Vid Hajnšek / Filmski režiser, ki je snemal dokumentarec, ustvaril pa poezijo na velikem platnu

Na začetku so bile pesmi, ki so se rodile veliko pred njim. Pisal jih je njegov ded, pesnik France Forstnerič, in so režiserju Vidu Hajnšku (1991) služile kot seme navdiha za celovečerni dokumentarni film V mojih sanjah rase vsako noč drevo (2024). Ob zaključku študija, ko je znova prebiral dedkove pesmi, je bila v Moderni galeriji v Ljubljani ravno na ogled retrospektiva fotografa Stojana Kerblerja, znanega tudi po ciklu Haložani. Oba umetnika in obe njuni poetiki so navdihovale in zaznamovale Haloze, zato je režiser oba združil v filmu, za katerega pravi, da »ni film o Halozah, je pa haloški; na neki način«. V njem je pesmi postavil v podnapise, da jih gledalec prebere sam, s svojim notranjim glasom, in jih na ta način oživi.

Claire Rousay: Sentiment

Eksperimentalna glasbenica Claire Rousay za Sentiment, svojo najdostopnejšo ploščo doslej, pravi, da se je z njo preizkusila v popu, a naj vas to ne zavede: dobršen del albuma uzurpira prasketanje abstraktnih kompozicij, sestavljenih iz terenskih posnetkov. Ko nam v uverturi plošče mrk glas zamrmra, da »že več dni ne more jesti, spati ali zapustiti postelje«, nemudoma postane jasno, da poslušanje tega izdelka ne bo ravno vedra izkušnja. Album, ki ga je (kant)avtorica zgovorno opisala kot »ambientalni emo«, je zbirka pretanjenih, globoko melanholičnih in počasi kotalečih se jeremijad, ki so po eni strani izrazito intimne in introspektivne, po drugi pa so zaradi ekscesne količine vokalnih efektov tudi zelo odtujene in robotske – kot bi nam prepevala otožna kiborginja.

Slowmotion Livestream: Drevesa se nam smejijo

Brez samopromocije je izdajanje glasbe v današnjem času ne(za)sliš(a)no! Enemu glavnih aksiomov založniške prakse kljubuje praktično anonimni, a hudo produktivni domači strunar in brkljač elektronike Matevž Kovačič. Kot Slowmotion Livestream vedno znova preseneča s stilskimi prečenji in prevali in tokrat morda najmanj, saj je usmeritev v pejsaže čiste ambientale nakazal že na zadnji plošči A Statue ... Zdaj gre do konca, saj niti en posnetek na Drevesa se nam smejijo ne vključuje konkretnih ritmičnih udarcev, prav vsi pa (in najbolj kot celota) hipnotizirajo s privlačno subtilnimi zvočnimi panoramami razkošno razvlečenih synthovskih tonov, mikromelodij in semplov. Kraljestvo počasno mogočnih premikov.

Cindy Lee: Diamond Jubilee

Hajp okoli sedme dvojne plošče kanadskega hipnagogičnega pop projekta kraljice preobleke Patricka Flegla je presegel meje indie scene in se s pomočjo debat na Twitterju razvil v mini popkulturni fenomen. Odmevna recenzija na Pitchforku, odsotnost na pretočnih platformah in dolžina celovečerca s kar 32 komadi, zapakiranimi v nostalgično lo-fi patino in polnimi hrepenenja, so še dodali k zanimanju. Za ene razvlečeno hipstersko posvetilo ženskim vokalnim bendom 60. let, The Beach Boysom, The Walker Brothersom in nasploh zahodnoobalni pop psihedeliji, za druge vrhunec sodobne nostalgične muzike, ki zveni kot fiktiven zvočni prenos iz neke vzporedne preteklosti in bo omrežila fene imen à la Devendra Banhart, The Shins in Khruangbin.

Vampire Weekend: Only God Was Above Us

Navihani indie pop prvaki newyorške zasedbe Vampire Weekend so bend ustanovili kot študentje univerze Columbia, njihova »Ivy League« privilegiranost pa je močno zaznamovala tudi identiteto zasedbe, kar je ob deškem vokalu Ezre Koeniga bendova najbolj odbijajoča značilnost. Čislana zasedba tudi po slabih dvajsetih letih delovanja premore toliko mladostniškega elana, kot bi še vedno brenkala na elitnem študentskem kampusu, kar pa ne pomeni, da se je zataknila v svojih koreninah – daleč od tega.

Irvin D. Yalom: Enodnevna bitja in druge zgodbe iz psihoterapije

Mož ima devetdeset let in več, z njimi pa skoraj stoletne izkušnje, v katerih je ugotovil, da ni absolutne tehnike ali metode zdravljenja. To izreče še bolj drzno – terapevti nikoli ne bomo natančno vedeli, kako smo pomagali pacientu. Ko je dal nekomu brati Dnevnik Marka Avrelija, je zgrešil, saj je imel napačen spomin na knjigo, toda pacient je bil po branju prerojen, v njem je našel čtivo svojega življenja. Drugič je vodil seanse, ki so bile brez učinka, vmes pa sogovornika napeljal na svojo gospodinjsko pomočnico, ki mu je v bivanje prinesla odrešilni red.

Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom

Junak odmevnih in tudi v televizijsko serijo predelanih kriminalk Tadeja Goloba, Taras Birsa (1967), se potem, ko se ne spominja nekaterih preteklih dogodkov, prihajajo pa nad njega obremenjujoči posnetki s skritih kamer, v najnovejši, šesti knjigi s svojo druščino ožjih sodelavcev odpravi v hribe, kljub oranžnemu alarmu za popoldanske nevihte. Tik pod vrhom jih tako doleti nevihta kroglastih strel, ki fino ožge družbe pred njimi, in med njimi je tudi mrtev, za katerega se potem izkaže, da ima sredi čela še luknjo od krogle.

Abigail

Vedno je lepo gledati kriminalce, ki se zmotijo in recimo zavijejo v napačno ulico ali se spravijo na napačnega – ali pa ugrabijo napačnega, no, napačno. V Abigail namreč mali, zagnani, naivni kriminalci (Kathryn Newton, William Catlett, Kevin Durand, Dan Stevens in Angus Cloud), ki jim njihov kapo (Giancarlo Esposito) pritakne ratpackovska imena (Frank, Sammy, Joey, Peter ipd.), tako da izgledajo kot iteracija Oceanovih enajst, ugrabijo malo Abigail (Alisha Weir), navidez nedolžno in nemočno dvanajstletno balerino, ki jo potem skrijejo v staro, samotno, temno, podeželsko vilo, kjer naj bi počakali na izplen, toda dobijo več, kot so hoteli, saj Abigail pokaže zobe, še huje – čekane. Zelo jo nadarjena – ni le balerina, temveč tudi vampirka, tako da vilo prelevi v »zakleto hišo«, ugrabitelje pa v kozmični vic.

Brezgrešna

Če hočete grozljivko, potrebujete le mladenko, ki hoče postati nuna. In samostan je ultimativna »zakleta hiša« – tudi v šokerju Brezgrešna, v katerem v italijanski samostan pride Cecilia (Sydney Sweeney), mlada Američanka, ki hoče postati nuna. Služiti hoče Bogu, ki jo je rešil, ko je bila majhna. Vsaj tako verjame. Hitro se zlije s samostanom (in njegovo hierarhijo), ki pa postaja čedalje mračnejši, skrivnostnejši in zadušljivejši. Cecilia sluti, da je tu nekaj narobe, potem pa na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je noseča – zanosila je namreč brez seksa. Brezmadežno. Brezgrešno. A čudežno. Še vedno je devica. Toda samostan jo objame – na opresiven, represiven, depresiven način. Otroka bo rodila – ta ni »njen«. Tudi njeno telo ni »njeno«. Samostan – cerkev – prevzame kontrolo nad njim. Ne more pobegniti. Njena agonija se stopnjuje, Sydney Sweeney, zvezdnica serije Evforija, ki pokaže, kako odigraš grozo, travmo, pasijon in suspirio (lahko bi igrala Jezusa Kristusa na križu!), pa ustvari antievforični vtis, da je živa zazidana ali živa pokopana.

Pankrt

Ludvig Kahlen (Mads Mikkelsen), upokojeni vojaški stotnik, je kot Ethan Edwards (John Wayne) v Fordovih Iskalcih – šlezijskih vojn je konec, ni več vojak, a še vedno nosi zdrsano uniformo. Z odlikovanjem vred. Tudi hladen, stoičen, brezizrazen in lakoničen je kot Edwards, ki je res pravi pankrt – kot Kahlen, nezakonski sin služkinje (in njenega gospodarja), ki je potreboval petindvajset let, da je postal stotnik. Ni plemiškega rodu – če bi bil, bi stotnik postal v pol leta.

Državljanska vojna

V Ameriki se zgodi nekaj čudnega – Teksas in Kalifornija se odcepita in povežeta. Ta koalicija se imenuje Zahodne sile. In te sile se valijo proti Washingtonu, kjer v Beli hiši sedi diktatorski predsednik (Nick Offerman), ki je že v tretjem mandatu – razpustil je FBI in dal bombardirati iredentistične dele Amerike. Amerika ni na robu živčnega zloma, temveč na koncu živčnega zloma – ni sredi državljanske vojne, ampak na koncu državljanske vojne. Zahodne sile zmagujejo in zategujejo zanko – v spregi s Floridsko alianso se približujejo Washingtonu.

Nada Žgank / Fotografinja, ki kontinuirano beleži vrhunce slovenske umetnosti

Mladinina tedenska rubrika Portret, katere vrstice pravkar prebirate, se je pravzaprav razvila iz rubrike Striptiz. Njena prva fotografinja je bila Nada Žgank (1967), ki je med letoma 2002 in 2004 vsak teden portretirala zanimive, izstopajoče in perspektivne umetnike, fotografijo pa je tedaj namesto portretnega članka pospremila njihova misel. Njen prvi portretiranec je bil vizualni umetnik Aleksij Kobal, ki je takrat razstavljal »intenzivne, močne, udarne podobe monumentalnih formatov, po drugi strani se mi je zdel pa izredno nežen. In zamislila sem si, da bi ga fotografirala s piščančki,« se spominja Nada Žgank. In res, pri Jati je nabavila 30 puhastih piščančkov, ki so po fotografiranju nov dom dobili na njeni družinski kmetiji.