Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta

Iz zbirke: Veliki večni romani.

Danes predvsem težko berljiva literatura. Ne samo zaradi obsega in načina pisanja, ki bralcu onemogoča, da bi ga prebral v enem dnevu, ampak zavoljo specifičnosti, ki preprečuje, da bi roman brali kot čisti roman.

Sodobni čitalec bo predvsem začuden, saj po prvih straneh ne bo doumel, zakaj je bil roman za četrt stoletja spravljen v sovjetskih cenzorskih bunkerjih, in še manj, kako je lahko postal njega dni tak bralni hit. A tudi če bi zmogel bralno silo, ki bi ga pripeljala do konca, bo rezultat enako ničev, ali pa v najboljšem daleč od navdušenja.

Momenti ironije, prepletenih fabul in zloma realnosti so mu tako domači, da v pisatelju, ki je pisal v tridesetih, ne ugleda revolucionarja pripovednih tehnik. Podatek, da nekdo celo desetletje piše eno in isti roman, vmes vrže rokopis v ogenj in potem ustvarja in popravlja ter ga predeluje na novo in novo, ne da bi dočakal izid svojega življenjskega dela rokopis, je kurioziteta, ki pa več ne gane.

Kakšno vrednost ima torej sodobni prevod nekdaj velikega mojstra? - Poklon avtorju? Tudi lahko, vendar pa njegova živa moč deluje na drugi ravni - je potencialna mojstrovina.

Da bi bralec lahko v njo sploh vstopil, mora poprej preskočiti v Moskvo po oktobrski revoluciji, v čas stalinističnega terorja. Imeti predstavo, v kakšnem vzdušju in na kakšen način so potekale stalinistične čistke, vedeti, katere misli in kakšni stili so bili tedaj prepovedani, zakaj šele na podlagi tega se lahko bralec

spusti v občudujoče branje - kakšne genialnosti si je Bulgakov umislil, da bi

pod njihovo ironijo izrazil svojo silno kritiko postopkov sovjetskega komunizma. A zanj in za rusko bralstvo v tridesetih, štiridesetih in petdesetih še premalo genialno zakrito; Stalinovi cenzorji so tudi pod sedmimi tančicami in v iracionalnih fabulah zaznali hudiča, smrtno nevarnega režimu.

Daleč, a vseeno zelo blizu, sta si pisatelj Bulgakov in skladatelj Šostakovič s svojima Mojstrom in Margareto ter Spomini. Oba sta si razbijala glavi, kako najti magične besede, ki bi bile hkrati dopadljive in uničujoče. Nobenemu ni uspelo za življenja in oba sta s poslednjim delom zaslovela posthumno in daleč prek meja Rusije.

Če nam torej uspe mojstrovino Bulgakova prebirati skozi identifikacijo z Moskvo tridesetih in če prestopimo na vlak bralne počasnosti, bomo lahko hkrati občudovali političnost dela, uživali v besednem slogu pripovedovanja in se še peklemansko dobro zabavali ob cinizma in sarkazma polnem humorju.

Knjiga, za katero velja - per aspera ad astra.