Squarepusher: Dostrotime

Tom Jenkinson je polbog zvedave elektronike. A mučitelja bas kitare in uničevalca bobnarskih zank ta nehvaležni status ni prisilil v prilagajanje, preračunljivost ali pretencioznost. Dostrotime je tako še en hudo intenziven niz udarcev, ki preskakuje med zvočnim bombardiranjem težkih in nasesekljano raztrosenih neukrotljivih ritmov, zabavnimi melodijami 8-bitnih računalniških igric, referencami na zlata leta temačnega drum ’n’ bassa, frenetičnim divjanjem basovskih linij in ... ... in nežnimi vrinki akustične kitare. Prosim?! Evforično bezljanje in premetavanje ima v prvem, osrednjem in zadnjem posnetku kontrapunkt v svojem popolnem nasprotju, miru in zmernosti. Smiselna shizofrenija.

Mannequin Pussy: I Got Heaven

Četrta plata philadelphijskih hipster punkerjev po svoje spominja na uspešni prvenec The Record (2023) indie supergrupe Boygenius, predvsem v tem, kako altrock, grunge, hardcore, punk rock, power pop in druge kitarske trope devetdesetih let pregnete v neki sodoben, zbalansiran, algoritmom in velikim festivalskim odrom prikladen rockerski format. Bend nagovarja vse, ki so te muzike kot mulci častili s poslušanjem izdaj bendov à la Hole, The Distillers in Garbage, pa tudi mlajše, ki se indentificirajo z etosom in modo predinternetne indie scene. Obrtniško neoporečna izdaja, ki obeta visoka mesta na seznamih kitarskih albumov leta, ob kateri pa lahko slutimo tudi neko »tržno preračunljivost«, ki se napaja iz nostalgije po devetdesetih letih.

Moor Mother: The Great Bailout

Veličastnost imperija je bila zgrajena na hrbtih sužnjev. Ameriška mojstrica spoken worda Moor Mother se po presenetljivo mehki plošči Jazz Codes z devetim albumom vrača v svet temačnosti in nelagodja. The Great Bailout je zgodovinski komentar britanske trgovine s sužnji, kolonializma in imperializma in je zvočno drzna in nelinearna kronika, ki se opira na specifične dogodke formativnih let kotišča kapitalizma. Moor Mother pred brnečimi, brenčečimi in dromljajočimi kulisami elektronske baze, jazzovskih dodatkov in noizerskih vložkov mapira zapuščino sistematiziranega nasilja. Besede niza meditativno, ravninsko, repetitivno in z dramatično količino odmeva. Trpljenje enih je dobičkonosno za druge.

Vazz: PSIHA

Mark Jacob Cavazza je eden naših najbolj priljubljenih raperskih glasov mlajše generacije, o čemer priča že to, da je vstopnice za koncertno predstavitev nove plošče PSIHA razprodal precej pred njenim izidom. Štiriindvajsetletni raper svoje delo od nekdaj jemlje zelo resno. Samooklicani »mladi Prešern« je v intervjuju za Val 202 na primer povedal, da se z umetnostjo bori za našo pravico in svobodo, o že četrtem albumu pa zapisal, da gre za »nagovor vsem, ki se v družbi odmikamo od samega bistva, saj podlegamo sistemskim ureditvam«, in nadalje predlagal, naj nas »povezave zvoka, izraza in besede povežejo, vrnejo v stik s sabo ter popeljejo v naš svet. Svet, ki je od vseh.«

Gabriel García Márquez: Avgusta se vidiva

Zadnje delo, ki ga je izdal za življenja, so Žalostne kurbe mojega življenja (2004), v katerih si pohotni 90-letnik zaželi devico, a najde ljubezen svojega življenja. Od tod naprej ni nadaljevanja. Pač, sinova sta za neobjavljeni rokopis, ki ga je Gabi zavračal, češ da mu peša spomin in ga ni vreden, po desetletju presodila, da je imel prav, saj po njunem mnenju ni bil več toliko pri sebi, da bi presodil, da je tudi to pisanje izvrstno, in sta ga letos izdala.

