Marko Šajn / Vizualni umetnik, ki veliko časa preživi na kolesu

Vizualna umetnost in kolesarstvo. Dva na prvi pogled popolnoma nepovezana pojma, ki pa se v življenju Marka Šajna nenehno prepletata. V zadnjih letih je po zaslugi upodabljanja svojih značilnih uniformiranih in prepletajočih se figur postal prepoznavno ime na domačem umetniškem prizorišču, zlasti na področju grafike, slikarstva in umetniških publikacij. Poleg tega je polovica tandema v ozadju Loose Cycles, kolesarske trgovine v ljubljanski soseski Šiška, ki je zgolj v treh letih od odprtja postala priljubljena postojanka kolesarskih navdušencev. Pa ne le ljubljanskih, pravzaprav jih redno obiskujejo kolesarji z vsega sveta.

Irreversible Entanglements: Protect Your Light

Glavne značilnosti ali označevalci chicaškega impro-prostojazzovskega kolektiva Irreversible Entanglements so na prvih treh albumih bile: ohlapnost, svoboda, političnost. Z menjavo založbe – neodvisne International Anthem za žanrsko specializirano velikanko Impulse! – se igra nekoliko spreminja. Album Protect Your Light je predvidljivo bolj »v gruvu«, bolj kompakten in strukturiran, posnetki so se prej (tudi na živih nastopih) prelivali drug v drugega, sedaj so krajši, jasno postavljeni in ločeni, a brez izletov v odpičeni hrup še zmeraj ne gre. Zvočni repertoar je oprijemljivejši in bohotnejši, mojstrica spoken worda Moor Mother konsistentno konkretna. Zrelo in prav zato manj razburljivo.

Loraine James: Gentle Confrontation

»Emo IDM« glasba britanske kvir ustvarjalke v sodobni robni elektroniki zaseda posebno mesto. Njen glasbeni jezik izhaja iz drum’n’bass, techno, R & B, postrock, emo, hardcore in glitch pop tradicij, toda te žanrske fragmente v avtentičnem slogu lepi, šiva in gnete v celoto, ustvarjajoč intimen, poetičen elektronski izraz. Avtobiografskost aranžmajsko fragmentiranih, ritmično sinkopiranih produkcij se izraža v krhkih šepetavih vokalih in odkritosrčnih besedilih o izgubah in travmah. IDM-fenom starejših generacij se album lahko zdi nekoliko sanjav, celo neoprijemljiv. Toda kot emo milenijka Loraine James najstniške vplive staplja v prepoznavno avtorsko estetiko, ki odraža tesnobo in lepoto sodobnega časa.

Tinashe: BB/ANG3L

Založba velikanka je iz pevke Tinashe želela narediti tovarno hitov, vendar je to imelo ravno nasproten učinek: ker jo je usmerjala v napačne smeri, jo pajdašila z nekompatibilnimi producenti in jo parčkala v slabo premišljene duete, je zatrla njen potencial. A ko se je Tinashe predlani osvobodila okovov dušeče pogodbe, je lahko končno pokazala, kaj zna. Odlikuje se v rahlo abstraktnih, izrazito melanholičnih in celo nekoliko eteričnih baladah, ne pa v standardiziranem popu, ki so ji ga skušali dolga leta vsiliti. Z albumom Songs For You je vstala kot feniks iz pepela, z novo, izjemno, a izrazito prekratko ploščo BB/ANG3L, pri kateri so sodelovali tudi future beats klasiki, kot sta Nosaj Thing in Machinedrum, pa se je popolnoma razbohotila.

Tschimy: Princ 

Human OS, prva izdaja tedaj 22-letnega ljubljanskega glasbenika Tschimyja, ki je pozimi 2020 marsikomu popestrila življenje, je pomembno zaznamovala domačo pop sceno. Bila je svež piš na javnem radiu, kjer je izstopal hitič Hera, in tudi vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja. V naslednjih letih je glasbenik ogreval za velike kalibre, kot je Thundercat, dokaj redno nastopal, izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Toda uspeh ga je skoraj prestrašil. Nekaj težav je imel tudi s »prevajanjem« svoje »spalnične pop muzike« v živi kontekst. Včasih mu je umanjkalo vokalne širine, drugič prezence, vse je bilo posledica manka odrske kilometrine v popu. Toda v zraku je visel občutek, da je to le naravni proces v formiranju umetnika. »Veliko nadaljevanje« je bilo vselej na obzorju.

