Devendra Banhart: Flying Wig

Sloviti kantavtor, ki bo čez slabih štirinajst dni nastopil v tržaškem gledališču Rossetti, se na enajsti plošči odmika od folkovske estetike in se ob spremljavi nežnih, rahlo razglašenih synthov potaplja v zvok tako imenovanega hipnagogičnega popa, ki v njegovi izvedbi zveni izjemno toplo in prijetno, ne pa ravno sveže. Zdi se namreč, da album Flying Wig predvsem zapolnjuje vrzel, ki je v katalogu založbe Mexican Summer nastala z ukinitvijo Ariela Pinka. Banhart stavi na meditativni učinek plošče kot celote, pri čemer je tako konsistenten, da je že malce monoton: izstopajočih skladb z oprijemljivimi groovi in melodijami je le peščica, deset skladb se zlije v nekoliko razvlečeno gmoto, ki je kot glasbeni ustreznik konjskemu odmerku močnega pomirjevala.

Lenhart Tapes: Dens

Beograjski posebnež je več kot desetletje neutrudno pilil svojo enkratno »etno noise« godbo, ki bo zdaj ob podpori priznane ljubljanske založbe končno dosegla tudi globalna ušesa. Njegova druga plošča je domiseln zvočni kolaž balkanskih etno ritmik, ki jih je z walkmani posemplal z množice kaset iz svoje zbirke, »kasetno saturiranih« melodij frul, kitar in drugih instrumentov, ki albumu vdihnejo abraziven industrial značaj, ter hipnotičnih ženskih vokalov Tijane Stanković, Svetlane Spajić in Zoje Borovčanin, ki poženejo kri po žilah. Kot da bi se Coil, Muslimgauze in Esma Redžepova srečali v dvigalu legendarnega hotela Jugoslavija in posneli album avtohtonega etno industriala za polno kafano!

Samo Kutin: Prostori XI

Zadnja edicija iz serije Prostori, ki predstavlja žive posnetke enega izvajalca na specifičnem kraju, prinaša devet »gozdnih« meditacij člana mednarodno čislanega tria Širom. Posebnost albuma je prav ta tu-in-zdaj moment, neposrednost in spontanost Kutinovega ekspresivnega muziciranja v naravi, ki je tokrat presenetljivo melodično usmerjeno, spokojno in lirično, brez zanj značilnih preskokov v »hrup«. Mehkobni zveni doma izdelane harfe, lire, n’gonija, tamburice in hurdy gurdyja se prepletajo s terenskimi posnetki jame, kala in vrtače na Petrinjskem krasu (ptičje žvrgolenje, kukavičje petje, kvakanje, piš vetra, grmenje). Čarobno evokativna in lucidna improvizirana muzika enega izvirnejših slovenskih glasbenikov našega časa.

Taylor Swift: 1989 (Taylor’s Version)

Aktualna kraljica popa je vajeti vzela v svoje roke. Koncertni celovečerec The Eras Tour, ki si ga je prav zdaj mogoče ogledati na velikih platnih po vsem svetu in je v hipu postal najbolj gledani koncertni film vseh časov, pevka distribuira v lastni režiji, mimo mašinerije velikih filmskih studiev, kar je za filmsko industrijo malodane revolucionarna poteza. Sočasno poustvarja svoja zgodnja dela, saj izvirni posnetki s prvih šestih plošč niso v njeni lasti, temveč na njih sedi menedžerski mogotec Scooter Braun, ki jih je kupil od njene nekdanje založbe. Pri vsem skupaj je fascinantno že to, kaj vse je pevka pripravljena narediti, da se izmota iz okovov slabe pogodbe.

Nastassja Martin: Verjeti v zveri

Dogodek, ki ustvari knjigo. Seveda s pomočjo pisateljice, ki na podlagi dveh minut spiše 150 strani minuciozno sestavljene pripovedi, ki prav do zadnjih strani zadrži vsebino smrtonosnega srečanja.

