Bernardo Atxaga (prev. Marjeta Drobnič): To nebo

Junakinja romana je teroristka zloglasne baskovske organizacije ETA.

Natančneje, nekdanja teroristka, zdaj pa samo še sedemintridesetletna ženska, ki je preživela zadnji del svojega življenja v zaporu, kjer je tekom let navsezadnje prišla do spoznanja, da Baskovski problem pač ni rešljiv z nasiljem, se zato "vpisala v register" tako imenovanih skesancev ter si tako občutno znižala zaporno kazen. In nekega dne, ko so naslovnice rumenega tiska "kričale": 'Stefanie Monaška dopolnila trideset let ...', je Irene (mimogrede, njeno ime nam izda kdo drug kot sledni pes, policist) zapustila kaznilnico. Kam zdaj? Domov, kjer jo bodo na betonskih stenah pričakali napisi izdajalka, sovraštvo in grozeči pogledi nekdanjih prijateljev ter pritlehno preganjanje policije; - ali daleč proč od preteklosti, v "zeleno puščavo" (kjer je najbližji sosed oddaljen za več kot dvajset minut ježe ...), kraj, ki se ji je prikazal v sanjah?

Atxaga je izvrsten pripovednik: junakinjo najprej napoti v mesto, na "potep" po beznicah, kjer punca konzumira ležak za ležakom in si tako splakne moreč in težak okus ječe; potem "zgrabi" prvi primerek moškega ter se mu, v maniri najcenejše kurbe, brez užitka preda na zamazanih hotelskih rjuhah; zjutraj pa jo, mačkasto in poonegavljeno, že najdemo na avtobusu za Bilbao, torej na poti domov. Tu pa, dobesedno z vsakim prevoženim kilometrom, izvemo da ...

Ko branje postane bosopetenje po jeklenih opilkih.