Sylvain Tesson: Snežni leopard

Ne le pičlo število primerkov, ampak sposobnost te živali, da se tako priliči okolju, da je pred teboj in je ne vidiš. Fotograf Munier je nekoč ujel v objektiv sokola, ki sedi v skalovju. Ko je čez mesece razvil film, je ugledal zraven še oči leoparda, zlitega z apnenčasto skalo, ki so zrle vanj.

Anne Mette Hancock: Brazgotine

Novinarka Heloise, ki so ji v prejšnji kriminalki danske avtorice Anne Mette Hancock (1979), Smrdljivki, poimenovani po eksotični roži, pošiljali pisma iz tujine in navedke iz korespondence med Abelardom in Heloizo, osebnostma iz 12. stoletja, kar je kazalo na premeten zločinski um, se zdaj znajde pred novo nalogo. Namesto v posttravmatske motnje tistih, ki pridejo z danskih vojaških misij po svetu, pri čemer naj bi jim pomagala njena najboljša prijateljica, ki dela kot psihologinja v vojski, naj bi se poglobila v izginotje desetletnika, s katerim se mediji veliko ukvarjajo.

Prvič po vsem

Filmi so vedno glorificirali ženske, obenem pa so jih brezsramno objektivirali, poniževali in klofutali – v filmih je bilo pretepanje žensk nekaj povsem »normalnega«. Protislovje? Vsekakor. In film Prvič po vsem ga poosebi: Hardin (Hero Fiennes Tiffin), protagonist te franšize (Prvič …), pisatelj, avtor avtofikcije, ki je postala bestseller, je v ustvarjalni krizi – naslednjega romana ne more in ne more napisati. Blokiran je. Pije. Rešila bi ga lahko le njegova nekdanja muza – Tessa (Josephine Langford), ki pa ga je pustila, jasno, zaradi toksičnosti, sebičnosti, arogance, narcizma. Ker ji je zagrenil in uničil življenje, ga noče več. Hardinu tako ne preostane drugega, kot da se odpravi v Lizbono, kjer živi Nathalie (Mimi Keene), njegova prejšnja muza – tudi njej je s svojo toksičnostjo zagrenil in uničil življenje. Ergo: v ženski vidi muzo in objekt.

Retribution

»Matt Turner, pod tvojim sedežem je bomba!« Matt Turner je berlinski bančnik, igra pa ga Liam Neeson, ki v temle rimejku španskega enopremisnega Maščevanja nima priložnosti, da bi demonstriral svoj »set veščin«, s katerim rožlja že vse tja od Ugrabljene – ves film namreč obtiči v avtu. Za volanom. Z otrokoma, ki ju je hotel odpeljati v šolo in ki zrušita vse rekorde zoprnosti (kot da bi hotela poudariti krizo sodobne patriarhalne družine). Nihče ne sme vstati. Nihče ne sme ven. Kdo je nastavil bombo, ne ve, kakor tudi ne ve, čigav je vsevidni in vsevedni glas, ki ga po telefonu izsiljuje in režira. Ja, ugrabljeni so. In ja, zgodi se jim Hitrost, toda na dolgočasen način. Vsi svoje vloge le recitirajo. Tudi strah le recitirajo.

P’estanian in trije smrčketirji

Tale španski animirani film, sicer predelava televizijske serije z začetka osemdesetih, je povsem zvest Dumasovi klasiki Trije mušketirji (kraljeve mušketirje igrajo psi, fatalno milady igra mačka ipd.), a je obenem tudi povsem brez duha. Animacija brez imaginacije. Vse je tako poceni, da skušajo kot produkcijsko vrednost tržiti tudi prdenje. (kino)

Jules

Dobro veste, katero vprašanje si zadnje čase spet vsi zastavljajo: ali obstajajo neznani leteči predmeti in zunajzemeljska bitja? Milton Robinson (Ben Kingsley), ostareli in osamljeni rezident neke pensilvanske vukojebine, ki gre po poti Očeta (via Anthony Hopkins), na to vprašanje odgovarja pritrdilno – in to odločno, entuziastično, evforično. To ve iz prve roke. Na njegovem vrtu je namreč pristal – okej, strmoglavil – neznani leteči predmet, leteči krožnik, vesoljsko plovilo, v katerem je prijazno, ljubko, nežno, nemo humanoidno zunajzemeljsko bitje, s katerim se sprijatelji, medtem ko – kot E.T. – čaka na vrnitev domov. Problem je le v tem, da Julesu nihče ne verjame. Ne bližnji (hči), ki so se oddaljili, ne mestne oblasti (policija), ki ga ignorirajo – tisti »vesoljček«, Jules, je metafora osamljenosti, ki deprimira, pustoši in alzheimerira starejše.