Emily St. John Mandel: Postaja Enajst

Postaja Enajst kanadske avtorice Emily St. John Mandel (1979) je nastala pred kovidno socialno ohromitvijo, tako da ne zapade aktualizmu, čeprav ima z zadnjo pandemijo tesno navezo. Le virus gruzijske gripe s kar najkrajšo mogočo inkubacijsko dobo, ki hipoma pobere skoraj vse in zaradi katerega sledi zatemnitev nam znane civilizacije, je precej usodnejši in zato po opravljenem delu brez popisa represije in karantenskih prepovedi hitro izzveni. Preživelci pretežno po naključju tako razen ostalin civilizacije in okostnjakov, starejši tudi spominov na tehnologijo in prejšnjo normalo, nimajo stika s preteklim, to jim ne pomeni morebitne grožnje, prej prostor nostalgije. In postopoma ponuja upanje, da bo enkrat spet vsaj nekoliko bolje.

Milli Vanilli / Produkt neoliberalnih osemdesetih

Robert Pilatus in Fabrizio Morvan – alias Milli Vanilli – sta bila čisti produkt neoliberalnih osemdesetih, ki jih je Gordon Gekko, antagonist Stonovega Wall Streeta, definiral z vzklikom: »Pohlep je dober!« Rob in Fab, temnopolta dolgolasca v spandeksu, plesalca, manekena in najboljša prijatelja, sta le odpirala usta, njune megahite – recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain – pa so peli drugi (Brad Howell, Charles Shaw, Linda Rocco in Jodie Rocco). Tega ni kakopak nihče vedel, le nemški producent Frank Farian, njun kreator in kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), toda Fab zdaj v dokuju Milli Vanilli pravi, da sta vedela, da ju bodo slej ko prej dobili. Ne da ju je to ustavilo – au contraire: tisti »performance feeling« – občutek ob nastopanju – je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Na neki točki sta hotela celo zares peti!

3211

3211 je številka jetniške celice, v kateri je – zaradi »posedovanja narkotikov« – sedel in ustvarjal Stefan Đurić Rasta, priljubljeni srbski reper/treper, ki si tako zlahka, kot razproda arene, privošči tudi tri odvetnike. Štikli, ki jih je napisal v celici 3211, predstavljajo soundtrack tega filma, ki je dejansko sedemdesetminutni videospot (poln flešbekov, reminiscenc, monologov, fantazij, nostalgije, hvalnic svobodi, načelnosti in kodeksu časti ipd.), toda ne videospot za ta ali oni štikel, temveč za album. To je precej neobičajno, ne pa tudi tako kontroverzno, kot si domišlja Rasta, ki se svojega odraščanja v Prištini spomni le po tem, da se ni kaj dosti igral na dvorišču, ker so bile stalno »neke napetosti« (in včasih je bilo slišati strele), nadaljevanja svojega odraščanja, ki se je odvrtelo v Srebrenici (le nekaj let po pokolu), pa po tem, da so imeli na šolskih zvezkih slike (nerazstreljenih) min in bomb, ki so prežale na njih. In to je vse. A kot pravi: »Živim v bablgamu.« Ne hodi ven, živi v studiu, bere pa itak le časopise in revije, ki ne pišejo o njem. Aha. Ječa – Gangsta’s Paradise – mu je dobro prišla, saj je lahko »nonstop pisal« in »vse to filtriral v kreativnost« ( ja, srbski Karl May, Sokrat s stoodstotnim posluhom), obenem pa mu je omogočila, da je zrasel v moža.

Govori z mano

»Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno,« slišimo v temle sijajnem avstralskem šokerju, remiksu Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. Demon je pač kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.« Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče.

V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega

Kaj je tipični festivalski film? Film o marginalcih, deprivilegirancih, žrtvah. Filmski festivali zelo radi vrtijo tipične festivalske filme – empatične filme. Razlog več, da vsak režiser išče svojega marginalca, svojega deprivilegiranca, svojega outsiderja, svojo žrtev.

Simon Kajtna / Slikar, ki mu slikanje pomeni odkrivanje notranjih in zunanjih svetov

Samotne barke na umirjeni gladini, figure na obali, potopljene v vodne igre. Zapisi vodnih doživetij, energija in dinamika skokov v vodo, platna, iz katerih veje vitalizem, joie de vivre. V opusu akademskega slikarja Simona Kajtne osrednje mesto pripada vodi. Ta občutek brezmejne svobode, lebdenja in umirjenosti, ki ga doživi obdan z morjem, ga tako navdihuje, da se k slikanju morskih motivov ves čas vrača.