Miljenko Jergović: Mama Leone

Tokrat prevod kratkih zgodb avtorja, ki je na Slovenskem znan po izvrstnem delu "Sarajevski Marlboro".

V esejističnem stilu tu Jergović pripoveduje avtobiografske zgodbe, ki pa niso le literarna fabrikacija. Pripovedujejo namreč zgodovino jugoslovanskih mentalitet, ki je dovolj blizu tudi slovenskim bralcem. Ko opisuje sedemdeseta leta, nakaže tisti skrivalni govor starih staršev, ko so govorili o tabuju, kot je bila smrt strica med drugo vojno na ne-partizanski strani. Drugod spet pubertetniško odkrivanje alkohola, spet drugod družinske prigode, povezane z različnimi mesti posejanimi po Jugoslaviji.

Avtorjev trade-mark je lahkotni humor, samoironija, ki pa ne preskoči v burkaštvo, ampak v soočanje z bolečino.

Njegova babica nekoč najde mačjega mladička, ga po kapljicah hrani s pipeto, ko pa mačkica odraste in ko kot svobodna potepinka povrže mladičke, jih iste roke enega za drugim utopijo v vedru.

Ne obsoja, a tudi ne sprejme tega krutega odnosa do bivanja, zakaj on sam je nad dejanjem kot takim prizadet.

"Mama Leone" je veliko obširnejše delo od "Sarajevskega Marlbora", skorajda na 300 straneh, tudi zelo berljivo, vendar ga še zdaleč ne doseže. Vojna v Bosni je močnejša tema od novejše jugoslovanske zgodovine, zgodbe širokega niza posameznikov pa neprimerno močnejše od spominov večidel enega človeka, njegove družine oz. njegovega kroga.

Kdaj je vrag, če pisatelju uspe napisati genijalno knjigo, zakaj potem branje njegovih drugih del, dasiravno tudi dobrih, v bralcu naseli kal razočaranja.