Gesaffelstein: Gamma

Gesaffelstein se je iz enega temeljnih predstavnikov kratkotrajnega, a vplivnega novega vala francoskega elektra naglo povzpel na vrh glasbene industrije: postal je izjemno zaželen producent, ki je podpisal skladbe velikanov tipa Kanye West, A$AP Rocky in The Weeknd, na prejšnji plošči Hyperion pa je med drugim sodeloval z R & B slavčkom Pharellom in sestrsko navezo Haim. A ta album, avtorjev spodleteli poskus ustvarjanja radijskih hitov, ni bil lepo sprejet, daleč od tega, zato zdaj skuša popraviti vtis s slogovnim zasukom, zavojem v estetiko temačnega synthpopa in nostalgije po osemdesetih. Čeprav mu to delno uspe, zajeten del albuma zveni kot monotona zbirka nedodelanih in nedomiselnih kopij hitov zasedbe Depeche Mode, a tem ne seže niti do gležnjev.

Joondroid: The Unlimited Expanse Where Everything Is Located

Iniciativa Clockwork Voltage, ki povezuje domače uporabnice in uporabnike modularnih sintetizatorjev, predstavlja prvo solo izdajo enega njihovih varovancev. Projekt Joondroid, za katerem stoji v Katmanduju rojeni in v Novi Gorici živeči zvočni umetnik/producent Abiral Khadk, prinaša moderno iteracijo t. i. kosmische musika iz 70. let; repetitivnih, prostorsko odprtih, atmosferično usmerjenih, retrofuturističnih »space ambient« elektronskih produkcij, prepredenih s hipnotičnimi ritmi, spiralastim dromljanjem, zunajzemeljskimi blipi in blopi. Dodatno dimenzijo glasbi prinesejo ezoterični naslovi, ki izhajajo iz sanskrta. Za fene elektronskega krautrocka in deep techna à la Dozzy.

J. Cole: Might Delete Later

Čeprav si je J. Cole v očeh mnogih fenov prislužil mesto na fiktivni gori Rushmore, ki jo namesto predsednikov krasijo najpomembnejši raperji našega časa, njegovi studijski izdelki še zdaleč ne pričajo o tovrstni veličini. Še posebej pa ne zadnja izdaja, mikstejp presenečenja Might Delete Later, ki zveni kot zbirka podpovprečnih ostankov s preteklih studijskih seans. Že ime jasno namiguje, da avtor o kakovosti ni zares prepričan, kar je dokazal tudi s tem, da je eno od skladb – spodleteli odgovor Kendricku Lamarju, ki je Colov status raperskega velikana uspešno razvrednotil v nedavnem »dissu« – dejansko izbrisal s pretočnih platform. Pa tudi onkraj tega spodrsljaja je izdaja precej porazna, in to na skorajda vseh ravneh, od produkcije do besedil.

Khruangbin: A LA SALA

Živimo v času poplave bendov, ki prepoznavne »eksotične« trike, vzorce in hakeljce preteklosti raznih koncev in krajev – surovega melosa anatolijskega rocka, nalezljivo plesne cumbie (ali salse), hipnotično telesnega duba, spevnih melodij tajskega popa ... učinkovito posodabljajo v privlačne (in najpogosteje zelo dostopne) pakete vesoljskega diska, psihedeličnega soula, funka in rocka. Eden takih, ki je ob ravno pravem času izdal najprej prvenec (The Universe Smiles Upon You), potem pa še svoj drugi album s pomenljivim naslovom (Con Todo el Mundo, 2018), na katerih precej stavi na tajski štih žanra luk thunga in razne muzike Bližnjega vzhoda, je teksaški trojec Khruangbin.

Salman Rushdie: Nož

Napol hromo roko mu je po šestih mesecih uspelo stisniti v pest, medtem ko mu je oko viselo iz očesne jamice, tako da so mu veke zašili čez oko. Bilo je pošastno. Za telo, še bolj pa za duha. Jasno, da ni šlo brez atentatorja – A. Zakaj? Ta je v intervjuju povedal, da je prebral le dve strani njegove knjige in pogledal nekaj videov, iz katerih je ugotovil, da je slab človek. Rushdie se je čudil: je to dovolj močan motiv, da človeka 27 sekund prebadaš z nožem? To je storil na miselni ravni, medtem ko ga je prevevala jeza. A še hujša od nje je bila obsesija s travmo, ki je preprečevala, da bi znova zaživel svoje življenje. Toda kako naj se odmakne? Pomagajo mu tovariši s podobnimi usodami: Becketta je v tridesetih zabodel poulični zvodnik, Mahfuza verski skrajnež … Na ravni duha to še gre, vendar pa mu ostaja telo, ki ga ne sprejme za svojega – biti brez enega očesa ... Poskuša s Kiklopom Polifemom, a se vanj kajpak ne more vživeti, zato stopi po pomoč ven iz literature: igralec kriketa Mansur Ali Khan je izgubil oko, a se vrnil kot eden najboljših; vseeno kislo – da ima pisatelj za vzornika športnika? Lažje se opre na ljubezen z Elizo, s pomočjo katere postavi analogijo. Spoznala sta se na zabavi, kjer je padel po stopnicah in si zlomil očala, v mlaki krvi in z razbitimi očali je obležal tudi med atentatom.

