Colum McCann: Plesalec

Roman o plesalcu Rudolfu Nurejevu.

Napisan desetletje po artistovi smrti po zapiskih, pismih, biografijah in izpovedih njegovih bližnjikov. In v posebnem prepovedovalnem slogu tretje osebe, ki pa se izmenjuje: zdaj prijateljica iz mladosti, zdaj sestra, zdaj gospodinja, zdaj ta, zdaj oni.

Zorni kot določa princip detajla, ki zarisuje, zakaj je bil ta vratolomni Tatar največji plesalec svoje dobe. V prvi sezoni v Parizu so mu gledalci na oder metali: narcise, ukradene iz louvrskih vrtov, plašč iz kunjega krzna, 18 parov ženskih spodnjih hlačk, hotelske ključe, papirnate bombe, napolnjene s poprom, na ducate erotični fotografij z zadaj načečkanimi ženskimi imeni in tel. številkami ... Kaj ne bi? Mož, ki ga je Cosmopolitan izbral za najlepšega moškega na svetu, je utelešal zmago posameznika nad komunizmom, bil pa je še ekstravagantna figura, ki si je privoščil norosti, nad keterim je zahodno meščanstvo samo strmelo.

Roman je pisan dvojno. Čas pred begom sledi malemu Rudiku, njegovi nezaustavljivi strasti do plesa, ki se kaže v ingeniozni iznajdljivosti - da bi zaslužil za karto v Leningrad, si deček sposodi gramofon in v tovarniški hali odpleše pred zdolgočasenimi fizikalci, ki pa jih vseeno toliko prevzame, da mu v košarico namečejo šop rubljev - in v obsedenosti z učenjem gibanja in plesnih korakov. Čas po emigraciji pa beleži njegove homoseksualne seksualne ekscese in družbene škandale, v katerih pa navkljub vsemu udarja na dan njegova želja premagati nemogoče. Če odmislimo 6 mladeničev, ki jih postavi v vrsto, jim odpre šlic in opravi enega za drugim, vmes vsakič spije le kozarec vodke, in poantiramo izziv, ko si med pavzo nastopa omisli seksualno pustolovščino, zaradi katere zamudi 45 minut, potem pa odpleše eno najboljših predstav.

Uživa v ekstravagantnosti: samo zanj odpirajo trgovine z rutkami v nedeljo dopoldne, miti o njem se širijo hitreje od zvoka. Pa vendar tudi v drugem škandalozno poantiranem delu knjige se med vrsticami kaže iskanje originalnosti in trdo garaštvo Nurejeva: nekoč v Nici v antikvariatu kupi fotografije Nižinskega, da bi po posnetkih naštudiral način gibanja, o katerem ni ostalo nič zapisanega. Za tem bonvivanom je teklo trdo učenje jezikov, saj je lahkotno preskakoval iz tatarščine v angleščino, iz nje v francoščino pa v ruščino ter nemščino; za zraven je tolkel še španščino.

Norost in genijalnost ter ničevost in tenkončutnost v enem.