Lutz Seiler: Zvezda 111

Vse bolj priznani in nagrajevani nemški pripovednik Lutz Seiler (1963) je že v prejšnjem prevedenem romanu, Kruzo, uporabil isto scenografijo in situacijo; na vzhodnonemškem otoku v počitniški koloniji med pomivalci posode in tistimi, ki sanjajo o pobegu čez, mimo patruljnih čolnov in vojaških utrdb, nastaja utopična skupnost, ki premišlja o razmerah po prevratu, po padcu Zidu.

Kung fu panda 4

Optimistični, veseli, poskočni panda Po, po novem Duhovni vodja Doline miru, fu štafeto preda novi generaciji, lisici nindža tatici, svet ogrozi kameleonska fatalka, dedinja Tai Lunga in generala Šena, Predrznih pet pa izgine. Ker se filmske serije nikoli ne končajo, je tudi nekdanja trilogija o Kung fu pandi dobila četrti del, ki se trudi, da bi bil boljši od tretjega. Kot bi si ustvarjalci rekli: hej, Svet igrač 4 je dobil oskarja!

Mati Cabrini

Alejandro Monteverde je leta 2018 posnel Zvok svobode, krščanski triler o svetniškem rešitelju ugrabljenih otrok Timu Ballardu, za katerega pa se je lani, ko je film končno prišel v dvorane (postal velik hit in povsem obnorel Trumpove privržence), izkazalo, da je na reševalnih »misijah« zagrešil številne spolne napade, tako da ga je organizacija Operation Underground Railroad, ki jo Zvok svobode slavi, ekskomunicirala. Svetnik vendarle ni bil svetnik. Monteverde zdaj za vsak primer raje ponuja film o pravi svetnici, italijanski nuni, materi Cabrini (Cristiana Dell’Anna), ki je hotela ustanoviti misijon na Kitajskem, a jo je papež Leon XIII. (Giancarlo Giannini) ob koncu 19. stoletja v družbi šestih nun poslal v Ameriko (»Sestre, od zdaj govorimo angleško«), kjer je v newyorškem slumu Five Points – prizorišču humanitarne katastrofe – ustanovila svoj »imperij upanja« (sirotišnice, bolnišnice, šole ipd.) ter reševala revne, uboge, bolne, diskriminirane, zapostavljene, ponižane in razžaljene, predvsem kakopak prezirane italijanske priseljence.

Namišljeni

Dom je tam, kjer straši. Jessica (DeWanda Wise), avtorica in ilustratorka otroških knjig, se s svojim novim možem (Tom Payne), sicer rockerjem, in njegovima hčerkama iz prejšnjega zakona, najstniško Taylor (Taegen Burns) in še malo Alice (Pyper Braun), preseli v svojo rojstno hišo, kjer se zgodi Nočno kopanje, le da nočno kopanje zamenja stara igrača, plišasti medvedek Chauncey, ki ga Alice najde v kleti in ki naglo postane njen namišljeni prijatelj. Toda ko rocker izgine na turnejo, ko se pojavi ekspertka za namišljene prijatelje, ko začne namišljeno prijateljstvo kazati svoje patološko srce in ko se odpre portal v multivesolje namišljenih prijateljstev, je le še vprašanje, kdaj bo začel smrtno resni, posesivni Chauncey – paranormalni mojster gaslightinga – kanalizirati neodrešljivo sadističnega Chuckyja in porcelansko demonično Annabelle. Jessica, ki jo v sanjah itak terorizirajo pajki, je tu pričakovala »srečo«, a sreča je le breme, ki od ljudi terja preveč, obenem pa prebuja otroške travme – v tej hiši je bila srečna kot otrok (tu je preživela prvih pet let svojega življenja), toda srečna je bila prav zato, ker se ničesar ne spominja.

