Gašper Kralj / Pisatelj in prevajalec, ki mu pisanje pomeni dešifriranje sveta

Nazadnje naj bi se mudil v Avstriji na predstavitvi nemškega prevoda svojega literarnega prvenca Rok trajanja. Težje preverljivo, zaman ga iščete na družbenih omrežjih. Zanesljivi viri pravijo, da trenutno biva v Novem mestu, kjer se je nedavno udeležil literarnega večera Na robu poletja, še pred tem pa je bil viden na literarnem festivalu Vilenica. Gostoval da bo v Nemčiji, na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in tam predstavil še nemški prevod romana Škrbine.

Jorja Smith: Falling Or Flying

Leta 2018 je bil prvenec Jorje Smith preveč naličen, a hkrati nevpadljiv kos dokaj generičnega popa, sedaj mlada britanska šefica R & B-ja vtis nekoliko popravlja z nadaljevanjem. Falling Or Flying je sicer prav tako povsem mehek, v večini počasen, baladno sčiliran in polikan izdelek (nevpadljive) radijske muzike, pa vendar premore precej več plasti, podtonov, dinamike in z Little Things vsaj en nalezljiv plesni hitič. Jorja Smith ničesar ne tvega, ostaja umirjeno prizemljena in ne posega po pompozno kričečih in bleščečih trikih za zbujanje pozornosti. Album, ki razen po počasnosti tempa ne izstopa posebej, a mu prav to daje nekakšen pečat nepreračunljive integritete.

Omega Sun: Roadkill

Druga plata obalne tovarne rifov Omega Sun nam servira šesterico brezhibno zapakiranih, žanrsko neoporečnih stoner/doom/psych petard, prežetih s fuzzovskimi kitarskimi toni, psihedeličnim basiranjem in počasnimi sinkopiranimi ritmi. Žal pa vse skupaj zveni sumljivo familiarno in domačno, kot pač še ena zadovoljiva, a ne zares sveža mutacija znanih oldskul rifov in stonerskih zvokov. Obenem vokal Igorja Kukanje ne le po barvi, ampak tudi po artikulaciji in intonaciji, neposredno spominja na brezčasnega Johna Garcio iz kultne zasedbe Kyuss. Naj rifi še tako zažigajo, naj so solaže še tako poredno umazane, težko se je otresti občutka, da je Roadkill predvsem iskreno, a hkrati tudi občutno preveč »zvesto« posvetilo bendovim herojem.

Animal Collective: Isn’t It Now?

Z lansko ploščo Time Skiffs se je Animal Collective končno vrnil v formo. Po dobrem desetletju vztrajnega, sila avanturističnega iskanja novih izrazov, ki ni obrodilo skorajda ničesar zares prelomnega in je vodilo v številne medle stranske projekte članov, so se sodobni klasiki ameriške neopsihedelije začeli ponovno spogledovati s freakfolkovskimi koreninami. To je teren, kjer zna bend zares zasijati, četudi se njegovo mojstrstvo kdaj porazgubi v brezciljnem džemanju. Ker pa so tokrat vsi člani zasedbe po izjemno dolgem času ustvarjali v istem prostoru, jim je uspelo divje zamisli natančneje uskladiti in ustvariti presenetljivo celovit in dramaturško premišljen album, ki naboja ne izgubi niti, ko se bend zatakne v dvajsetminutnih džemih.

James Blake: Playing Robots Into Heaven

Zares neverjetno je, kako britanskemu kantavtorju in superproducentu Jamesu Blaku pri vseh projektih, ki jih soustvarja z različnimi najuglednejšimi pop in rap zvezdami, uspe najti čas še za solistične dolgometražne projekte. Playing Robots Into Heaven je že njegov šesti v dvanajstih letih, v tem času pa je med drugim podpisal dela prvoligašev, kot so Kanye West, Beyoncé, Jay-Z, Kendrick Lamar, Frank Ocean, André 3000, Rosalía in Travis Scott. Že produkcija, ki jo ustvarja za druge izvajalce (in z njimi), zgovorno priča o neizmerni širini njegovih glasbenih zamisli, ko pa prisluhnemo jedru njegove diskografije, torej petim albumom baladne kantavtorske elektronike in trem malim ploščam postdubstepovskih inovacij, s katerimi si je ustvaril ime, postane jasno, kako kameleonski je njegov ustvarjalni naboj.

