Matej Hriberšek: Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848-1945

Vloga in obseg poučevanja latinščine in starogrščine na slovenskih gimnazijah.

Lata 1816 je imela latinščina v učnem programu 76 ur tedensko, starogrščina 50, matematika 60, nemščina 44, predmeti, kot so geografija, zgodovina, verouk, lepopis, risanje in prirodopis pa so bili povsem stranski. Iz današnjega pogleda neverjetna dominacija klasičnih jezikov. Ali je bil smisel takega principa v produciranju elite, ki se je od plebsa razlikovala po sposobnosti, da se med seboj pogovarja latinsko in grško?

Preveč naivno, konec 19. stoletja je tekla ostra bitka med zagovorniki latinščine in grščine, zakaj katoliška cerkev je nasprotovala vzponu grščine zaradi skrbi, da poznavanje starogrških mitologij in tragedij širi v družbi sporne ideje poganstva. Ko je torej skozi desetletja grščina izgubljala svoje ure in so jo po letu 1927 poučevali samo še v zadnjih štirih letnikih gimnazije in še to po 5 ur na teden, je s tem izgubila svoj prvotni smisel. Prelevila se je namreč v poznavanje slovnice in na gramatični dril ob le bežnem branju literarnega korpusa.

Ideje grških filozofov, zgodovinarjev, moralne dileme, ne nazadnje delikatno sprejemanje homoseksualnosti in lezbištva, mitologije, verovanja, ljubezni do razmišljanja, človeške drže velikih osebnosti, zgodovina različnih tipov vladanja, vse to je izpuhtelo.

Pozitivistično zastavljena knjiga, ki je odličen prispevek zgodovine slovenskega šolstva.