Deadpool in Wolverine / Mutantski komedijant in mutantski traged

Multivesolje, ki ga brez filma itak ne bi bilo mogoče misliti, kaj šele začutiti, je tik pred zlomom – koga pošljejo na reševalno misijo? Kakega junaka ali junakinjo multivesolja? Koga, ki ima izkušnje z multivesoljem? Morda Evelyn Quan Wang iz filma Vse povsod naenkrat? Martyja McFlyja iz sage Nazaj v prihodnost? Phila Connorsa iz Neskončnega dneva? Jamesa Colea iz filma 12 opic? Lolo iz filma Teci, Lola, teci? Nea iz Matrice? Ali nemara Spider-Mana iz Novega sveta? Ne, nikogar izmed njih, temveč Wadea Wilsona (Ryan Reynolds), alias Deadpoola, ki pa se je superjunaški dejavnosti in partizanskemu imenu Deadpool odpovedal, tako da bolj ko ne vegetira v melanholiji, depresiji in poetičnem spleenu (tudi ljubljena Vanessa, ki jo igra Morena Baccarin, ga je zapustila), toda ko mu uprava, ki jo vodi orwellovski gospod Paradox (Matthew Macfadyen) in ki se spozna na čas (in njegova protislovja, no, njegove paradokse), razkrije, da se bo njegovo vesolje – s »sveto časovnico« vred – sesulo, ker ga je nekdo grdo, kaotično, fatalno vzburkal in zgrbančil. Potrebna je superjunaška intervencija, mesijanski polnočni skok v vzporedno »marvelizirano« vesolje – v objem James Logana Howletta, alias Wolverinea (Hugh Jackman), »umirajočega sveta«, časovnega kaosa, alternativnih časovnic, puščobnih, opustošenih realnosti, spremenjenih stanj, kulture slave (»I want to matter!«), utrudljivih koreografij, lucidnih sarkazmov, predvidljivih megalomanskih zarot, vedno presenetljivih kastracijskih figur, dolgočasne akcije in generične antagonistke, obritoglave telekinetične zavojevalke Cassandre (Emma Corrin), anti-Furiose, pa tudi obveznih »velikonočnih jajc«, insajderskih štosov, gegov, hitov (vsi niso nujni za zgodbo), popkulturnih referenc (da bo kaka Deadpoolova multivesoljska verzija dahnila, »Identificiram se kot feministka,« je neizbežno), samoparodij in kakopak cameos, ki bi skoraj morali vključevati »konzervirani« smeh.

Jagenjčki niso obmolknili

Jagenjčki niso obmolknili: Zbiralec duš, ki ga je posnel Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa (Psiho), je reimaginacija Demmejeve multioskarjevske psihoklasike Ko jagenjčki obmolknejo, zato pričakujte psihopata, ki bo presegel Buffalo Billa in Hannibala Lecterja, in FBI-jevo agentko, ki jo bodo obsedale še mučnejše, še morbidnejše otroške travme. Serijski morilec – skrivnosten, grotesken, grizlijevski, stephenkingovski – tokrat sam neposredno ne ubije nikogar, temveč le zgledne primestne očete, slavilce družinskih vrednot, prisili, da zverinsko pobijejo svoje najbližje, svoje žene in otroke (v vsaki družini je vsaj eno dekle), potem pa še sebe. Stvarnik tega karnevalskega body horrorja, oregonski Zodiak, pusti le podpis – Longlegs. In to je v zadnjih letih in desetletjih ponovil desetkrat. Carter (Blair Underwood), regionalni FBI-jevec št. 1, tam nekje v devetdesetih letih, v času Clintonove vlade, preiskavo prepusti agentki Lee Harker (Maika Monroe), sicer začetnici, ki pa ima tako travmatičen, zasran, neodrešen odnos z mamo (Alicia Witt) in obenem tak nos za psihopatologijo vsakdanjega življenja, da je kot ustvarjena za simuliranje Clarice Starling.