Vaclav Smil: Kako v resnici deluje svet

Pojasni šest tem: goriva in elektriko, proizvodnjo hrane s fosilnimi gorivi, civilizacijo amonijaka, jekla in plastike, globalizacijo, nevarnosti – od virusov, kontaminirane hrane do Sončevih izbruhov – ter razumevanje okolja in prihodnosti. Čeprav te vsebine sodijo v šolski kurikul, slehernika kvečjemu oplazijo med sledenjem priložnostnim medijskim zapisom. Smil jih je strnil v esejistično formo, kajpak podprto s podatki. Vzemimo prehrano – v pol stoletja se je število prebivalcev Zemlje zaradi uporabe nafte v pogonu kmetijstva in v transportu ter pesticidov in umetnih gnojil povečalo za pet milijard. Podatki z žitnih polj v Kansasu prinašajo primerjavo količine človeškega dela, potrebnega za kilogram pšenice, v obdobju dveh stoletij. Z desetih minut se je zmanjšala na manj kot dve sekundi!!! Avtor vzame v pretres tudi siromašenje grude zaradi industrijskega kmetijstva in kontaminiranost hrane z insekticidi, fungicidi in množično rabo antibiotikov v živalski reji. Tako zastavi tudi alternativni pogled v prihodnost, ko bi se denimo vrnili v idealno sonaravno kmetovanje in bi se ljudje množično selili nazaj na podeželje. Ker je količina razpoložljive plodne zemlje omejena, bi s predindustrijsko pridelavo lahko prehranili le polovico sedanjega prebivalstva. A pisec ne obupa, ozre se proti sodobni porabi kalorij: neaktivna oseba jih potrebuje 2000, poje pa jih za 3000 do 4000. Rešitev, ki je na dlani, je pa neuporabna, saj v družbi pač ni asketizma. Še huje, ljudje niso sposobni misliti velikih števil. Najpremožnejši imajo po sto milijard, ubožni afriški priseljenec pa ima vrednost deset dolarjev v razcapanih oblačilih in ponošenih čevljih. Matematična razlika med njimi je 1011 proti 101, torej deset velikostnih razredov. A za nematematika, ki si velikost predstavlja le z množenjem – nepredstavljiva.

Tina Vrščaj: Na Klancu

Roman Tine Vrščaj Na Klancu, dobitnik lanske nagrade modra ptica, v naslovu seveda priklicuje Ivana Cankarja in popis življenja njegove matere Francke, te večno hrepeneče in za vozom tekoče podobe močne, občudovanja vredne matere. Vendar Na Klancu tokrat govori o odnosu do matere in njenega življenja drugače in posodobljeno glede na načine dela in produkcije; tudi mater je več, na eni strani Eva, ki ima dva otroka z Gregorjem, in potem njena mati, ki se zdi najprej hladna in pretirano kaznovalna, čeprav se potem izkaže, kje ždi vsota njenih strahov, in to je seveda odsotni mož oziroma oče in njegovo z leti napredujoče vedenje.

Opazovanje Slovenije

Huligani ponoči sredi Ljubljane brutalno pretepejo Kristjana Gričarja, masaker, ta snuff, ki ga prenašajo prek Facebooka, pa v živo gleda 20 tisoč ljudi – in nihče ne pokliče policije. Kristjan – Jezus dobe socialnih omrežij – obleži v mučeniški komi. V Kliničnem centru se bori za življenje, toda Lara (Diana Kolenc), članica reševalske ekipe, ki ga je rešila, nenadoma od njega dobi smileyja.

