot da se ga ne tiče. Sledimo zapletenemu postopnemu razkrivanju dejanj, ki so pripeljala do hčerine smrti, med njimi je recimo občutek manjvrednosti in odsotnosti ljubezni, s katerim se nekateri dijaki dvignejo nad druge, in ti svojo genialnost uporabljajo proti tistim, ki jih v resnici prezirajo in podcenjujejo. Kot se do konca ne ve, kdo drži niti v rokah, kdo nadzoruje igro in kako veliki bodo vložki – in izgube.