Tanja Vidic / Modna oblikovalka, ki z mojstrskimi pleteninami navdušuje modni svet

Za mlado modno oblikovalko Tanjo Vidic (1998) je izjemno uspešno in razburljivo leto. Ne le, da je za junijsko naslovnico kultne ameriške revije Rolling Stone v svoje pletenine odela svetovno znano raperko Cardi B, sodelovala je tudi s priznanim modnim oblikovalcem Rickom Owensom, in sicer pri najnovejši kolekciji njegove (po njem poimenovane) znamke za pomlad in poletje 2025.

Cigarettes After Sex: X’s

Cigarettes After Sex sodi med zastavonoše trenutne ponudbe sanjavo ambientalnega popa. Tretji album skupine ne pripravi nobene zasede ali presenečenja, je štiridesetminutno počasno in nežno monotono zibanje v desetih med seboj nadvse podobnih delih. Za pevca Grega Gonzalesa velja kliše, da »ali obožuješ ali sovražiš barvo njegovega glasu« (pa tudi njegov šepetajoči slog petja), a še večji kliše so njegove melodične rešitve – razvoj njegovega petja v vsakem posameznem posnetku je povsem logičen in močno predvidljiv. X’s je tematsko še en kliše – je plošča o kalvariji ob koncu štiriletne partnerske zveze, ki bo zaradi nevsiljivosti verjetno z roko v roki z algoritmom samodejno nabirala prisluhe na streamerjih.

Jegulja: Anguilla Guerrilla

Riffopisca Gašper & Kozel sta dobila novega bobnarja, sedmega v enajstih letih! Jegulja je v osnovi stoner metal projekt in vemo, da je večina bendov na tej sceni danes utrudljivo šablonska, konservativna, nostalgična. Navsezadnje nas tudi Jeguljini komadi neprestano na koga spominjajo. Toda na novi plati trio servira tako avtorsko izrazite in živahne riffe, da se v širokem loku izogne predvidljivosti, k temu pa pripomore njegovo domiselno prepletanje slogov in mežikanje kanonu distorzirane muzike (black metal, death’n’roll, punk rock, proggy psihedelija). Kaj ti bo basist, če imaš dva kitarista!

Denzel Curry: King of the Mischievous South Vol. 2

Denzel Curry se je (končno) vrnil h koreninam. Po dolgem obdobju širjenja žanrske palete in potapljanja v čedalje bolj introspektivno rapanje, ki je bilo podloženo z vse bolj organskimi beati in zapakirano v vedno bolj konceptualne albume, je floridski prvak pod novim psevdonimom Big Ultra posnel neposredno nadaljevanje svojega prvega mikstejpa, na katerem se je kot šestnajstletni mulec klanjal zapuščini očakov južnjaškega hiphopa. Ti zdaj – skupaj z novo generacijo predstavnikov »dirty south« zvoka – na plošči tudi gostujejo, a protagonist kljub all-stars moštvu, ki bogati ta brezkompromisno surovi album, nikoli ne dopusti, da bi ga gostje zasenčili. Eden od nespornih vrhuncev Curryjevega opusa, v katerem ni niti enega resnega spodrsljaja.

Los Campesinos!: All Hell

Če ste v zadnjih letih prvega desetletja tega tisočletja in v prvih letih drugega srčne rane celili ob takratnem indie valu, ste težko spregledali vplivni kolektiv iz Cardiffa, ki je precej zaznamoval takratno dogajanje, čeprav ga mainstream ni zaznal. Septet Los Campesinos! je bil tipičen »kolidž bend«, toda drugače od kolegov z druge strani Atlantskega oceana so njegovi člani hipsterstvo tiste ere dojemali po svoje. Bolj intelektualno, literarno navdahnjeno, s političnim nabojem. Bend se je profiliral z enkratno vizijo emo indie rock/pop punk muzike, ki jo je serviral v živahnih in poskočnih, včasih tudi boleče čustvenih komadih, prepletenih s hudomušnostjo, samoironijo, nogometno trivio, gejmerskimi referencami, pikro socialistično propagando, nadrealističnimi prebliski, standup komedijantskimi inserti, romantičnimi težnjami in mazohističnimi ljubezenskimi ponižanji. Lucidni, empatični in gostobesedni verzi Garetha Davida Paiseyja (enega boljših tekstopiscev svoje generacije!) so zlezli pod kožo tisočerim poslušalcem. Valižani so iznašli recept, kako s pikolovsko natančnostjo popisati in osmisliti zmedo začetka odraslosti, ne da bi zapadli v sentimentalno patetiko ali egocentrično samopomilovanje, značilno za širšo emo sceno.