Žaga X

Žaga X je nov reboot Žage, neuničljive franšize o neuničljivem na smrt bolnem Johnu Kramerju (Tobin Bell), ki zadnje – resda neskončne – trenutke življenja posveti pikantnim maščevalnim igram. V mitotvorni Žagi X, novo gradilko svetov, ki kronološko stoji nekje med prvo in drugo Žago (ne sprašujte), Kramer izve, da ima terminalnega raka in da ga lahko reši le neki norveški doktor, ki eksperimentira v Mehiki – bajno plačaš in morda čudežno preživiš. In res, Kramer bajno plača – kaj mu pa preostane? Vse svoje prihranke investira v svoje preživetje – v čudež. Živelo alternativno zdravstvo! Živel Hipokrat! A kot se hitro izkaže, je čudež le »čudež« – prevara. Naletel je na prevarante, ki so pogruntali »igro«, s katero obupanim pacientom tik pred smrtjo poberejo vse prihranke, kar je prava privatizacija zdravstva. Toda Kramer ne bi bil Jigsaw, kralj personalizirane torture, če udarca ne bi vrnil – njegove igre, srhljivi dialekti torture porna, so pikantnejše in šokantnejše od pohlepnega, pokvarjenega, mazaškega, izrojenega zdravstvenega sistema.

Odpuljeni denar

V McKayevi Veliki potezi ste videli, kako so veliki investitorji in borzni igralci pred letom 2008 stavili proti ameriškemu hipotekarnemu trgu (pri tem so obsceno obogateli, a zrušili globalni finančni trg), v Gillespiejevem Odpuljenem denarju, robustni farsi, pa lahko vidite, kako so mali, res drobni, amaterski investitorji in trgovalci – naivni, tesnobni, zadolženi, zapostavljeni, pozabljeni, anonimni »združeni proletarci«, ki jih vodi Keith Gill (Paul Dano), manični robinhoodski podtalni vplivnež z Reddita in YouTuba – med pandemijo na bajno in viralno zaslužili z množičnim in neomajnim kupovanjem delnic slovite, slabo stoječe, degradirane in podcenjene trgovske verige GameStop, s čimer so povsem pokvarili igro velikim ribam, etabliranim, prestižnim, goljatskim, pohlepnim investitorjem (Seth Rogen, Vincent D’Onofrio, Nick Offerman, Sebastian Stan, Rushi Kota), zlatim ajatolam hedge skladov in Wall Streeta, ki so počeli ravno nasprotno: stavili so, da bo GameStop propadel. Stavili – in igrali – so proti njemu.

Kreator

Kaj, če umetna inteligenca dobi kode za aktiviranje jedrskega orožja? V Kreatorju, ki je prežet z nostalgijo za prihodnostjo in ki ga je posnel Gareth Edwards, avtor franšiznih spektaklov (Godzilla, Rogue One: zgodba Vojne zvezd), se zgodi natanko to: umetna inteligenca dobi dostop do jedrskega orožja – in ga uporabi.

Nimata denarja, imata pa čas

Aki Kaurismäki, auteur auteurjev, je leta 2017 posnel Drugo stran upanja, svoj zadnji film. In to dobesedno – rekel je namreč, da je to njegov zadnji. Kdaj je že Steven Soderbergh rekel, da ne bo več posnel nobenega filma. Davno. In kdaj je že Anthony Hopkins rekel, da v filmih ne bo več igral. Davno, res davno. A oba se vračata. Tudi Kaurismäki se je vrnil, toda Jesensko listje, ki ga je verjetno naslovil japonski transcendentalist Yasujiro Ozu, avtor Pozne pomladi, Zgodnjega poletja in Jesenskega popoldneva (liričen, asketski, homogen, kontemplativen, melanholičen in velikodušen kot Kaurismäki), izgleda kot Kaurismäkijev »izgubljeni« film – kot film, ki ga je posnel že pred leti, a so ga našli šele zdaj. Bari so videti tako, kot da bi padli iz preteklosti, džuboks – ja, Wurlitzer – vrti stare štikle, mobilnih telefonov ni na spregled, karaoke nadomeščajo Tinder, vsi izgubljenci in outsiderji, ki naseljujejo ta demi-monde, so tako osamljeni in zapuščeni, kot da so tik pred odkritjem socialnih omrežij, ne obračajo se po vetru, vsi tako vneto in permanentno kadijo, kot da kajenje še ni prepovedano, a cigaretni dim, ki ovija, zavija in spodvija njihovo anonimno žalost, osamljenost in zapuščenost, je – tako kot Mornarjev džeket iz kačje kože v Lynchevih Divjih v srcu – simbol njihove individualnosti in vere v osebno svobodo.