Dežela nevarnih

Ko zagledate ameriške specialce, Kinneyja (Liam Hemsworth), Sugarja (Milo Ventimiglia), Abela (Luke Hemsworth) in Bishopa (Ricky Whittle), ki se prebijajo skozi azijsko džunglo, en passant pa pobijajo teroriste ( ja, logično, džihadiste), si rečete: aha, Američani se spet stegujejo tja, kamor se ne bi smeli! Spet se vmešavajo v notranje zadeve druge države! Njihovemu sejanju imperialnega terorja ni ne konca ne kraja! Toda potem zagledate terorista, ki žensko obglavi pred njenim možem – in film v trenutku upraviči ves svoj imperialni pomp, ves svoj mačizem, ves svoj šovinizem, ves svoj patriotski patos, vso svojo slo po razstreljevanju. »V vojni smo, samo še ne vemo.« Itak.

Španski bezeg

Altmanov Igralec je pred leti na obešenjaški način pokazal, kako Hollywood žre samega sebe – domišljavost, plitvost, zahrbtnost, pohlep, resentiment, darwinizem, igre moči, obsedenost z glamurjem, zločini, nametavanje idej za scenarije. Španski bezeg na obešenjaški način pokaže, kako samega sebe žre srbski Hollywood – laskanje, licemerje, napihovanje, zavist, prerivanje, intrige, korupcija, zarote, zapeljevanje, nabijanje, kurčenje, samoponiževanje, kobacanje v blatu, nametavanje idej za scenarije (posnemimo serijo o snemanju serij!).

Kako seksati

V Ameriški piti hočejo štirje najstniški prijatelji na vsak način seksati – čim prej, čim več. A ne vedo, kako. Ni skrivnost, da bi lahko seksali, če bi le poznali scenarij. Lahko bi šli do konca, če bi šli mentalno do konca. Tako pa si ne znajo niti predstavljati, kako izgleda »konec«, alias »tretja baza«, zato v zadnjem trenutku – tik pred zadnjo bazo – vedno odpovejo: zmanjka jim scenarija, udarijo mimo, izrečejo napačne besede (»Potegni mi ga, lepotica«), ne znajo se pogovarjati, pokažejo napačne emocije. Vse pač pokvarijo.

Jimmy Barka Experience / Trio bobnarja in dveh didžejev, ki z domiselnim pristopom ustvarja temperamentno plesno glasbo

Ljubljansko zasedbo Jimmy Barka Experience, znano tudi kot JBE, bi lahko preprosto opisali kot plesni bend bobnarja in dveh didžejev, a s tem bi povedali odločno premalo. Rokohitrski trio z močno nabrušenimi ušesi sestavljajo trije zvedavi »diggerji«, ki že desetletja brskajo po bogati zapuščini soula, funka, rocka, jazza, bluza, folka, afriške psihedelije in grške nostalgije, jugoslovanske ter brazilske popularne glasbe in onstran. Njihov samosvoj avtorski izraz izhaja iz hip-hop kulture, predvsem turntablisma (tehnike manipuliranja zvokov in ustvarjanja muzike z uporabo gramofonskih plošč ter mešalne mize) in samplanja (»vzorčenja«) glasbe. Toda bend, ki ga sestavljajo veterani domače scene, didžeja Bakto (Jaka Batič) in Borka (Borja Močnik) ter vsestranski bobnar Marjan Stanić (sicer tudi član zasedb Bakalina Velika in Čompe), je te tradicionalne tehnike prilagodil lastnim potrebam. Svojo glasbo gradi na manipulaciji in rekontekstualizaciji raznorodnih samplov, ki jih nato z rabo gramofonov v živo lepi v vznemirljive »kolažne kompozicije«, podkrepljene z Stanićevimi vratolomnimi ritmi.