Jasmina Jerant: Primer: Anhovo: med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo

Ki seže v zgodovino cementarne v leto 1921 kot v historiat medicinskih spoznanj, ki so v Evropi že v 19. stoletju dokazala nevarnost azbestnih vlaken in prahu. Zakaj so v proizvodnji cementa dodajali azbest kot ojačitveno sredstvo, ko pa bi ga lahko nadomestili z drugimi nadomestki? Za industrialce je prinesel večji profit, čeravno za ceno zdravja ljudi in okolja.

Aljoša Hancman: Dno

Kljub nekaj pedem obale smo pomorci; bolj kot čupa, anahronistični drevak, ki je bil v rabi še v prejšnjem stoletju, bolj kot razprodana trgovska in opustošena ribiška flota to dokazujejo športni morjeplovci. Od časov, ko so v filmu Rdeči boogie Karpa Godine sindikalisti v povojnih letih prvič ugledali morje nekje pri Savudriji in se čudili njegovi slanosti, je bilo napisano kar nekaj o življenju pod morjem in športnih poskusih, da bi se mu približali. Te prostore je bralcu odpiral Mate Dolenc in jih popisoval s svojo prozo in s tem prvi odprl mediteransko čakro, za njim še drugi, vse pa čez močno tradicijo potopisov in gorniške literature.

Hillbilly Elegy

Če hočete videti, kako je nastal JD Vance, ameriški senator in podjetnik, nekdanji antitrumpovec (Trump je »ameriški Hitler«, »moralna katastrofa«, »totalni prevarant«, »kulturni heroin«, »le še en opioid«), ki ga je Trump »presenetljivo« imenoval za podpredsedniškega kandidata, si poglejte tale film, posnet po njegovi razvpiti avtobiografiji – zrasel je v ruralni bedi Ohia in Kentuckyja (»white trash«), v brezperspektivnem, zavrženem, brutalnem okolju, med obupanci, pozabljenimi, jeznimi ljudmi, njegova mama (Amy Adams) je bila divja, nora, promiskuitetna narkomanka (žrtev »opioidne krize« in »kulture v krizi«), njegova babica (Glenn Close) je bila avtoritarna, vulgarna, žaljiva (a »glas razuma«), doživljal je vse odtenke nasilja v družini, toda film to, da je o tem nasilju in tej disfunkcionalnosti molčal, da torej tega ni »izdal« policiji ali centrom za socialno delo, prikazuje kot junaštvo.

Drugo dejanje

Quentin Dupieux, francoski iluzionist (ali deziluzionist, če hočete), avtor številnih konceptualnih filmov absurda (Guma, Narobe svet, Réalité, Semiš jakna, Mandibule, Neverjetno, a resnično, Daaaaaalí! itd.), je po malem Balzac in po malem Boccaccio – metafilmski novelist človeške komedije. In filmska industrija, tarča Drugega dejanja, je del te comédie humaine, ki od ljudi itak terja, da se spreminjajo v like in da te like potem čim bolje igrajo. David (Louis Garrel) skuša med dolgim sprehodom prijatelja Willyja (Raphaël Quenard) prepričati, naj »podre« Florence (Léa Seydoux), njegovo dekle, češ da njega odbija, toda Willy ne razume, zakaj bi moral to storiti, zato začne uporabljati – tudi transfobične – izraze, ob katerih ga David posvari pred gledalci in gibanjem #MeToo, ki bi ju zaradi tega lahko črtalo. »Tega ne smeš reči! Snemajo naju!« Kamer ne vidimo, gledalcev tudi ne – ali pač? Smo mi tisti gledalci, ki bi ju lahko črtali? Je kamera, v katero pogleduje Willy, kamera, ki je ne vidimo? Pa vendar: kje je režiser? Kje je ekipa? Potem zagledamo Florence in njenega očeta Guillauma (Vincent Lindon), ki sta prav tako sredi dolgega pogovora, a nad igranjem in filmom – očitno bedno, klišejsko romantično komedijo – kmalu obupata. Svet okrog nas razpada, mi pa igramo? Režiserja in ekipe pa spet nikjer, le Guillaumu agent sporoči, da ga hoče v svojem novem filmu Paul Thomas Anderson. Ga res hoče – ali pa je to le del filma v filmu? In že vsi ti negotovi, zapeljivi, nervozni egoisti sedijo v restavraciji, kjer jim natakar (Manuel Guillot) naliva vino, a se mu roke tako groteskno tresejo, da jih nenehno poliva – ima tako tremo, je tako slab igralec ali pa le tako prepričljivo igra svojo vlogo?

