France Bezlaj: Zbrani jezikoslovni spisi I-II

Dva orjaška toma tekstov največjega slovenskega lingvista druge polovice XX. stoletja, ki ju je ob 10-letnici njegove smrti uredila Metka Furlan.

Bezlaj je slaven kot oče Etimološkega slovarja slovenskega jezika, erudit in dolgoletni univerzitetni profesor. Toda njegovi teksti vsebujejo posebno magijo, s katero vzbudi v bralcu radovednost do jezika.

Najprej v njegovi nonšalanci, ko v pretirani skromnosti pripoveduje, kako se je z jezikoslovjem začel globlje ukvarjati pravzaprav po naključju; njegova žena je rojevala in rojevala otroke, on pa jih je moral z nečim preživeti.

Potem v redki neavtoritarnosti učenjakov, zakaj on se ni postavljal na položaj normativistov, ki so tisti, za katere se predpostavlja, da vedo, in zato druge podučujejo. Bezlaj je brskal leta in leta, da bi določil izvor besede, pa še potem je raje napisal vse možne in manj možne variante, brez da bi decidiral: to je to! Predvsem pa v prodornem brskanju po besedah, iz katerih lušči zgodbe in navade starih časov. Ko pripoveduje o svojem priimku, navede, da je bil nekoč bezlaj kamen, ki so ga dali preventivno v vino, saj se je v primeru, da je bilo zastrupljeno, razločno obarval.

Knjigi prinašata njegove razprave, portrete, recenzije, intervjuje, polemike, pravi kuriozum pa je njegov članek o pradavnini čebelarstva. V njej prek besed, njihovih pomenov, primerjav med evropskimi jeziki, z vpogledom v antično naravoslovje, v arheologijo, v zgodovino, v etnologijo in s poznavanjem animizma poskuša prek čebel orisati skico, kakšna je bila družbena ureditev Slovanov v prazgodovinski dobi.

Knjižni zaklad za vse morebitne bralce.