Wioletta Greg: Golenci

Poljska pesnica in pisateljica Wioletta Grzegorzewska (1974), ki piše pod psevdonimom Wioletta Greg, se po izkušnji emigracije na britanski otok Wight v Rokavskem prelivu in romanih o nefunkcionalnem zakonu z nasilnim možem alkoholikom v pripovedi vrača v kraje svojega odraščanja, na poljsko podeželje ob koncu sedemdesetih let in v osemdesetih, ko se mešata dva ekskluzivizma – poudarjeni katolicizem s primesmi vraževerja in partijski aktivizem, ki poskuša prvega izganjati in nadomestiti.

The Wages of Fear

Neverjetno: tole je rimejk Clouzotovega Plačila za strah (1953), enega izmed najbolj brezhibno in osupljivo napetih trilerjev, le da skupina obupancev tokrat zelo občutljivega eksploziva, s katerim naj bi razstrelili in pogasili požar na naftnem polju, ne prevaža po džunglah latinske Amerike, ampak po razburkani afriški puščavi, toda česa tako dolgočasnega, inertnega, puhlega, nenapetega, nesposobnega in totalno nezabavnega zlepa ne boste videli. Ta rimejk izgleda tako, kot da ni videl originala – vraga, ta film izgleda tako, kot da ni videl še nobenega filma. (Netflix)

The Woods Are Real

Od tegale poganskega šokerja, ki Bibliji dolguje več kot le zgodbo o Jobu, ne pričakujte preveč, toda pretenciozni, hipsterski, politično korektni parček (Matt Dellapina in Chinasa Ogbuagu), ki se preseli v divji gozd, v katerem straši druid (Campbell Scott), izgleda tako slovensko, kot da bi padel iz Idile ali Jame.

Robotove sanje

Vse zanima: ali lahko človek in robot živita v sožitju? Robotove sanje, španski animirani film (barvit, brez dialogov, domiseln, ročno izdelan), pa zanima: ali lahko v sožitju živita robot in pes? Ali lahko med njima klikne? Absolutno. Pes, zelo osamljeni prebivalec zootopičnega New Yorka, si – tam nekje v reaganističnih, neoliberalnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja – nabavi robota. Dobi ga po pošti. Ko ga odvije in sestavi, se naglo sprijateljita. Vse delita, tako računalniške igrice kot hotdoge. Vse počneta skupaj – skupaj pohajkujeta, skupaj si ogledujeta newyorške atrakcije (dvojčka Svetovnega trgovinskega centra še stojita), skupaj skejtata, skupaj plavata (pod vodo), skupaj gledata Čarovnika iz Oza in skupaj poslušata pesem September (via Earth, Wind & Fire). In ko robot zaspi pred televizijo, ga pes nežno pokrije. Osamljenosti je konec. Toda njuna brezmejna sreča, njuna kvirovska blaženost, njuna utopična skupnost, je le napoved nesreče – robot se na plaži pokvari (ne bi smel v vodo), pes ga ne more premakniti, odide po orodje, a vrne se prepozno, plaža je že zaklenjena, sezone je konec, dostop do naslednjega poletja ni več mogoč. Robot obleži kot kos starega železja (dobesedno Ex-Machina), pes pa išče pot do njega.

Amy Winehouse je zgodbo o noči povedala bolje kot noč

Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči. Ko poslušaš njene pesmi, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš – glas, ki te za hip pogleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč.

Kako daleč lahko gremo v sanjah?

Ko gledate Fanta in čapljo, imate občutek, da hoče Hayao Miyazaki, kralj animeja in dolgoletni šef studia Ghibli, reči: si predstavljate, da bi se zbudili iz sanj, pa sveta ne bi bilo več? Ali da bi zaspali, pa sanj ne bi bilo več? Kaj je huje? Oboje je huje. Miyazaki je že večkrat oznanil: tole je moj zadnji film! A se je vedno vrnil. Zdaj se je – po dolgih desetih letih – vrnil s Fantom in čapljo. To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj.

Lara Wolf / Igralka, ki jo bogatijo močni in nekonvencionalni ženski liki

Za njo sta intenzivna in naporna, a izredno plodovita dva meseca, v katerih je med (pogosto nočnim) snemanjem filma Dekle noči, prihajajočega celovečernega prvenca režiserja in scenarista Luke Marčetiča, v katerem igra glavno žensko vlogo, nastopala še na gledaliških odrih. Na primer v predstavi Bodočnost režiserja Žige Divjaka, ki je februarja v Mestnem gledališču ljubljanskem odprla regionalni gledališki festival Ruta, ali pa v Pohorskem bataljonu, ki ga je v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj na oder postavil Jernej Lorenci ter se je na nedavnem 54. Tednu slovenske drame potegoval za nagrado za najboljšo predstavo. Igralka Lara Wolf (1997) je izčrpanosti kljubovala s pristno radovednostjo in ljubeznijo do igralskega poklica, v katerem je zanjo še toliko neodkritega in v katerem lahko nenehno prevprašuje in analizira sebe in svet.