Tery Žeželj / Dramaturginja, ki jo zanima odnos med umetnostjo in ekologijo

V začetku leta 2022 je Tery Žeželj (1995) kar nekaj tednov vsak dan obiskovala Beatrixpark v nizozemskem Utrechtu ter opazovala, fotografirala in poskušala (p)opisati majhen košček parka. Pri tem je ugotovila, da je njeno besedišče dokaj skromno, in začela zaznavati, kako pomembno jezik vpliva na naš odnos do okolja. S tem se ji je odprlo vprašanje »krajinske pismenosti«. In ko je v okviru svojega, z okoljem tesno povezanega umetniško-raziskovalnega projekta Mnogovrstne pokrajine v Ljubljani pripravila prvo javno srečanje, ki je bilo pravzaprav bralna skupina, osredotočena na opazovanje okolja, je ob tem zaživel še spletni arhiv, v katerega je vsak lahko zapisal svoja opažanja o delčku ljubljanskega parka Tivoli. Ta so pokazala, kako raznolike poglede imamo na pokrajino, kako različno jo dojemamo, pa tudi, kako pomembno je opazovanje za našo povezanost z okoljem.

Teezo Touchdown: How Do You Sleep At Night?

Ekscentrični pevec in raper Teezo Touchdown je nase resno opozoril z gostujočimi verzi na ploščah velikanov, kot sta Tyler, The Creator in Travis Scott, ker pa je s kilami žebljev vselej okrašen kot punkovsko božično drevesce, ga je hitro posvojil tudi svet visoke mode. Njegov prvenec namiguje, da bi avtor svetu naredil uslugo, če bi se osredotočil na kariero modne ikone: to je porazna, na trenutke prav boleča plošča. Teezo je sicer razvpit šaljivec in trol in morda je album pravzaprav parodija, a zares ni jasno, ali se ob poslušanju smejimo njemu ali njegovim štosom. Naj gre za rockovske popevke, nafunkirani soulovski R & B ali milenijski pop punk, plošča je ves čas tako osladna in klišejska, da bi se ob poslušanju kar nekajkrat najraje pogreznili v zemljo.

Romy: Mid Air

Romy je čas, ko ima njen matični bend the xx nekakšen odmor, izkoristila za izdajo samostojnega prvenca. Ta je še eden v dolgi vrsti albumov praznovanja zlatih let komercializacije plesne kulture, je osebno nostalgično ljubezensko pismo času, ko je pevka veliko ždela in plesala v kvirovskih klubih. Produkcijska ekipa je impresivna, saj so plošček podpisali Romyjin sobendaš Jamie xx, trenutno najbolj nahajpan mojster elektronike Fread again.. in prekaljeni maček Stuart Price. Mid Air je logično skupek plesnih kosov, ki močno posegajo po euro dance in trance generiki s preloma tisočletja, muziki neskončnega dvigovanja in spuščanja med evforijo in melanholijo. Za vse je kriv Cherin comeback!

Laurel Halo: Atlas

»Akvarelne« zvočne barve novega albuma ameriške glasbenice Laurel Halo delujejo kot kakšna podvodna različica klasik impresionističnega skladatelja Clauda Debussyja. Njene »tekoče« skladbe vas bodo spomnile na kompozicijo Watermusic II minimalista Williama Basinskija, fragmentirane orkestracije producenta Jana Jelinka ter protoambientalna dela Gymnopédies in Gnossiennes Erika Satieja. Toda njena zvočna slika je večplastnejša, celo rahlo psihedelična. Atlas nas transportira na posebne prostore, naj bo to tepka ob babičini hiši ali sublimni pogled na pozlačene Alpe v mraku, je pa tudi hvaležna zvočna kulisa za obiske notranjih svetov.

