Feri Lainšček, Dušan Šarotar: Občutek za veter

Knjiga, ki bralstvu (gledalstvu in poslušalstvu) podarja takorekoč vse, kar mu (jim) lahko podari najboljši prijatelj ...

Skratka, gre za knjigo, ki nam - stranjo za stranjo - podarja nova in nova, recimo jim kar nepričakovana presenečenja. In sicer, prvič, tekst je natisnjen na zanalašč nerazrezanih belih srajčkah, ki so znotraj, "v pri/obkožnem smislu", simbolno - črne; drugič, prevzame, ali natančneje, presune nas skoraj (če že ne?) otožno zastavljena spremna beseda pesnika Kajetana Koviča /mdr.: " ... doživljanje minevanja, ko se dnevi počasi spreminjajo v leta, ali za izginjanje občutka za veter, ki brezupno išče duše, da bi v njih ponovno zazvenel ..."/; tretjič, tu je sklop umetniških, občutnih fotografij tozadevnega mojstra Jožeta Suhadolnika; - in navsezadnje, knjigi je, v podlogi, priložen še plošček (beri: avdio zapis desetih skladb na zgoščenki, avtor besedil Feri Lainšček, avtor glasbe Marko Grobler, izvajalec pa glasbena skupina Občutek za veter z gosti). Ampak, prvenstvena so seveda pesniška rekanja obeh prekmurskih poetov: Lainšček nas nagovarja v verzih /"V globoki praznini neba nad ravnico / le vetra valovi še zibajo ptico - / perut je brez teže in duša ni njena, /pripeta je v večnost, ki nima imena."/, Šarotar pa v prozi /"Stari so znali praviti, da je tukaj nekoč, ko so bile še zime bele, ostre in globoke, zavijal svilen veter, ki je vzel k sebi vse, ki so gazili čez belo ravnino ..."/ ...

Še v razmislek pristopnim članom raznoraznih "literarnonagradovalnih" komisij: si knjižni projekt SQ sploh lahko zasluži preboj v vaš ožji izbor, recimo vsaj v četrtfinale?