Jože Pirjevec: Jugoslovanske vojne

Zgodovina vojaškega razpadanja Jugoslavija v nove države.

Tema, ki se nam zdi tako blizu, da skorajda ne vemo, kaj bi z njo in kaj bi o njej še lahko izvedeli. Če k temu prištejemo še 6 cm debeline Pirjevčeve knjige, nam željo po branju kar zaduši.

Pa vendar, vojne v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni, na Kosovu in v Makedoniji, ki so si sledile ena za drugo, so evidenten zgodovinski lok, ki že sam po sebi zahteva, da ga premislimo. Prvo vprašanje je kajpak: ZAKAJ? Ali so bile serije morij res edini izhod?

Tega odgovora v knjigi ne najdete. Pirjevec v svojem delu predvsem beleži to, kar se je zgodilo, in ne ono, kar bi se mogoče lahko zgodilo. Njegov projekt je zgodovinsko delo, ki pa teče po sami meji klasičnega zgodovinopisja. Pisati zgodovino leto, dve ali deset po dogodkih je vnaprej obglavljeno početje, če upoštevamo, da arhive odprejo po 30 in več letih. Ergo, nemogoča naloga napraviti zgodovino brez arhivskih virov.

Zakon aktualističnosti, ki vodi sodobno bivanje, je zato sproduciral nastanek nove historiografije, ki si je poiskala nove vire. Namesto podpisov na uradnih dokumentih so zdaj pričevalci zgodovine spomini politikov in generalov, v katerih ti razkrivajo, kakšno vlogo so imeli v toku dogodkov. Namesto kronik nam o dogajanjih pripovedujejo časopisna poročila, s tem pa je novinar postal glavni pričevalec prelomnih časov. Bil je tam, da bi na svoje oči videl, kaj se je dogodilo, ali pa, da je prisluhnil vojakom, očividcem in žrtvam. Namesto arhivskega svežnja vojaških ukazov danes soobstajajo dokumenti, na osnovi katerih sodi Haaško sodišče, in pa poročila državnih preiskovalnih komisij kot npr. nizozemske, ki proučuje odgovornost svojega vojaštva za pokol v Srebrenici. Namesto škatel papirjev na policah nacionalnih arhivov so že zdaj na voljo študije in posamezni dokumenti po različnih raziskovalnih centrih.

Skratka, zgodovino je moč pisati tudi brez arhivov. Kar pa seveda ne pomeni, da posamezna knjiga pove že dokončne resnice, nasprotno, novi viri bodo preoblikovali mnoge sedaj sprejete poglede. Historia je pač nikoli dokončana zgodba.

Pirjevčevo delo je pisano kronološko in zato poudarja tok dogajanj. Skoraj dvesto strani opomb, referenc, seznamov in bibliografij se sočasno preliva skozi fusnote. Odsotnost arhivskih virov knjiga kompenzira z alternativnimi navedki, ko pod črto avtor navede članek ali izjavo, ki govori o krucialnem momentu, kot je denimo očitek, da si je bosanski politik Ejup Ganić prisvajal del humanitarne pomoči. Tu bi pričakovali case-story, se pravi poglavje, ki bi popisovalo tehnologijo, metodologijo in primere vzporedne ekonomije, ki je med spopadi proizvajala vojne dobičkarje. A Pirjevec ostaja zvest liniji dogodkov in se izogiba poglobljenim študijam takih primerov, kar pa kdaj devalvira njegove podvrstične opazke. Ko torej beremo opazko o Ganiću, jo velja brati ne kot zgodovinsko dejstvo, temveč kot posnetek vzdušja vojne, v katerem je bilo zabeleženo tudi mnenje o njem kot o vojnem dobičkarju. Tim Judah npr. je ravnal drugače: spisal je knjigo The Serbs (Yale Univeristy Press, 1997), v kateri je poskusil pojasniti srbske vojne tudi s stališča biznisa in prišel do frapantnih sklepov, da je bil za srbski poraz v Bosni in na Hrvaškem usodna korupcija, ko so po zgledu bogatenja politikov tudi oficirji na fronti začeli prodajati tanke, topove, puške in municijo - svojim sovražnikom.

Posebej zanimiv aspekt Pirjevčeve knjige je njegov opis vmešavanja svetovne politike, ki je pravzaprav delovala kot bogovi v grški mitologiji, kateri so stopali na strani različnih vojska in od daleč dirigirali razplet spopadov. V oči bijoče je namreč dejstvo, da so srbske sile v Bosni in na Hrvaškem od marca 1993 do februarja 1994 kar 816 krat kršile prepoved ZN o uporabi zračnega prostora, preden so nanje poslali prvega lovca F-16. Potem paralelno pošiljanje ruskih tankov in raketnih sistemov na srbski strani ter ameriško in iransko oboroževanje hrvaške in bošnjaške armade.

Pravi nauk zgodovine pa je razlika med Srebrenico in Žepo. V prvi so prebivalci verjeli v Unprofor kot odrešitelja, se prepustili njegovi skrbi in potem končali v enem največjih pomorov po drugi svetovni vojni. V obkoljeni Žepi so bili prav tako izgubljeni, toda namesto da bi z očmi upanja gledali v ukrajinski bataljon, so ga obkolili in razorožili ter se z orožjem Unproforja postavili sami po robu srbskim agresorjem, vojake Unproforja pa vzeli za talce, s katerimi so potem pritisnili na ZN, tako da jim je na koncu v veliki meri uspelo preživeti. V ironiji vojne seveda, ko so se iz Bosne prebili v Jugoslavijo, kjer so se predali tamkajšnjim srbskim četam!

Obsežna knjiga, tudi z nekaj napakami, ki je pregleden prikaz poteka jugoslovanskih vojn.