The Chemical Brothers: For That Beautiful Feeling

Ali ima dvojec Chemical Brothers po slabih treh desetletjih neprekinjenega jahanja največjih svetovnih festivalov, občasno pa tudi vrhov lestvic sploh še pokazati kaj, kar bi bilo vredno posluha? Vprašanje je v trenutku, ko eno od močno priljubljenih elektronskih imen streže z jubilejnim desetim albumom, tako rekoč samoumevno. Pri plesnih projektih, ki se (nepričakovano in hitrostno) zavihtijo v višave mainstreama, je opazna težnja, da se hitro izpojejo, se začnejo mučno ponavljati ali grejo preprosto v EDM-ovske franže, po navadi, ker gre za kratkotrajen trend, ki ga industrija izkoristi in izpljune, ali ker se preprosto preveč prilagajajo zahtevam velikih odrov in širokih množic poslušalstva.

Sašo Radovanovič in Lara Dreu: Bombardiranje Slovenije 1944–1945

Avtorja sta kronološko prikazala bombardiranje britanskih in ameriških letalskih sil več deset slovenskih mest pod nemško okupacijo. Ker so zavezniki posneli učinke bombnih napadov, je delo podprto z bogatim slikovnim gradivom. Sestavni del so tudi močna nemška topovska obramba in akcije lovcev Messerschmittov, predvsem pa poimenski seznami žrtev, med zavezniškimi letalci, nemškimi vojaki in slovenskimi civilisti. Osrednja zgodba je mesto Maribor, kraj močne nemške vojaške industrije. V dobrem letu je doživel 38 večjih bombnih napadov, nebroj alarmov in predalarmov, polovica stavb je bila porušena in krepko poškodovana. Vzemimo pekel 1. aprila 1945. Ob 10.22 se je začelo bombardiranje, trajalo je dobri dve uri, nad mesto pa je prišlo deset valov bombnikov. Prizor je bil bibličen: v zraku 125 bombnikov in 48 lovcev, ki so nad mestom odvrgli skoraj 400 ton bomb. Avtor sicer ni popisoval občutja meščanov: so se veselili zadetkov zaveznikov ali nemške obrambe, ki je sestrelila tri letala? Glavni namen akcije je bil uničiti železniški most, a ga niso zadeli. Strateško bombardiranje je namreč potekalo z višine nekaj tisoč metrov, statistika pa pravi, da je ameriško letalstvo v Evropi leta 1944 dosegalo sedemodstotno zadevanje ciljev. Posebno poglavje so neeksplodirane bombe. Okupatorska vojska je bila resda dejavna pri dezaktiviranju, toda v mestu je še danes 2300 neaktiviranih bomb oziroma tisoč ton eksploziva. Ker so v večini padle v okolici tedanjega mesta in so prodrle globoko v tla, ki jih je z leti preraslo zelenje, na katerem so nato desetletja gradili nova naselja, domujejo danes številni Mariborčani nad bombnim eksplozivom. Tiste, ki so zadele samo mesto in niso eksplodirale, niti jih niso nikoli dezaktivirali, pa je avtor lociral s poimenskimi naslovi uličnih številk. Knjiga kot bomba.

Mojca Kumerdej: Gluha soba

Gluha soba je zvočno izoliran prostor, v katerem smo zaradi blokade zvokov od zunaj izpostavljeni lastnim notranjim procesom, poslušanju peristaltike, utripanja srca in krvožilnih magistral, zaradi tega je – menda – bivanje v takšnem zatesnjenem prostoru časovno omejeno, na dolgi rok tudi nevarno ali celo pogubno. Mojca Kumerdej je po zbirkah Fragma in Temna snov že z naslovom dala vedeti, kje je odmik od prejšnjih zbirk: to je predvsem določen čas, ko smo bili izolirani, socialno izpostavljeni vojaško odločnim in tudi glede mentalnega dometa temu primernim medijskim glasovom o kataklizmi zunaj, sicer pa zaprti v stanovanja in obsojeni na družabljenje na nedružabnih medijih. To je bil čas koronskega socialnega eksperimenta.