Plačanci 4

Film Plačanci 4 je popolna prevara, totalni nateg, žalitev. Za gledalca se sploh ne zmeni. Nikomur se namreč čisto nič ne ljubi – ne zgodbi, ne akciji, ne humorju, ne lokacijam, ne igralcem. Zgodba: bad guys z Bližnjega vzhoda se dokopljejo do detonatorjev jedrskega orožja, tako da začnejo pakirati III. svetovno vojno, good guys – plačanci, ki jih vodita Sylvester Stallone in Jason Statham – pa skušajo to preprečiti. Ja, kliše – ki pa se ne pretegne. Nima idej. Niti zares klišejski se mu ne ljubi biti. Lokacije: vse se odvrti v dotrajanih, izmučenih, odsluženih, dolgočasnih industrijskih kompleksih, ki so brez dodane vrednosti in ki za art direction še niso slišali (in ki so se zataknili v slepem črevu hrvaške denacionalizacije). Akcija: akcijski prizori so brez domišljije in brez elana, upehani, inertni, lenobni in premočrtni, kot da bi padli iz eksplozivnih, pirotehničnih akcijskih filmov, v kakršnih je nekoč, tam v osemdesetih letih, igral Chuck Norris – potrebujejo veliko hitre, divje montaže, filtrov in zatemnitev, da bi prikrili, da nimajo kaj pokazati. Razen monotonosti. Jasonu Stathamu, alias Leeju Christmasu, se ne ljubi niti skloniti. Hodi in strelja kar povprek, naveličano in neselektivno – vsi morajo umreti, vsi so krivi. In brezimni bad guys trumoma padajo. Niti pogleda ne, kam ustreli, pa jih pade deset – vanj jih hkrati strelja deset ali sto, a ga nihče ne zadene.

El Conde

General Augusto Pinochet (Jaime Vadell), čilski fašistični diktator, ki je leta 1973 z vojaško hunto strmoglavil vlado Salvadorja Allendeja in dal potem mučiti in pobiti na tisoče »komunistov«, je El Conde, grof, vampir, ki pri dvestopetdesetih – ob asistenci svojega zvestega beloruskega butlerja, ki je nekoč vodil Pinochetova taborišča smrti, žene, ki jih z ugrizom noče »podariti« nesmrtnosti, kopice otrok, ki prežijo na njegov zaklad (produkt brezmejne, patološke korupcije), in mlade nune (Paula Luchsinger) z eksorcističnim know-howom in blaznim zgodovinskim spominom – išče novo kri in nova srca, obenem pa se spominja, kako je svojo vojaško, morilsko, mračno kariero začel na dvoru francoskega kralja Ludvika XVI., v času francoske revolucije, jasno, na strani kontrarevolucije, kako je potem, kot bi rekel Coppolov Drakula, »preplul oceane časa« in pristal v latinski Ameriki, ki ji je, kot bi rekel Eduardo Galeano, odprl žile, in kako je en passant večkrat oportunistično in strahopetno insceniral svojo smrt, da bi se izognil roki pravice, itak prepričan, da je nedolžen in nad zgodovino.

Ženskam, prvim žrtvam kapitalizma, je preostala le solidarnost

V Franciji leta 1981 prevzame oblast François Mitterrand, toda njegov socializem – sicer inspirativen in optimističen – je prešibek za kapitalizem, ki ustvarja slabe službe, brezdomce, lirično nespečnost, mrak in množico osamljenih ljudi, ki telefonarijo v radijski nočni program. Konzumentka enega izmed teh programov je tudi Élisabeth (Charlotte Gainsbourg), sveže ločena in brezposelna mati dveh najstnikov, družbeno-kritične Judith (Megan Northam) in poetično zasanjanega Matthiasa (Quito Rayon-Richter), ki se v steklenem in hladnem stanovanju tako utaplja v negotovosti, tesnobi, zapuščenosti, bolščanju predse, flirtih z novo svobodo in nočnem spleenu, da pokliče gostiteljico tega radijskega programa, Vando Dorval (Emmanuelle Béart), ki ji po izpovedi – solidarno – ponudi službo studijske telefonske operaterke, sprejemalke nočnih klicev. Ta ponudbo sprejme, med klicatelji in klicateljicami pa ji v ušesa najbolj pade Talulah (Noée Abita), izgubljena, zasvojena, brezdomna, potepuška najstnica, ki ji – solidarno – ponudi streho, hrano in uteho. Potniki noči so film o potnicah noči – o ženskah, ki jim, kot bi rekel Hegel, nasproti stoji »noč sveta« in ki jih lahko reši le solidarnost.