Michael Ondaatje: Anilin duh

"To je bilo prizorišče popolnega zločina. Glave ločene od teles. Roke odlomljene. Nobeno telo ni ostalo tam."

Avtor proslavljenega Angleškega pacienta tu jemlje za temo politične poboje v Šrilanki. Topika, ki je univerzalna, ki na svojstven način velja tudi za Ruando, Afganistan, Srbijo, Kolumbijo, Libanon in podobne. Gre za fenomen paravojaških enot, ki sejejo smrt in grozo. V Šilanki treh vrst: vladnih, opozicijskih in uporniških. Trupla se zatorej kar množijo, naplavljajo jih reke, polne so jih ravnice, skrivajo jih celo stoletna grobišča.

Glavni junak roman je skratka okostje. Mrliča, ki ga po zahtevi mednarodnih človekoljubnih organizacij poskušata identificirati arheolog in antropologinja. Ki imata v rokah kosti in lobanjo, ne vesta pa nič, ne kdo je bil, ne kje je bil umorjen, ne kdo ga je pokončal. Ondaatje gre nad pokole z znanostjo, kjer je čudaški profesor sposoben iz 700 let starega okostja po obrabi kosti ugotoviti, kaj je bil umrli po poklicu.

Roman je grajen hkrati kot raziskovalna detektivka, vmes pa portretira aktualni čas prek vstopajočih akterjev. Kirurga visokega rodu, ki zdravi tako premiera kot vodjo opozicije, ugrabijo uporniki, ga odpeljejo v divjino, kjer pa z vso energijo operira težko ranjene teroriste. A pripoved uspeva prebaviti največje krutosti: šoferja križajo z žeblji na asfalt pred kamionom, ko s hladno akcijo zdravniške iznajdljivosti preusmeri poanto na preživetje.

A avtor ne oriše zgolj šrilanškega sveta, temveč posredno tudi pojasnjuje, kako je v njem sploh mogoče bivati. Junakinja Anil je prišla do svojega imena tako, da ga je pri dvanajstih po dolgih pogajanjih odkupila od brata; bil je namreč njegovo drugo ime. Stvari, celo filmi dobesedno tečejo drugače: kadar je odličen prizor - ponavadi izreden pretep, gledalci vpijejo: "Ponovi! Ponovi!", dokler jim operater ne zavrti prizora še enkrat.

Ljudje ostajajo akterji dogodkov, ne iztiri jih nič, celo atentatsko smrt vključijo kot običajen naravni pojav. Pri čemer pa so te krvave morije povzdignjene iznad stereotipa zaostalih ljudstev: "To je bila civilizirana dežela. Štiri stoletja pred Kristusom smo imeli dvorane za bobne. V dvanajstem stoletju so bili zdravniki razkropljeni po vsej deželi. Imena zdravnikov so vpisana v skalah. Imeli so vasi za slepe. V starih besedilih so zapisane podrobnosti o možganskih operacijah..."

Tekst, ki je več kot roman.