Dancing Queen

Dvanajstletna Mina, zvedava in zatreskana, se prijavi na avdicijo za novo plesno hiphop skupino – in na njeno veliko presenečenje jo sprejmejo. Mi nismo tako zelo presenečeni, kakor tudi nismo presenečeni, da tako entuziastično, agilno in emocionalno zapleše s svojimi sanjami, saj smo videli vsa nadaljevanja mjuzikla Odpleši svoje sanje. (Kinodvor/Kinobalon)

Anchorage

Anchorage je road movie, v katerem Goli v sedlu srečajo Strah in grozo v Las Vegasu in Zaklad Sierra Madre. Gola v sedlu sta Jake (Scott Monahan) in John (Dakota Loesch), brata, totalni zgubi, ki ju je življenje – blaginja, šole, dobre karierne priložnosti ipd. – zaobšlo in ki skušata ukradena mamila, skrita v medvedkih v prtljažniku kadilaka, s Floride prepeljati na Aljasko, jih prodati in bajno zaslužiti. Na hitro hočeta obogateti in unovčiti svoje delnice v ameriškem snu. Denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba, pravita. »Zdaj sva midva na vrsti!« Toda ko pripeljeta v puščavo, Ground Zero ameriškega sna, mentalno skreneta – na trd, oster, surov, naturalističen, jezen, antibudžeten, izgorel način. (Amazon Prime)

Največje leglo serijskih pedofilov

V času, ko je med slovenske tabornike treščila spolna zloraba, bo tale doku deloval kot prava grozljivka, saj za največjega spolnega predatorja, za največjega spolnega nadlegovalca otrok, za največje leglo serijskih pedofilov razglasi Boy Scouts of America – organizacijo ameriških skavtov, ki je veljala za čisto kot ameriška pita in ameriška zastava. Za zlati standard. Če hočeš biti skavt, kaj šele starešina, moraš biti res čist, časten, moralno neoporečen, patriotski, toda skavtstvo, pravi novinar Patrick Boyle, raziskovalec in razkrinkovalec skavtskih zlorab, je vedno pritegovalo moške, ki so jih pritegovali dečki. Skavti so imeli problem. Kako so ga reševali? Logično – z zaroto molka.

Smrt deklice z vžigalicami

Roman Smrt deklice z vžigalicami, ki ga je leta 2002 objavil Zoran Ferić, je skušal biti hrvaški Twin Peaks, film, ki ga je Goran Kulenović, režiser serije Črno-beli svet, posnel po njem, pa skuša izgledati kot skandinoir (s pridihom Kroga, Izganjalca hudiča in celo Ducata umazancev). Rab, kjer se dogaja (leta 1992, ja, tik pred začetkom »domovinske vojne«), je videti kot mračno, morbidno, zapuščeno, ledeno mestece v kakem norveškem fjordu. Vsi se poznajo. Vsi drug o drugem vse vedo. Čisto vse. Drug drugega celo bolje poznajo kot sami sebe. Tudi drug drugega ščitijo, pa čeravno s tem ščitijo le sami sebe, saj si tako vedno znova zagotovijo roko, ki bo umila roko. Quid pro quo imajo v genih. In na ta otok, zatopljen v preteklost in prežet z miti, fantazmami in identitetno politiko, ki so tako zakoreninjene, da imajo moč ideologije, se po ločitvi vrne moški, ki ga je zapustil – Fero (Ozren Grabarić), patolog. In vrne se ravno v pravem trenutku – nekdo namreč umori migrantko, romunsko nebinarno prostitutko, »deklico z vžigalicami«, umori pa jo tako groteskno in grizlijevsko, da se zdi, da jo je pokončala pošast. Fero in robustni inšpektor Mungos (Goran Navojec), mladostna prijatelja, skušata ugotoviti, kdo je ta pošast, osumljeni pa so praktično vsi moški, od pisatelja (Voja Brajović) do žalujočega Globusa (Slavko Sobin), saj so bili, kot kažejo medicinske kartoteke (ne sprašujte), tako rekoč vsi žrtvini klienti.