Find Me Falling

Če ste videli romantično komedijo Moja obilna grška poroka 3, potem ste videli tudi netfliksirano romantično komedijo Find Me Falling, v kateri se John Allman (Harry Connick, jr.), propadli ameriški rocker in ljubimec, melanholično vrne na kraj zločina – v ciprsko vasico, v kateri je pred davnimi leti spoznal dekle (Agni Scott), ki je navdihnilo njegov megahit Girl on a Beach. Toda hiška, ki jo najame, stoji natanko na fotogeničnem klifu, s katerega nesrečni zaljubljenci skačejo v smrt (»Najpogodnije mjesto za samoubistvo,« bi pljunil resnici v oči Buldožer).

V Twisterju 2 so tornadi še hujši – podnebne spremembe so jih radikalizirale

Twister je bil Žrelo, le da Helen Hunt in Bill Paxton – kapitana Ahaba – nista preganjala velikanskega, strašanskega, morilskega morskega psa, temveč velikanske, strašanske, morilske tornade, tudi ultimativnega, tistega z oznako F5. V dvestomilijonskem Twisterju 2, ki ga je posnel Lee Isaac Chung, avtor oskarjevskega nominiranca Minarija, so tornadi še hujši, še večji, še silnejši, še srhljivejši, še osupljivejši, še nezadržnejši, še kinetičnejši, še destruktivnejši – podnebne spremembe so jih v vseh teh letih opolnomočile, radikalizirale, ekstremizirale in pomnožile, napredovala pa je tudi tehnologija specialnih efektov. Kapitana Ahaba sta zdaj Kate (Daisy Edgar-Jones), stravmatizirana znanstvenica, ki ji je huronski, besni tornado pred petimi leti požrl prijatelje, lovce na tornade, in Tyler (Glen Powell), »kavbojski znanstvenik«, adrenalinski vplivnež (»If you feel it, chase it!«), ki v Oklahomo, na prizorišče velikega pregona, pripelje konvoj ekshibicionističnih topgunskih lovcev na senzacije, klike in všečke ( ja, res jih čaka rodeo, okej, »tornadeo«!), alias »hribovcev z YouTube kanali«, Kate skuša s posebnim sledilnim sistemom »ubiti tornado«, katastrofa postane torišče romance (in romantične komedije), tornadi neusmiljeno pustošijo zapuščene, pozabljene, razlaščene ruralne kraje (in žrejo spletne klovne), toda v njih ni mogoče videti le metafore morskega psa, temveč tudi metaforo neoliberalnih politik, ki so ameriški heartland deindustrializirale, delovna mesta pa preselile v cenejši – »gospodarstvu prijaznejši« – tretji svet, tako da so ljudi prepustile prekarnosti, socialni smrti, opustošenju ter obsedenosti z orožjem in Bogom. Zakaj bi kdo gradil tovarne na poti tornadov? Toda: neoliberalne politike so pot tornadov!

Dora Tomori / Glasbenica, ki je med pandemijo zaprti mladi generaciji odprla ušesa in srca

Kar nekaj najostrejših ušes slovenske kritiške scene je njen lanski prvenec Where No Heartbreak Has Gone označilo za najboljšo domačo ploščo leta. Slednja je sicer v angleščini, a ji tega ne gre zameriti, saj jezik spretno uporablja kot podaljšek svojega izražanja – ob tem pa čutnost njenih besedil priplava še višje na površje. In potem je tu še njen izraziti vokal, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel v recenziji poimenoval »ultimativna gravitacijska sila njene glasbe«, še več, »eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije«, ki »ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina«.